God in praznik sv. Jožefa, moža Device Marije in Jezusovega skrbnika obhajamo 19. marca.

Kolikor je zanesljivo znanega o sv. Jožefu, je zapisano v evangelijih po Mateju in Luku (prim. Mt 1,1–2,23; Lk 1,5–2,52). Genealogija obeh evangelijev ga uvršča med potomstvo kralja Davida (prim. Mt 1,16; Lk 1,27). Čeprav je bil kraljevskega rodu, Jožef ni bil bogat. Po vsej verjetnosti je bil reven, kar je razvidno iz daru samo »dveh grlic ali dveh golobov« (Lk 2,24) ob Jezusovem darovanju v templju (bogatejše družine so bile po judovski postavi dolžne darovati več, prim. 3 Mz 12,8). Jožefova družina je izvirala iz Betlehema v Judeji, vendar se je on preselil v Nazaret v Galileji, kjer je opravljal tesarsko obrt. Jožef se v evangelijih zadnjič omenja ob Jezusovem obisku templja v starosti približno 12 let (prim. Lk 2,41–52). Predvidevamo, da je Jožef umrl že pred začetkom Jezusovega javnega delovanja. Ostale zgodbe v zvezi z njegovo osebnostjo (npr. njegova domnevna visoka starost in ovdovelost v času poroke z Marijo), nimajo realne zgodovinske osnove in so bile ustvarjene z namenom zadovoljiti ljudsko radovednost o podrobnostih iz njegovega življenja.

• ---

  Leto svetega Jožefa
• Apostolsko pismo Patris corde svetega očeta Frančiška ob 150-letnici razglasitve sv. Jožefa za zavetnika vesoljne Cerkve
• Pismo predsednikom škofovskih konferenc o novih vzklikih v litanijah svetega Jožefa

Evangeliji nam kljub skopim podatkom rišejo sorazmerno jasno podobo o Jožefovi osebnosti. Bil je zvest in potrpežljiv mož, pokoren Božji volji glede njegovega življenjskega načrta, ob čemer je sprejel tudi vse spremljajoče težave. Evangelist Matej ga imenuje »pravičen« (Mt 1,19), saj je dojel načrt, ki ga je imel Bog z Marijo, in se zavestno vključil vanj tako, da je sprejel, zaščitil in poskrbel za svojo družino.

Jožef je zavetnik umirajočih, saj je ob predpostavki, da je umrl pred začetkom Jezusovega javnega delovanja, umrl v družbi Jezusa in Marije, kar za kristjane predstavlja idealen način, kako zapustiti zemeljsko življenje. Jožef je zavetnik očetov, obrtnikov, delavcev in krščanskih družin.

Leta 1870 je papež Pij IX. (1846–1878) sv. Jožefa uradno razglasil za zavetnika vesoljne Cerkve, s čimer je izpostavil njegovo vlogo podpornika, zaščitnika in vodnika svete družine, ki se je razširila na celotno Cerkev. Ob tej priložnosti je 19. marec določil za njegov godovni dan. Papež Pij XII. (1939–1958) je dodal še praznik Jožefa delavca, ki ga praznujemo 1. maja in sovpada s civilnim praznikom dela.

Papež Janez Pavel II. (1978–2005) je leta 1989 objavil apostolsko spodbudo z naslovom Odrešenikov varuh (1989), v kateri je razmišljal o življenju in pričevanju sv. Jožefa. Sv. Jožef je zavetnik novomeške škofije.

Kongregacija za bogoslužje in disciplino zakramentov je 19. junija 2013 razglasila odlok o omembi sv. Jožefa, ženina Device Marije, v II., III. in IV. evharistični molitvi.

Kongregacija za bogoslužje in disciplino zakramentov je 1. maja 2021, na praznik sv. Jožefa delavca, poslala predsednikom škofovskih konferenc pismo o novih vzklikih v litanijah svetega Jožefa. To so naslednji: »Custos Redemptoris« (prim. sv. Janez Pavel II., apostolska spodbuda Redemptoris custos); »Serve Christi« (prim. sv. Pavel VI., homilija 19. 3. 1966, navedeno v Redempotoris custos št. 8 in Patris corde, št. 1); »Minister salutis« (sv. Janez Krizostom, navedeno v Redemptoris custos, št. 8); »Fulcimen in difficultatibus« (prim. Frančišek, Apostolsko pismo Patris corde, uvod); »Patrone exsulum, afflictorum, pauperum« (Patris corde, št. 5).