V Katoliški cerkvi praznik svete družine obeležujemo v spomin na družinsko skupnost, ki so jo sestavljali Božji Sin Jezus iz Nazareta, njegova mati Marija in krušni oče sveti Jožef. Praznujemo prvo nedeljo po božiču, nedeljo pa poimenujemo nedelja svete družine. Letos bo to 31. decembra.
Zgodovina praznika
Češčenje svete družine je sorazmerno nov pojav, saj se je pojavilo v 17. stoletju, ko je bilo pod tem naslovom ustanovljenih nekaj redovnih skupnosti in so nastale tudi prve umetniške upodobitve. Pobudnik praznika je bil prvi katoliški škof v Quebecu msgr. Fraçois-Xavier de Laval, ki je v svojo škofijo vpeljal praznik svete družine in osnoval Bratovščino svete družine (1665), katere vodstvo je zaupal laiški misijonarki in veliki častilki svete družine Barbe D'Ailleboust. Papež Janez Pavel II. (1978–2005) je msgr. Lavala leta 1980 tudi razglasil za blaženega.
Vsebina praznika
Življenje nazareške družine je v Svetem pismu skopo opisano. Evangeliji poročajo o Jezusovem rojstvu v Betlehemu (Lk 2,1–7 in Mt 1,18–25), obisku modrih (Mt 2,1–12), begu v Egipt (Mt 2,13–15), vrnitvi iz Egipta (Mt 2,19–23) o Jezusovem darovanju (Lk 2,22–38) ter najdenju v templju (Lk 2,41–52).
Praznik svete družine je v cerkveni bogoslužni koledar leta 1926 uvrstil papež Benedikt XV. (1914–1922). Do takrat so ga obeleževali samo po krajevnih Cerkvah. Papež Benedikt XV. in njegovi predhodniki (zlasti papež Leon XIII.) so praznik podpirali tudi zato, da so izrazili nestrinjanje z razpadanjem tradicionalnega družinskega življenja ter z njim povezanih vrednot, kar se je začelo kazati ob koncu 19. in na začetku 20. stoletja.
Praznik svete družine je tudi praznik vsake človeške družine, ki nastane s poroko med možem in ženo oz. s sklenitvijo zakramenta sv. zakona med zaročencema. Glavni namen dneva je predstaviti vzajemnost, spoštovanje in ljubezen, ki so jih v medsebojnih odnosih živeli Jezus, Marija in Jožef. Družinsko življenje je kraj posvečevanja članov družine, zato je sv. Janez Krizostom (347–407) kristjane spodbujal, naj iz svojih družin ustvarijo družinsko Cerkev. To lahko storijo tako, da osebni odnos z Jezusom postavijo v središče osebnega in družinskega življenja.
