Papež Frančišek je 5. julija 2013 podpisal odlok, ki priznava novi čudež po posredovanju blaženega Janeza Pavla II. in odlok, ki čudež pripisuje prvemu nasledniku sv. Jožefmarija na čelu Opus Dei Božjemu služabniku Álvaru del Portillu.

Gre za predhodni korak pred kanonizacijo papeža Janeza Pavla II. (1978–2005) in pred beatifikacijo Álvara del Portilla (1914–1994). Poleg tega je papež Frančišek podpisal tudi odlok o čudežu matere Esperanze iz Collevalenze (1893–1983). Odobril je pozitivno stališče Kongregacije za zadeve svetnikov glede nadaljevanja postopka za kanonizacijo blaženega Janeza XXIII. (1958–1963), papeža, ki je leta 1959 sklical drugi vatikanski cerkveni zbor (1962–1965).

Življenjepis papeža Janeza Pavla II. (1920–2005)

Papež Janez Pavel II. [1] je bil 264. papež [2] oziroma 263. naslednik apostola Petra v vesoljni Cerkvi. Karol Jozef Wojtyła, ki je bil za papeža izvoljen 16. oktobra 1978, se je rodil 18. maja 1920, v Wadowicah blizu Krakova na Poljskem. Bil je mlajši od dveh sinov Karola Wojtyle in Emilie Kaczorowske.

Po zaključeni srednji šoli Marcin Wadowita v Wadowicah se je leta 1938 vpisal na jagelonsko univerzo v Krakovu. Ko so nemške okupacijske sile univerzo leta 1939 zaprle, se je za obdobje štirih let zaposlil. Najprej je delal v kamnolomu, nato pa v kemični tovarni Solvay, s čimer si je zaslužil sredstva za preživljanje, obenem pa se je na ta način izognil deportaciji v Nemčijo. Leta 1942 je v sebi prepoznal klic v duhovniški stan, zato je začel obiskovati predavanja v skrivnem bogoslovnem semenišču v Krakovu, ki ga je vodil nadškof kardinal Adam Sapieha. V tistem času je bil tudi med pobudniki Rapsodijskega gledališča, ki je prav tako delovalo na skrivaj. Po končani vojni je študij do duhovniškega posvečenja, ki ga je prejel 1. novembra 1946 v Krakovu, nadaljeval v bogoslovnem semenišču in na teološki fakulteti jagelonske univerze. Kardinal Sapieha je mladega duhovnika Wojtyło poslal na študij v Rim, kjer je leta 1948 opravil doktorat iz teologije na temo vere v delih sv. Janeza od Križa. V študijskih letih je med počitnicami opravljal dušnopastirsko delo med poljskimi izseljenci v Rimu in med begunci v Franciji, Belgiji in na Nizozemskem.

Po končanem študiju se je leta 1948 vrnil na Poljsko, kjer je deloval kot kaplan v župniji Niegovič blizu Krakova, nato pa v župniji sv. Florijana v samem mestu. Do leta 1951 je bil univerzitetni kaplan in tedaj se je znova lotil filozofskega in teološkega študija. Leta 1953 je na katoliški univerzi v Lublinu predstavil tezo o možnosti utemeljitve krščanske etike na etiki Maxa Schelerja. Pozneje je postal profesor moralne teologije in etike v krakovskem semenišču in na teološki fakulteti v Lublinu.

Papež Pij XII. (1939–1958) ga je 4. julija 1958 imenoval za pomožnega krakovskega škofa. Škofovsko posvečenje je prejel 28. septembra 1958 v wawelski katedrali. Papež Janez XXIII. (1958–1963) ga je 13. januarja 1964 imenoval za krakovskega nadškofa, papež Pavel VI. (1963–1978) pa ga je 26. junija 1967 imenoval za kardinala. Kot krakovski pomožni škof in nadškof je sodeloval na drugem vatikanskem cerkvenem zboru, kjer je veliko prispeval k oblikovanju Pastoralne konstitucije o Cerkvi v sedanjem svetu. [3] Kardinal Wojtyła se je udeležil tudi petih zasedanj škofovske sinode [4], ki so potekali pred njegovo izvolitvijo. Za papeža je bil izvoljen 22. septembra 1978. Umrl je v soboto, 2. aprila 2005, ob 21.37 v apostolski palači v Vatikanu. Papež Benedikt XVI. (2005–2013) ga je 1. maja 2011 razglasil za blaženega.

Od začetka papeževanja je opravil 146 pastoralnih obiskov v Italiji, kot rimski škof pa je obiskal 317 od 333 župnij na ozemlju rimske škofije. Izven Italije je na mednarodne pastoralne obiske, ki so izraz pastoralne skrbi Petrovega naslednika, potoval 104-krat. V tujino, v Lurd v Franciji, je zadnjič poromal 14. in 15. avgusta 2004, ko je tam sklenil slovesnosti ob 150. obletnici razglasitve verske resnice o Marijinem brezmadežnem spočetju. Zadnje apostolsko potovanje na ozemlju Italije, katere primas [5] je rimski škof, je opravil 5. septembra 2004, v Loreto, kjer je za blažena razglasil dva člana Katoliške akcije.

Papež Janez Pavel II. je dvakrat obiskal tudi Slovenijo: prvič od 17. do 19. maja 1996, ko je obiskal vse tri škofije, drugič pa 19. septembra 1999, ko je v Mariboru za blaženega razglasil škofa Antona Martina Slomška.

Med glavne dokumente njegovega papeževanja sodi štirinajst okrožnic, petnajst apostolskih spodbud, enajst apostolskih konstitucij in štiriinštirideset apostolskih pisem. Janez Pavel II. je napisal tudi pet knjig: Prestopiti prag upanja (1994), Dar in skrivnost: ob 50. obletnici mojega duhovništva (1996), Rimski triptih (2003), »Vstanite, pojdimo!« (2004) in Spomin in identiteta (2005).

Sveti oče je razglasil 1.345 blaženih in 483 svetnikov, skupno torej 1828 oseb, ki so dosegle čast oltarja. Vodil je devet konzistorijev [6], na katerih je imenoval 231 kardinalov, imenovanja enega kardinala pa ostaja in pectore [7]. Vodil je šest plenarnih zasedanj kardinalskega kolegija. Od leta 1978 dalje je sklical petnajst zasedanj škofovske sinode: šest rednih splošnih zasedanj (1980, 1983, 1987, 1990, 1994, 2001), eno izredno splošno zasedanje (1985) in osem posebnih zasedanj (1980, 1991, 1994, 1995, 1997, 1998 in 1999).

Noben papež v zgodovini se doslej še ni srečal s tako velikim številom ljudi kot Janez Pavel II. Na več kot 1160. splošnih avdiencah, ki jih je imel ob sredah, se je srečal s približno 17,6 milijonov vernikov. Potrebno je prišteti še posebne avdience in maše, ki se jih je samo v jubilejnem letu 2000 udeležilo več kot osem milijonov romarjev. Na milijone vernikov je nagovoril na pastoralnih obiskih v Italiji in po svetu. Rekordno število beležijo tudi avdience za politične voditelje. Opravil je 38 uradnih obiskov, imel 737 avdienc ali srečanj s predsedniki držav ter 245 avdienc s predsedniki vlad.

Življenjepis Álvara del Portilla (1914–1994)

Msgr. Álvaro del Portillo se je rodil v Madridu (Španija) 11. marca 1914 kot tretji izmed osmih otrok globoko verne krščanske družine. Bil je inženir gradbeništva ter doktor filozofije in kanonskega prava. Leta 1935 se je vključil v Opus Dei, ki ga je 2. oktobra 1928 ustanovil sv. Jožefmarija Escrivá. Poklicanost v Opus Dei je živel s polno zvestobo, preko posvečevanja poklicnega dela in izpolnjevanja rednih dolžnosti ter je dosegel obširno apostolsko dejavnost med svojimi študijskimi tovariši in sodelavci.

Zelo hitro je postal najtrdnejša opora sv. Jožefmarija, kateremu je kot njegov najbližji sodelavec stal ob strani skoraj štirideset let. 25. junija 1944 je bil posvečen v duhovnika. Od tedaj se je popolnoma posvetil pastoralnemu delu s služenjem vernikom Opus Dei in drugim dušam. Leta 1946 se je skupaj s sv. Jožefmarijem preselil v Rim. Njegovo neutrudno služenje Cerkvi se je kazalo tudi v prizadevnosti pri zadolžitvah, ki jih je prejel od Svetega sedeža kot svetovalec več dikasterijev rimske kurije, še posebej pri njegovi dejavni udeležbi na drugem vatikanskem cerkvenem zboru.

15. septembra 1975 je bil izvoljen za prvega naslednika sv. Jožefmarija. Ko je papež Janez Pavel II. Opus Dei postavil za osebno prelaturo 28. novembra 1982, je bil imenovan za prelata Opus Dei, 6. januarja 1991 pa mu je podelil škofovsko posvečenje. Celotno njegovo vodstveno delo Božjega služabnika je bilo zaznamovano z zvestobo ustanovitelju in njegovemu sporočilu s pomočjo neutrudnega pastoralnega dela z namenom širjenja apostolata prelature v službi Cerkve.

Njegova predanost izpolnjevanju prejetega poslanstva je sledeč nauku sv. Jožefmarija izvirala iz globokega dojemanja Božjega otroštva, ki je sad delovanja Svetega Duha, zaradi česar je iskal poistovetenje s Kristusom v zaupni vdanosti Božji volji, ki je snov nenehno črpala iz molitve, evharistije in čuteče pobožnosti do Device Marije.

Njegova ljubezen do Cerkve je bila vidna v njegovi globoki zedinjenosti s papežem in škofi. Ljubezen do vseh ljudi, neutrudna skrb za svoje hčere in sinove v Opus Dei, ponižnost, razumnost, srčnost, veselje in preprostost, pozaba samega sebe ter goreče hrepenenje po pridobivanju duš za Kristusa, ki odseva tudi v škofovskem geslu – regnare Christum volumus –, skupaj z dobroto, vedrostjo ter dobro voljo, ki jo je izžareval, so poteze, ki sestavljajo podobo njegove duše.

V jutranjih urah 23. marca 1994 je Gospod le nekaj ur po vrnitvi z romanja v Sveto deželo, kjer je z veliko pobožnostjo sledil Jezusovim stopinjam na zemlji, od Nazareta do Božjega groba, poklical k sebi tega dobrega in zvestega služabnika. Prejšnjega dne zjutraj je daroval svojo poslednjo sveto mašo v dvorani zadnje večerje v Jeruzalemu.

Papež Janez Pavel II. je 23. marca 1994 molil ob njegovem telesu, ki počiva v kripti prelatske cerkve Svete Marije Miru v Rimu, kjer ga neprestano spremljata molitev in ljubezen vernikov Opus Dei ter številnih drugih.