V skednju Škrabčeve domačije v Hrovači pri Ribnici bosta v četrtek, 22. marca 2012, ob 19.00, o p. Stanislavu Škrabcu spregovorila ljubljanski pomožni škof in profesor na Teološki Fakulteti Univerze v Ljubljani msgr. dr. Anton Jamnik ter profesor latinščine in grščine na Filozofski fakulteti Univerze v Ljubljani, pesnik in publicist dr. Brane Senegačnik.
Predavatelja bosta predstavila Škrabčevo (1844–1918) odkritje teorije performativnosti s filozofskega, teološkega in kulturološkega vidika. Večer bo z igranjem na lutnjo zaokrožil filozof, pedagog in glasbenik Boris Šinigoj.
Največji slovenski jezikoslovec 19. stoletja p. Stanislav Škrabec postaja prepoznaven v širši mednarodni strokovni javnosti kot odkritelj teorije performativnosti. Zasluge za to priznanje gredo raziskavi dr. Igorja Ž. Žagarja in dr. Matejki Grgič, ki sta jo leta 2004 objavila v knjigi Čas in dejanje v jeziku (izšla pri Založba *cf), lani pa je v angleškem prevodu izšla pod naslovom How to Do Things with Tense and Aspect – Performativity before Austin pri ugledni angleški založbi Cambridge Scholars Publishing.
Igor Ž. Žagar in Matejka Grgič sta svojem delu dokazala, da je teorijo performativnosti razvil, utemeljil in argumentiral p. Stanislav Škrabec skoraj 50 let pred enim najbolj briljantnih oxfordskih predstavnikov analitične filozofije Johnom I. Austinom.
Performativni (izvršilni govor) so tiste izjave, s katerimi se neposredno opravlja ali dogaja tisto, kar je naznačeno. To niso povedi o dogajanju, ki je od povedi različno. To so izjave, ki dejanj ne opisujejo, temveč jih kar izvršijo. Nekateri to imenujejo govorna dejanja. Z izrekanjem izjave »obljubim«, se obljuba tudi zgodi. To ni poved o dejstvu obljube, temveč je dogajanje obljube (torej da besedo tudi držim). Takšnih izvršilnih izjav je veliko, npr. »Čestitam vam!« ali »Zelo vas cenim«. V tovrstna dejanja nekateri uvrščajo tudi izjavo »Verujem…«.
Odločilnega pomena je, da je p. Stanislav Škrabec pred Angležem Austinom (logičnim pozitivizmom, oziroma analitično filozofijo) prišel preko jezika (slovnice), ki pomeni način življenja, do tako izjemnega spoznanja oziroma odkritja. Vsaj nekateri predstavniki analitične filozofije oziroma logičnega pozitivizma (Austin, Wittgenstein) namreč pokažejo na dokončno preseženo omejevanje smiselnosti govorjenja na ugotavljajoče sodbe o izkustveno preverljivih dogodkih in dejanjih (redukcija razuma zgolj na empirično, naravoslovno področje). Izkazalo se je, da obstajajo tudi druge uporabe govora in so smiselne. Tako p. Škrabec, kot pozneje analitična filozofija nazorno pokažeta, da je religiozni govor svojevrsten. To ni osebno neprizadet in predmetni govor, ni govor o dejstvih, kakršno je naravoslovje. Vendar mu zaradi tega ne smemo odrekati smiselnosti, saj je ravno ta govor tisti, s katerim si življenje osmišljamo. V tem kontekstu sodobne filozofije p. Škrabec velja za briljantnega misleca, jezikoslovca, ki je ob koncu 19. stoletja s preroško navdihnjenostjo in ustvarjalnostjo nazorno pokazal na to, da »človek neskončno presega človeka« (B. Plascal) in ga nikakor ne moremo omejiti zgolj na empirično-naravoslovno znanost. Človek je veliko več od »kupčka materije«, je neobvladljiv in poln presenečenj in novih pričakovanj. Prav to je bit njegove neskončnosti, presežnosti, in večno novega pričakovanja, razodevanja »Lepote, večno davne, večno nove…« (sv. Avguštin).
Več informacij je na voljo na spletni strani Škrabčeve domačije: www.skrabceva-domacija.com/si.
