Spoštovani,

življenje je temeljna vrednota, brez katere malodane vse druge izgubijo smisel. Gotovo to velja za posamezno bitje, saj neobstoj pomeni nič v vsakem pogledu. Seveda ne govorim o stanju po smrti; mnogi verjamemo v posmrtno eksistenco. Govorim o neobstoju pred spočetjem. Tu sem pred 12. leti ob razpravi o pozneje zavrnjeni noveli zakona o oploditvi z biomedicinsko pomočjo prišel v nesoglasje s tedanjim ministrom dr. Dušanom Kebrom. Nekateri še pomnite, minister se je v časopisu Delo zavzemal za umetno oplojevanje genitalno zdravih žensk brez moškega partnerja, češ da bo tudi prikrajšani otrok v enostarševski družini in zato v slabših življenjskih razmerah še vedno hvaležen, da je živ. Nihče mu ne bo smel zanikati pravice do življenja. Torej ima tudi pravico, da pomagamo pri njegovem spočetju. Sam pa sem trdil, da o pravicah neobstoječega bitja preprosto ne moremo govoriti. Neobstoječih bitij je namreč neskončno veliko in če bi spoštovali ministrov razmislek in hoteli zadostiti njihovi pravici do življenja, bi prišli v absurde.

Seveda pa je pravica obstoječega, nerojenega otroka nekaj čisto drugega, v naših očeh nekaj bistveno pomembnejšega, kot mislijo izobraženci iz libertarnih intelektualnih krogov, ki so hoteli liberalizirati zakon o OBMP. Vendar pustimo anekdote.

Vprašanje varstva človeškega zarodka, spočetega z zunajtelesno oploditvijo in shranjenega v stekleni posodici v globoko zamrznjenem stanju, je začelo vznemirjati svet predvsem po odkritju zarodkovih matičnih celic in velikanske koristi, ki sta si jih od teh celic začela obetati medicina in farmacevtska industrija.

Že na samem začetku teh razprav je slovenska državna KME opozarjala na etične pasti in na znanstveno neupravičenost teh številnih veselih in nadvse optimističnih pričakovanj. Mnogi ugledni znanstveniki jih niso prav nič brzdali in niso ugovarjali, ko so novinarji navdušeno pisali o skorajšnjem odkritju zdravljenja hudih degenerativnih, malignih in drugih še danes neozdravljivih bolezni, kot so Parkinsonova bolezen, mišična distrofija, multipla skleroza, razne demence, ohromelost po poškodbi hrbtenjače ali možganov po kapi. To, spoštovani, je bilo nepošteno. Kompetentni znanstveniki so vedeli, da varajo bolnike in javnost, ali vsaj dopuščajo, da so varani. Da so pričakovanja vsaj močno pretirana. Upanje laične javnosti, čeprav lažno, je namreč pritiskalo na upravljavce denarnih skladov in prinašalo denar. Tako so si eni in drugi zatisnili oči in ušesa tudi ob očitku, da bo za pridobivanje zarodkovih matičnih celic treba pridelati (nalašč uporabljam zelo neprimeren izraz) množice človeških zarodkov, jih usmrtiti in jim pobrati zarodne celice. Bilo je nepošteno, spričo kmalu očitnega dejstva, da so zarodkove matične celice za zdravljenje neprimerne, ker iz njih lahko zrastejo maligni tumorji. Da je komaj mogoče upati, da se bo dalo njihov razvoj učinkovito usmeriti v rast novega organa. KME je večkrat opozorila na stališče previdnejših znanstvenikov, da je mnogo varnejša in obetavnejša pot uporaba odraslih matičnih celic ali pa reprogramiranje, dediferenciacija somatskih celic, torej njihova vrnitev v prvobitnejšo obliko pluripotentnih matičnih celic. Pred tremi dnevi je Nobelov odbor objavil, da je letošnjo nagrado na področju medicine in fiziologije podelil dvema znanstvenikoma, Angležu Johnu Gurdonu in Japoncu Shinyi Yamanaki, prav za ta dosežek. Vmes pa je bilo nepravilno investiranega na kupe denarja, zapravljenega veliko časa in zaupanja javnosti, razočaranih je bilo veliko število bolnikov, posebno tistih, ki so za neučinkovito in nesmiselno terapijo z zarodkovimi matičnimi celicami polnili žepe šarlatanom in njihovim inštitutom v Ukrajini, Kaliforniji, na Kitajskem in še kje. Zaman ustvarjenih in usmrčenih je bilo neznano, a najbrž veliko število človeških zarodkov.

Delo na zarodkih se kljub opisanemu neuspehu nadaljuje. Zdaj so to mnogokrat neke vrste križanci, tako imenovani cibridi ali »človeški zarodki s primesjo« – zarodki, narejeni s tehniko vnosa jedra človeške somatske celice v brezjedrno, izpraznjeno živalsko jajčno celico, pogosto kravjo. To niso več klasični zarodki, in če bi jih vnesli v telo ženske ali krave, bi se verjetno malokateri rodil kot otrok nove vrste. To sicer ni dovoljeno, znanstveniki pa vseeno vedo, da etični ugovori ostajajo, vse dokler se lahko govori o zarodkih s človeško dedno snovjo. Zato so si prizadevali priti do novih tkiv in organov neposredno, brez faze zarodka. To jim je zdaj uspelo. Vseeno pa se marsikaj etično spornega nadaljuje.

Zato moram omeniti razočaranje, ki smo ga doživeli v Usmerjevalnem odboru za bioetiko Sveta Evrope. To sicer ugledno etično telo, ki ima velike zasluge za uvajanje visokih etično-pravnih standardov v širši Evropi, je pri svojih ambicioznih načrtih izjemno redko odpovedalo. Z izrednim taktom in neskončno potrpežljivim prepričevanjem mu je uspelo izdelati Oviedsko konvencijo o človekovih pravicah v zvezi z biomedicino, ki je eden od temeljnih kamnov bioetike. Kot pove že beseda konvencija, je to za vsako državo pristopnico zakonsko obvezen etični standard. Dopolnjuje ga vrsta podrobnejših dodatnih predpisov, tako imenovanih protokolov. To so protokol o prepovedi kloniranja človeških bitij, o presajanju organov, o biomedicinskih raziskavah na človeku, o rabi genetike v medicinske namene. Usmerjevalnemu odboru pa kljub iskrenemu trudu in večletnemu delu ni uspelo pripraviti protokola o varstvu človeškega zarodka po zunajtelesnem spočetju. Razlike med državami članicami so bile prevelike in delo se je končalo zgolj s poročilom. Vprašanje ostaja pereče in vrsta držav je izrazila željo, da se Odbor loti tega napora še enkrat.

Raziskovanje pa ni edino, kar ogroža človeška življenja pred rojstvom. Tu je zunajtelesno spočetje v kombinaciji s predvsaditveno diagnostiko, s katero naj bi izbirali zdrave zarodke, ko gre za nevarnost prenosa dedne bolezni. S tem naj bi se izognili drugi, za žensko bolj boleči izbiri, splavitvi zarodka oz. nerojenega otroka, ko bi obremenjenost z boleznijo ugotovili s predrojstno preiskavo plodu ali v zadnjem času, krvnega vzorca nosečnice. Za zdaj naj bi bilo to omejeno na hude dedne bolezni. Ni pa še sprejeto, katere so te bolezni in kako hude naj bi bile. Ob naglem razvoju genetike je pred vrati možnost ugotavljanja velikega števila nenormalnih genov hkrati, in to iz ene same celice. Do nedavnega je veljalo, da se ugotavljajo le spremembe na posameznem genu, ki se skoraj neizogibno izrazijo kot huda bolezen, to so tako imenovane monogenske bolezni. V kratkem naj bi bilo možno napovedati tudi bolezni, ki nastanejo zaradi polimorfizma, sprememb na več genih, verjetno tudi v odvisnosti od okoljskih dejavnikov. Možnost napovedovanja takih bolezni in izločanja otrok s takim genomom bi lahko vodila v novo evgeniko, po etičnosti in učinkih nič boljšo od nacistične. Ne samo, da bi usmrtili zarodke, ki bi se razvili v pretežno dovolj zdrave ljudi, med njimi bi izgubili tudi nadpovprečno nadarjene, posebej dragocene člane človeške družbe. Ljudje s prirojeno motnjo ali boleznijo pa bi bili še bolj stigmatizirani in diskriminirani, kot so sedaj. Nanje bi začeli gledati kot na bitja, ki jih ne bi smelo biti, po angleško wrongful life.

Danes ne bom govoril o umetnem splavu (besedo so nadomestili z lepše zvenečim izrazom umetna prekinitev nosečnosti), ki je opravljena brez medicinske indikacije. Ta tema je tako občutljiva in pomembna, da zahteva posebno obravnavo.

Človekove pravice najšibkejših, med katere gotovo sodijo nerojeni otroci, pa tudi novorojenčki, so nedavno prejele topovsko granato, če smem tako reči, iz nepričakovane smeri. Težko bi to imenovali kolateralna škoda, ker ne gre za zgrešeni strel ali »friendly fire«. Ljudje, ki jih imam v mislih, so filozofi, so praktični ali utilitarni etiki, kakor imenujejo sami sebe. V 80. letih prejšnjega stoletja je ameriško kanadski filozof Michael Tooley objavil knjigo, v kateri je primerjal splav in detomor, usmrtitev novorojenega otroka, in med enim in drugim ni našel moralne razlike. Oboje se mu je zdelo sprejemljivo, enako upravičeno. To razmišljanje je pozneje podprl slavni kontroverzni moralni filozof, Avstralec Peter Singer, eno njegovih knjig imamo tudi v slovenskem prevodu. Po njegovem mnenju bi smeli priznati pravico do varstva življenja le zavedajočim se, razsodnim osebam, sposobnim razumnega ravnanja. Zarodki in novorojenčki to zagotovo niso. Novorojenček nima temeljnih lastnosti osebe: razumnosti, samostojnosti, zavedanja samega sebe. Zato umor novorojenčka nikoli ni enakovreden umoru osebe, torej bitja, ki želi živeti. Novorojenček še nima pravice do življenja (Kuhse in Singer 1985). – Načelo posebne vrednosti in svetosti človeškega življenja pa bi morali opustiti, ker je zastarelo, neznanstveno in irelevantno za probleme razumevanja sodobne bioetike« (Peter Singer, 1996).

Pozornosti je vredna Singerjeva utemeljitev. Najprej izpodbija argument proti splavu, ki ga imenuje silogizem iz treh trditev: Narobe je ubiti nedolžno človeško bitje. Človeški zarodek je nedolžno človeško bitje. Torej je narobe ubiti človeški zarodek. Zagovorniki splava ugovarjajo drugi premisi, češ da zarodek postane človeško bitje šele po nekem času razvoja v maternici. Singer oporeka. Razvoj zarodka je nepretrgano dogajanje in določiti trenutek, ko postane človeško bitje, je praktično nemogoče. Singer zato naskoči prvo premiso, narobe je ubiti nedolžno človeško bitje. To ni nujno res, pravi Singer. Utilitarni razmislek pove: Če si ženska želi splaviti, zarodek pa si ne želi ničesar, ker tega še ni sposoben, je tehtanje preprosto. Nasproti želje nosečnice ne stoji nič. Zato je splav moralno dovoljen. Podobno stališče zagovarja dosledno utilitaristični in še bolj kontroverzni filozof romunsko avstralskega izvora Julian Savulescu, znanstveno pa ga dobro zavrne norveški filozof Føllesdal (2009).

Tooley zagovarja pravico do usmrtitve otroka do konca drugega leta starosti, spet zato, ker tako mlad otrok še ni sposoben polnega zavedanja in ne more imeti zavestnega interesa, da želi obstajati tudi v prihodnosti (Tooley 1984). Več prahu pa sta nedavno dvignila Alberto Giubilini in Francesca Minerva s trditvijo, da je novorojeni otrok bitje brez vsakršnega moralnega statusa in zato nima pravice do varstva življenja. V tem, da je enak nerojenemu otroku – oba sta človeški bitji in potencialni osebi, a ne eden ne drugi nista osebi v smislu imetnika moralne pravice do življenja. Zato naj bi bilo staršem dovoljeno novorojenčka usmrtiti – tudi če je zdrav in čeprav samo zaradi psiholoških ali ekonomskih razlogov ali zaradi interesov koga tretjega. Infanticid, detomor ni nič drugega kot neke vrste porojstni splav, zato naj se tako tudi imenuje in naj postane legalen.

Giubilini in Minerva sta svojo razpravo objavila v znani britanski etični reviji Journal of Medical Ethics. Naj navedem odstavek: »Nekateri zagovarjajo pravico zarodka ali novorojenčka, da razvije svojo »potencialnost« in postane (polnopravna) oseba. A nad to pravico so interesi aktualnih ljudi (staršev, rodbine, družbe), da delajo za svojo lastno blaginjo, kajti osebam, ki so samo potencialne, ne moremo storiti nič žalega s tem, da jim ne dopustimo, da postanejo obstoječe osebe. Blaginji aktualnih ljudi bi bil novi otrok lahko v škodo, ker potrebuje energijo, denar in nego, družina pa vsega tega morda nima v izobilju. Včasih se (taka škoda) lahko prepreči s splavom, v kakih drugih primerih pa to ni mogoče. Tedaj pa, ker ne-osebe nimajo moralne pravice do življenja, ni razlogov, da ne bi dovolili porojstnega splava, (torej detomora).«

Britanski utilitarni etik John Harris (1985) je o Tooleyevem delu napisal recenzijo. Kolegovo knjigo o abortusu in infanticidu je zelo pohvalil, pograjal pa je zdravnike, češ ker takih nasvetov filozofov-etikov nočejo poslušati. Prav Toolyjevo imenitno delo po njegovem kaže, v kakšni zmoti smo s svojimi »farškimi pogledi« zdravniki.

Treba je dodati, da imenovani filozofi niso kaka drugo- ali tretjerazredna imena. Peter Singer je bil profesor na Princetonu in v Oxfordu, leta 2006 razglašen za enega izmed 10 najvplivnejših avstralskih javnih intelektualcev. Leta 2004 je bil imenovan za avstralskega humanista leta. Tooley je bil predsednik Avstralskega filozofskega združenja in še zatem Ameriškega filozofskega združenja, profesor na Stanfordu, na Coloradski univerzi in Univerzi Zahodne Avstralije. Julian Savulescu je eden najbolj znanih in provokativnih utilitarističnih filozofov in bioetikov, romunsko-avstralskega izvora, zagovornik evgenike in žlahtnjenja otrok, zagovornik ustvarjanja in porabe embrijev in fetusov za presaditve organov v odrasle bolnike, nasprotnik pravice do ugovora vest (2006), ta čas urednik že omenjene prestižne revije Journal of Medical Ethics in direktor Oxfordskega centra za praktično etiko. Helga Kuhse je avstralska filozofinja in zagovornica utilitarne bioetike, sodelavka Petra Singerja, kontroverzna zagovornica legalizacije evtanazije, nasprotnica doktrine o svetosti življenja, zagovornica evtanazije prizadetih novorojenčkov. Alberto Giubilini in Francesca Minerva sta avstralska bioetika. Opravičujem se državi Avstraliji, ker jo tolikokrat omenjam v teh nerodnih zvezah. Priznam, da ne vem, zakaj je tako. No, John Harris ni Avstralec, ampak je Britanec.

Članek Giubilinija in Minerve je sprožil vihar in plaz podpisanih in anonimnih pisem uredniku. Med njimi so bile tudi grožnje. A kulturni odgovori niso bili nič manj polni zgroženosti. To nas lahko vsaj delno pomiri, kljub urednikovemu glasnemu razočaranju nad odzivi. V zagovor je zapisal, da so ista stališča zastopali v akademskih publikacijah in javnih nastopih najeminentnejši filozofi in bioetiki na svetu, vključno s Petrom Singerjem, Michaelom Tooleyem in Johnom Harrisom, pa se javnost ni veliko odzivala. Morda gre sedanja reakcija na račun dejstva, da se Giubilini in Minerva zdaj obračata na starše.

Zagovorniki infanticida res uživajo v svojih krogih in zunaj njih velik ugled in zasedajo vplivna mesta na univerzah. Ali to pomeni, da postaja nova etika s svojimi šokantnimi predlogi tudi v siceršnjem akademskem svetu ne le sprejemljiva, ampak celo prednostna smer, ki jo bo družba izbrala za prihodnost? Če je tako, potem človeško dostojanstvo in človekove pravice nimajo svetle prihodnosti. Dva etika tradicionalne vrste, Avstralec Michael Cook in Američan Jonathan Moreno, zgroženo govorita o krizi bioetike. Prvi od obeh se celo sprašuje, ali smo priče konca bioetike.

Praktični etiki pa bi sprostili tudi nekatere druge današnje prepovedi. Ti misleci ne izhajajo iz kake post-totalitarne družbe, ki še išče novo moralno ravnotežje, ampak iz dveh uglednih demokracij, z britanskega otočja in Avstralije. Novi etiki menijo, da je iz zdravniškega poklica treba izgnati vrednote, pa tudi vest. Naj citiram nekaj teh izjav: Vrednote in vest ne smejo vplivati na zdravstveno oskrbo. Prostora za zdravnikovo vest in s tem za ugovor vesti je v sodobni medicini malo. Medicina, ki jo vodijo vrednote, odpira Pandorino skrinjico diskriminacije (Savulescu, 2006). Človeško dostojanstvo naj bi bil ničvreden koncept v medicinski etiki, ki ga lahko izbrišemo brez kakršne koli škode za vsebino (Maklin, 2003). Človeško dostojanstvo se vse bolj zlorablja kot krinka za omejevanje svobodnega razvoja nove biotehnologije. – Tiste, ki tako sproščenega razvoja ne odobravajo, novi etiki zaničljivo imenujejo dignitarianska aliansa, ki svoje etične argumente opira na človeško dostojanstvo in tako manipulira javno mnenje. Dignitarianska aliansa izhaja iz načela o svetosti človeškega življenja, to pa razširja na življenje zarodka in plodu, na prepoved instrumentalizacije in komercializacije človeškega bitja in telesa. S tem preprečuje marsikaj, kar je z utilitarnega stališča drugače. Aliansi tradicionalnih etikov očitajo, da preprečuje svobodno izbiro spola in drugih lastnosti otrok, da se upira kloniranju za razplod. Nadalje, vtika se v pridobivanje otrok-rešiteljev, spočetih zato, da bi z njihovimi matičnimi celicami zdravili starejše brate ali sestre. Ovira sprostitev trgovine s človeškimi organi, nasprotuje svobodni prostituciji, pa tudi nadomestnemu materinstvu pri oploditvi z biomedicinsko pomočjo, ugovarja patentiranju normalnih sekvenc človeških genov in tako naprej. Dignitarianci se upirajo pridobivanju novih vrst bitij – genetskih mešanic med človekom in živalmi. Ta načela predstavljajo kot univerzalna. Ker pa v pluralistični družbi teh vrednot ne priznavajo vsi, ne morejo obveljati kot podlaga za zakone. Tako menijo nekateri britanski praktični etiki (Caulfield in Brownsword, 2006).

Značilno za te razprave je sprenevedanje. Praktični etiki govorijo o vrednotah, mislijo pa na interese. Katere vrednote pa naj bi bile moralno tako visoke, da bi morale zmagati v zakonodajnem postopku za sprostitev prostitucije? Katere naj bi upravičile svobodno trgovino s človeškimi zarodki? Katere vrednote naj bi dale podlago za legalizacijo trgovanja s človeškimi organi za presajanje, izrezanimi iz teles živih prodajalcev ali neprostovoljnih žrtev? V imenu katerih vrednot naj bi odpravili prepoved kloniranja človeških bitij za razplod, odobrili pridobivanje človeško-živalskih hibridov in himer (Robert in Baylis 2003)?

Morda bo prav, da se v razmišljanjih dotaknemo še drugega pola človeškega življenja, predsmrtne dobe.

Zadnja leta sem večkrat imel priložnost govoriti študentom 4. letnika medicine v Mariboru o odločitvah ob koncu življenja. Na začetku predavanja sem jih vprašal, kdo med njimi je zato, da bi tudi v Sloveniji po zgledu Nizozemske, Belgije in Luksemburga zakonsko dovolili evtanazijo. Predzadnjič se je dvignil gozd desnic, morda niti ena ni ostala na mizi. Po uri predavanja, v katerem sem navedel po mojem mnenju nadvse prepričljive razloge zoper legalizacijo evtanazije, sem prosil za ponovno glasovanje. Še vedno se je dvignila tretjina rok. Študentom sem povedal, da so me razočarali. Nekaj tednov poprej sem podobno povprašal 55 zdravnikov družinske medicine, ki so odgovarjali anonimno. 29 % jih je bilo že kdaj naprošenih, da bi opravili evtanazijo, vendar tega ni storil nihče. Le 18 % ji je menilo, da bi Slovenija morala razmisliti o spremembi zakona. Pred leti so bile številke še nižje.

Usmerjevalni odbor za bioetiko Sveta Evrope je nedavno opravil razpravo o medicinski oskrbi ob koncu življenja. Delegacije Nizozemske, Belgije in Luksemburga kot edine tri dežele na svetu, kjer je evtanazija dosledno in podrobno uzakonjena, so izrazile nujno željo, da bi govorili tudi o njihovih izkušnjah z evtanazijo. To je bilo soglasno in energično zavrnjeno. Evtanazija ne more biti del medicinske oskrbe!

Vprašanja o etični pomoči hudo bolnim in umirajočim so stara. Novo pa je, da je možnosti za dobro pomoč danes veliko več, da vse več ljudi tudi ve za to, in da vsaj nekateri razumejo, da ni več nobene medicinske potrebe za evtanazijo. Večina današnje laične javnosti pa si vseeno želi novo svoboščino, pravico do smrti, ki naj bi jo zagotavljala družba oz. država. To zahtevo, to porabniško pravico podpirajo praktični etiki. A ta pravica bi imela visoko ceno, ki bi jo morali plačati vsi. To je spremenjen pogled na vrednost človeškega življenja. Je pa tudi pritisk na stare, revne in bolne, resničen ali umišljen, naj se čimprej umaknejo s tega sveta.

Ta pritisk je mogoče zaznati na Nizozemskem. Število bolnikov, ki zahtevajo evtanazijo, raste, podobno pa raste tudi število odobritev. Smrt postaja vse bolj »medicinski dogodek«. V približno tretjini primerov je smrt nenadna, nepričakovana. V večino ostalih dveh tretjin pa se s svojimi odločitvami vmešajo zdravniki. Govorimo o medikalizaciji smrti. Na Nizozemskem tako umre skoraj 60 % od vseh umrlih ljudi (Onwuteaka-Philipsen et al. 2012). Položaj si zasluži, da si ga pogledamo malo podrobneje.

Slika spodaj kaže pogostnost posameznih odločitev leta 2001, 2005 in 2010. Evtanazije je danes okrog 3 % vseh smrti. Končna sedacija, z zdravili izzvani komi podoben spanec (Bood 2004), je pogosto inačica evtanazije. Ta je v jasnem porastu. Večinoma etično neoporečna opustitev aktivnega zdravljenja je v zadnjih 5 letih malenkostno porasla. Najbolj očitno pa je porasla uporaba dvojnega učinka. Kar 37 % vseh ljudi na Nizozemskem, umrlih v letu 2010, je bilo deležnih toliko zdravil za bolečine in pomiritev, da so ob tem umrli. Ker ugledni specialisti za tako terapijo menijo, da pravilna raba teh zdravil ne usmrti bolnika (House of Lords 2005), moramo sklepati, da se v tem številu skriva neznano, a predvidoma veliko število primerov prikrite evtanazije.

Še bolj pa skrbi podatek, da so nekateri bolniki usmrčeni, ne da bi za evtanazijo sploh zaprosili. Tako se je leta 1991 in 1995 zgodilo eni tretjini vseh evtanaziranih bolnikov. Nekateri so bili povsem sposobni odločanja o sebi, pa pred usmrtitvijo niso bili niti vprašani. Teh primerov je menda zdaj manj, vseeno pa povedo veliko o etiki evtanazije.

Lahko rečemo, da ljudje pravico do avtonomije pogosto pojmujejo v njeni skrajnosti, ko dejansko preneha biti pravica. Živimo v človeški družbi, kjer smo usodno odvisni drug od drugega, od življenja v skupnosti pa imamo neprecenljive koristi. Te pa so povezane z dolžnostmi in odgovornostmi. Nekatere ne ugasnejo niti na smrtni postelji. Najpomembnejša med njimi je varovanje skupnih vrednot.

Za konec naj izrazim prepričanje, da je sedanja zmedena doba vendarle nekaj pozitivnega, ker bo pomagala razbistriti razmišljanja naših sodobnikov. Še nikoli se ni toliko govorilo o vrednotah in etiki. Še nikoli ni bilo toliko lakote po etičnih razpravah. Zlorabe prinašajo žrtve med nedolžnimi. Te pa niso zaman. Kontrasti med dobrim in slabim so kljub vsemu koristni in nasprotja so nujna. Šele ob njih se vzpostavlja moralna identiteta. Mirno mrtvilo je najslabša opcija. Tega pa, hvala Bogu, vsaj pri nas res ni.

Slika: Zdravniške odločitve o končanju življenja na Nizozemskem

Nekateri citirani viri:

Bood A. Terminal sedation. Health Council of the Netherlands, Centre for Ethics and Health. Gezondheidsraad 2004/12-02E. The Hague, June 29, 2004.

Føllesdal D. 2009. The potentiality argument and stem cell research. V Lars Østnor (ur.): Stem cells, human embryos and ethics. Springer, str. 137-147.

Giubilini A., Minerva F. After-birth abortion: why should the baby live? J Med Ethics, doi:10.1136/medethics-2011-100411.

Harris J. Abortion and infanticide, Michael Tooley (Book review). J Med Ethics, 1985, 11: 212.

House of Lords, Select Committee. Assisted Dying for the Terminally Ill Bill. Volume III. Evidence – individual submissions. Ordered to be printed 3 March 2005 and published 28 April 2005, by the authority of the House of Lords. London: The Stationery Office Ltd. HL Paper 86-III.

Kuhse H, Singer P. 1985. Should the baby live? Oxford University Press, Oxford.

Onwuteaka-Philipsen BD, Brinkman-Stoppelenburg, Penning C, de Jong-Krul GJF, van Delden     JJM, van der Heide A. Trends in end-of-life practices before and after the enactment of the euthanasia law in the Netherlands from 1990 to 2010: a repeated cross-sectional survey. Published Online July 11, 2012 http://dx.doi.org/10.1016/ S0140-6736(12)61034-4.

Savulescu J. Conscientious objection in medicine. BMJ 2006; 332: 294-297.

Singer P. 1994. Rethinking life and death. The collapse of our traditional ethics. The Text Publishing Company, Australia.

Tooley M. 1984. Abortion and Infanticide. Oxford University Press, 441 str.

akad. dr. Jože Trontelj