Verujem, pomagaj moji neveri

1. »Zmaga, ki premaga svet, je naša vera« (1 Jn 5,4)

Evangelist Marko pripoveduje pretresljivo zgodbo o očetu, katerega sina učenci zaradi svoje nevere in nevere okolja niso mogli ozdraviti. Ko uvidi, da je ozdravljenje njegovega sina odvisno od njegove vere, goreče prosi zanjo: »Verujem, pomagaj moji neveri« (Mr 6,24).

Vera je sodelovanje z Bogom, kajti Bog potrebuje našo vero, da je lahko navzoč v svetu in deluje v njem po nas. Jezus ne more nič narediti brez vere, kakor je velikokrat poudarjeno v evangelijih. Po drugi strani pa so vrata vere vedno odprta. Bog je odprl »vrata vere« (Apd 14,27), da so lahko tudi pogani, se pravi vsi ljudje, vstopili v Božje kraljestvo. Vse se začne z vero, a Bog nam jo naklanja, če zanjo prosimo.

2. Tri stopnje vere

Po J. Ratzingerju (Uvod v krščanstvo) lahko razlikujemo tri stopnje verovanja.

1. Domnevati, da je »nekaj« onkraj tega sveta, da ni vse samo to, kar se vidi, tipa … V sodobnem svetu to pomeni, da ne pristajamo na trditev, da je samo tisto resnično, kar se da spoznati na ustaljen znanstven način. Tu je umestna razlika med razumskim in razumnim. Ni res, da je razumno samo tisto, kar je razumsko. Sicer pa mnogi rečejo, da v Boga sicer ne verujejo, verjamejo pa, da je nekaj onstran nas, da obstaja »neka višja sila« in podobno.

2. Prava vernost se začenja, ko verujemo, da Bog obstaja. Največkrat je to vera, da obstaja osebni Bog, ki mu lahko rečemo Ti. S tem se začenja molitev v pravem pomenu besede. To je skupni imenovalec vseh monoteističnih religij. Bog je tudi Stvarnik in največkrat s tem začetnik bivanja vseh stvari. A imamo tudi religije, ki ne priznavajo osebnega Boga (stoicizem, budizem).

3. Judovstvo in krščanstvo pa ne poudarjata samo vere v Boga, ampak še bolj vero Bogu, ki se nam je razodel. Zato naša vera ni samo vera vanj, da obstaja, ampak vera njemu samemu, vera njegovi besedi in njegovemu sporočilu. Poudarek je na zaupanju, ki ga imamo v Boga in njegove obljube. Starozavezna podoba vernika je očak Abraham, ki zapusti svojo deželo in njene bogove in se popolnoma zanese na Božji klic in njegove obljube. Podobno vero kot zaupanje v Boga srečamo pri Jobu. Najvišja podoba vere je Jezus sam. »Uprimo oči v Jezusa, začetnika in dopolnitelja vere« (Heb 12,2). V popolnem zaupanju v Očeta se je daroval za nas. Vera je naša drža izročitve in zaupanja v Jezusa in njegovo odrešenje, s katerim se dopolnjuje in zaključuje Božje razodetje. »Velikokrat in na veliko načinov je Bog nekoč govoril očetom po prerokih, v teh dneh poslednjega časa pa nam je spregovoril po Sinu« (Heb 1,1). Poseben zgled vere je Jezusova Mati Marija, ki jo Elizabeta blagruje zaradi vere: »Blagor ji, ki je verovala« (Lk 1,45). Življenjsko zaupanje v Jezusa Kristusa, postavitev življenja nanj, kakor hiše na skalo, je torej bistvo naše vere, ki ni samo mišljenjsko in teoretično stališče, da Bog je, ampak življenjska in praktična drža.

3. Jezus je Gospod

Vprašanje, ki ga zastavlja Jezus svojim apostolom, še vedno odmeva: »Kaj pa vi pravite, kdo sem?« (Mt 16,15). Hkrati pa spričo tolikšne ponudbe najrazličnejših verskih ponudb in drugih nazorov ne moremo drugače, kakor reči s sv. Petrom: »Gospod, h komu naj gremo? Besede večnega življenja imaš in mi trdno verujemo in vemo, da si ti Sveti, Božji« (Jn 6,68).

O Jezusu se še vedno veliko razpravlja. Toda za nas Jezus ni samo humanist, ampak je učlovečeni Božji Sin, ki je svobodno dal življenje in umrl iz ljubezni do ljudi. Vendar pa je vstal od mrtvih in sedaj živi in deluje v Cerkvi.

Jezus je Gospod, je Alfa in Omega zgodovine. Naša vera je kristocentrična. Ne gre samo za kakšno nejasno slutnjo o nekom onstran, ampak za sprejetje Božjega oznanila, za sprejetje življenja z Bogom, ki je stopil med nas v Jezusu Kristusu. S tem se vse začne.

4. Bog je Ljubezen

Naše oznanjevanje Jezusa Kristusa se lahko nasloni na hrepenenje po absolutnem (resnici, pravici, smislu), ki je položeno v naše srce. S tem hrepenenjem nas Oče »priteguje« k Sinu: »Nihče ne more priti k meni, če ga ne pritegne Oče …« (Jn 6,44).

Poleg izkušnje usmerjenosti v absolutnost, ima posebno mesto iskanje absolutnega smisla, ki ne more biti drugega, kakor absolutna ljubezen. Še vedno je veljavna klasična razlika med »eros« in »agape«, kjer je primer resnične zastonjske in darovanjske ljubezni samo Bog in njegova ljubezen je najmočnejši razlog za našo vero. »Samo ljubezen je vredna vere«, se glasi naslov znane knjige H. U. von Balthasarja.

5. Vera je vera v Božjo ljubezen

Krščanstvo ni nazor o spreminjanja sveta ali posebna filozofija o svetu in človeku. Vsebuje tudi to, vendar je izhodišče in začetek naše vere spoznanje Božje ljubezni v Jezusu Kristusu in pristanek na to, da se tej ljubezni izročimo. »Mi smo spoznali ljubezen, ki jo ima Bog do nas in verujemo vanjo« (1 Jn 4,16).

Krščanska vera ni zgolj seznam resnic o Bogu in svetu (teologija) ali seznam dolžnosti in prepovedi (etika), temveč je srečanje z Bogom, ki nam je v Jezus Kristusu razodel svojo ljubezen in odgovor na to ljubezen. S tem se lahko začne osebna vera, ki je sad srečanja Jezusa Kristusa, ko spoznamo in dojamemo, kdo je in kaj pomeni. Tedaj lahko rečemo s sv. Pavlom: »Zato tudi vse to trpim. A me ni sram, ker vem, komu sem veroval …« (2 Tim 1,12). »Osebna vera pomeni osebno srečati se pravi v resnici spoznati Gospoda Jezusa Kristusa kot živo osebo, ki v svoji življenjski resničnosti in s svojim sporočilom osvobaja in osrečuje. Papež Benedikt XVI. je zapisal: »Krščanska vera ne pomeni samo verjeti v nekatere resnice, temveč je predvsem osebni odnos z Jezusom Kristusom, je srečanje z Božjim Sinom, ki da vsemu bivanju novo dinamiko.« Osebna vera je Božji dar in dogodek, ki nas spremeni od znotraj. Spremeni nas na način, da je posledično nemogoče ne spremeniti tudi svojih odnosov do bližnjega in se ne truditi za skupno dobro v širši skupnosti. Osebna vera pomeni osebno odkriti, spoznati in se prepričati, da je »Bog je namreč svet tako vzljubil, da je dal svojega edinorojenega Sina, da bi se nihče, kdor vanj veruje, ne pogubil, ampak bi imel večno življenje.« (Jn 3,16) Iz tega osebnega prepričanja sledi odločitev, da bo ta verska zavest postala temeljno in najpomembnejšo vodilo in vrednota našega življenja. Tedaj Jezus res postane po polnosti naša Pot, Resnica in Življenje« (PIP 43–44).

6. Pavel: »Vem, komu sem veroval …«(2 Tim 1,12)

Pri veri sodelujejo trije dejavniki: milost, svobodna volja in razum. Vsi trije in vsak od njih je potreben in nepogrešljiv. Rečemo lahko, da je vera nadnaravna krepost, ki ji milost pomaga, za katero se s svojo voljo človek svobodno odloča in ki je razumno utemeljena. Milost in svoboda se ne izključujeta in tudi ne rasteta v obratnem sorazmerju (več milosti, manj svobode), temveč enakem sorazmerju. Milost nas osvobaja za svoboden pristanek k tistemu, kar nam istočasno osvetljuje (»luč vere«) in tako stori, da nam je Bog, ki se razodeva, globoko smiseln in verodostojen, vreden našega najvišjega in popolnega pristanka in sprejetja.

Verovanje je celostna življenjska drža, je predanost Bogu v popolnem upanju in ljubezni, izročitev njegovemu vodstvu. »Če ne boste verovali, ne boste obstali« (Iz 7,9; 28,16). Zato vera zajame celotnega človeka, je medosebni odnos celotnega človeka do Boga, ki mu daruje svojo ljubezen.

Iz tega sledi, da je za vero bistveno spreobrnjenje. »Spreobrnite se in verujte evangeliju!« (Mr 1,15). Verovati pomeni, da bo odslej moje življenje potekalo v dialogu z Gospodom in v pokorščini njemu. Ker je verovanje celostna življenjska drža, je zanj bistveno spreobrnjenje in spreobračanje.

Verovati ni razumsko, je pa razumno. Gre za razliko med razumskim in razumnim. Razumska je znanost, ki se opira samo nase in na to, kar se da spoznati z golim razumom. Verovanje pa je razumno, ker ima utemeljene razloge, razloge tudi za to, da gre onstran golega razuma, vendar je več, kakor samo mnenje, ker je osebna drža svobodne izročitve sebe in svojega življenja v zaupanju Bogu na osnovi pametnih in razumnih razlogov.

7. Vera in razum

V sodobnem svetu je veliko nazorov, ki enačijo razumnost z izkustveno znanostjo in z njo povezano tehnologijo, vsem drugim oblikam človekovega spoznavanja in védenja pa odrekajo status razumnega védenja. Govori se o tako imenovani »šibki misli«, kar pa nikakor ni v prid verovanju, četudi se na prvi pogled tako zdi. Krščanska vera se je od vsega začetka soočala s posvetno filozofijo, zato s krščanstvom ni združljiv niti fundamentalizem, ki se za dosežke znanosti ne meni, kakor tudi ne racionalizem, ki podreja verovanje in še posebej razodetje trenutnemu stanju človekove znanosti.

Četudi se imajo mnogi za ateiste, ateizem v resnici ni tako pogost pojav, kajti biti dosleden ateist ni enostavno. Bolj je v ospredju nevarnost praznoverja kot nekakšne »divje« in nekultivirane, nerazumske vernosti. Krščanstvo je od vsega začetka verjelo, da med človekovim umskim védenjem in razodeto vero načelno ne more biti nepomirljivega nasprotja, kajti stvarnik, kateremu dolgujemo razum in ves svet, ki ga s tem razumom spoznavamo, je isti odrešenik, ki se nam je razodel v Jezusu Kristusu. Zato tudi ne moremo pristati na teorijo od veh ali več resnicah, ki jo je katoliška teologija zavrnila že v srednjem veku.

Dostojanstvo človeške osebe zahteva, da človek ravna svobodno in utemeljeno. To velja tudi v veri. Zato vera ni »krik«, nerazumno in trenutno čustvo, temveč razumno in svobodno dejanje, ki ga kot takega lahko povemo in utemeljimo tudi drugim in tako izpolnimo naročilo apostola Petra: »Vselej bodite vsakomur pripravljeni odgovoriti, če vas vpraša za razlog upanja, ki je v vas« (1 Pt 3,15). Za pričevanje o naši veri in misijonarsko oznanjevanje je to še posebej potrebno.

Vera ni »à la carte«: če verujemo Bogu, potem lahko dosledno sprejmemo vse, kar nam je razodel in ne samo nekaj. Božje razodetje je skladno in celovito, dosledno in skladno tudi v sebi, ena resnica sledi iz druge, zato je mogoče dosledno in koherentno verovati samo vse ali pa nič.

Nova evangelizacija in ponovno oznanjevanje Jezusove blagovesti zahtevata dialog s kulturnim okoljem in dobro izobrazbo vseh, predvsem pa tistih, ki čutijo oznanjevanje vere za svoj poseben poklic.

8. Vera se krepi z verovanjem

»Vera namreč raste, če jo živimo kot izkustvo prejete ljubezni in jo posredujemo kot izkustvo milosti in veselja«, pravi papež Benedikt XVI. v apostolskem pismu Vrata vere (7), v katerem napoveduje leto vere. Treba se je prepustiti Božji ljubezni in to nekateri sodobni duhovni pisatelji (T. Radcliff) primerjajo skoku v vodo. Dokler ne naredimo odločilnega koraka v veri in zaupanju v Božjo Ljubezen, je ne moremo doživeti in torej ne moremo doživeti sreče vere. Na istem mestu papež poudarja: »Vera torej raste in se krepi samo z verovanjem« (Vrata vere 7), kakor se mišljenje krepi z miselnimi vajami in naš glasbeni čut s petjem in muziciranjem.

V skladu s tremi nalogami Cerkve (oznanjevanje, bogoslužje in dobrodelnost) imamo tri temeljne dejavnosti za krepitev vere: izpovedovanje, obhajanje svetih skrivnosti, posebej še evharistije, in pričevanje z našo dejavno ljubeznijo do bratov in sester v stiski.

V sodobnem sekulariziranem svetu, ki hoče vernost potisniti v strogo zasebnost, je treba poudariti, da nam to ni dovoljeno, saj se ne moremo odpovedati svoji identiteti, del katere je tudi naša vera in ne moremo ne biti družbeno odgovorni za to, kar verujemo. Vera ni zasebno čustvo.

9. »Sami smo slišali in vemo …«(Jn 4,42)

Znano Jezusovo srečanje s Samarijanko zelo nazorno kaže na pot, ki jo moramo v veri prehoditi. Najprej se Samarijanka pogovarja z Jezusom in ob njem zasluti njegovo skrivnost. Postopoma spozna v njem Božjega moža in gre to hitro oznanit drugim Samarijanom. Le-ti ga povabijo k sebi in na koncu rečejo Samarijanki: »Ne verjamemo več zaradi tvojega pripovedovanja, kajti sami smo slišali in vemo, da je on resnično odrešenik sveta.« (Jn 4,42). Gre za to, da vsakega vernika pripeljemo do tega osebnega prepričanja, da je Jezus Odrešenik, ki nam daje dva temeljna darova: Besedo in Kruh. Ta darova sprejemamo s hvaležnostjo, veseljem in navdušenjem.

10. Pripeljati k Jezusu

Podobno se zgodi tudi, ko apostol Andrej pripelje Petra k Jezusu (prim. Jn 1,40–42). Sam ga je spoznal, nato pa tega ni mogel več zadržati zase, ampak je šel iskat svojega brata Simona, za katerega je vedel, da tudi on išče Odrešenika. Mi, ki smo Jezusa spoznali, smo poklicani, da druge pripeljemo k Jezusu. To velja tudi za celotno Cerkev in za vsako cerkveno skupnost, da s svojim trojnim delovanjem služi oznanjevanju Jezusa Kristusa.

Tri temeljna področja delovanja Cerkve so:

1. Oznanjevanje: pričevanje in oznanjevanje.
2. Bogoslužje: nedeljska maša, molitev.
3. Dobrodelnost: z ljubeznijo pričevati za Ljubezen.

Ob vsem tem delovanju nas mora vedno bolj navdajati veselje, da smemo biti kristjani in poznati Jezusa in iz tega veselja do vere se nato poraja misijonarska Cerkev.

11. »Ne bojte se!« (Mr 6,50)

V sodobnem sekulariziranem svetu je naša vera pogosto na preizkušnji. Zunanji in notranji razlogi lahko pripeljejo do tega, da naše navdušenje in veselje začenja pojenjati. To se je zgodilo tudi apostolu Petru, ko ga je Jezus povabil, naj pride k njemu po vodi. Valovi so bili preveliki za njegovo začetno vero. V resnici pa niso bili krivi valovi, ampak se Peter začne potapljati, ko začne dvomiti. »Malovernež, zakaj si podvomil« (Mt 14,31)!

Vera nas utrjuje v upanju. To upanje ni navadno zanašanje, da »bo že kako«, temveč je naše zaupanje utemeljeno na veri v Jezusovo vstajenje in zmago nad zlom. Kristusova zmaga je dokončna, ne glede na to, da moramo še trpeti preizkušanje. Jezusova zmaga je odločilna, je dokončna, četudi boj še ni končan. Navdušenje nad Jezusom Kristusom je v pravi veri močnejše, kakor vsa razočaranja v Cerkvi in svetu.

12. Molitev – govoreča vera

Če je pristna vera nujno osebna vera, osebni odgovor na Božjo ponudbo ljubezni v Jezusu Kristusu, se nujno in sproti spreminja v pogovor z Njim, torej v molitev. Težko si je predstavljati vernika, ki osebno veruje, pa ne moli. Kljub temu pa je vznemirljiv podatek, da smo Slovenci med narodi v Evropi, kjer se najmanj moli. S tem razodevamo tudi naravo in kakovost naše vere, ki je očitno pogosto bolj zunanja pripadnost, kakor pa osebni in prijateljski odnos z Jezusom Kristusom.

Vprašanje je tudi, kakšna je naša vzgoja za vero, kajti vzgoja, ki ne vzgoji za molitev, tudi vzgoja za vero ni. Pri tem seveda ne gre za tiste molitve, k jih izrekamo v različnih stiskah in težavah, ko vidimo v Bogu samo pomočnika, ko vse drugo odpove, drugega pa ne vidimo. Prava molitev je tako kot prava vera, ki nas spreminja, ko v njej iščemo spoznanje Božje volje, da bi lahko ravnali tako, kot pričakuje Gospod od nas. Branje in premišljevanje Božje besede ima tukaj odločilno mesto, prav tako tudi zbranost in tihota, za kar je potrebno najti prostor tudi v bogoslužju. Vsekakor je utrjevanje osebne vere najtesneje povezano z molitvijo in je brez le-te niti biti ne more.

13. »Verujem v Katoliško Cerkev«

Osebna vera ne izključuje verskega občestva, Cerkve, ampak jo predpostavlja, kajti oznanjevanje, brez katerega se vera ne more prebuditi in človek ne more odgovoriti Bogu, se dogaja po Cerkvi in z njeno nepogrešljivo močjo.

Cerkev ni primerljiva z drugimi združenji. Ima sicer neke podobnosti, vendar je med njo in drugimi človeškimi družbenimi skupinami velika razlika. Zato tudi druge posvetne in politične skupnosti niso predmet naše vere, Cerkev pa je. Cerkev je hkrati svetna stvarnost in verska skrivnost.

Človeška združenja po volji ljudi in v glavnem za cilje, ki so posvetni in omejeni na človekovo preživetje na tem svetu. Cerkev pa je po Božji volji, je novo Božje ljudstvo, ki ga je sklical Bog sam. Verniki si ne izbiramo svojega »programa« in ga tudi ne moremo spreminjati. Ko gre za razne politične ali druge skupnosti in združenja, jih sestavljamo ljudje »od spodaj navzgor«. Ljudje se zberemo in sestavimo določeno skupnost. Ko pa gre za članstvo v Cerkvi, pa je Cerkev pred nami, kajti po njej smo prejeli oznanilo in bili krščeni v Jezusa Kristusa in s tem včlanjeni vanjo.

Zato lahko tudi vero ohranjamo samo v Cerkvi skupaj z drugimi brati in sestrami po veri. Ker je Cerkev hkrati Božje in človeško delo, in jo sestavljamo ljudje, kakršni smo, je hkrati sveta in grešna. Sveta po svojem izvoru, sredstvih svojega delovanja (Božja beseda, zakramenti) in po svojem cilju, ki je sveta resničnost Božjega kraljestva, grešna pa po nas, ki jo sestavljamo kot nepopolni in grešni ljudje. »Kdor izmed vas je brez greha, naj prvi vrže kamen vanjo«(Jn 8,7). Dejstvo lastne grešnosti nam prepoveduje, da bi jo zaradi tega zavračali, ker s svojo grešnostjo k njeni grešnosti prispevamo tudi sami. Kljub vsej grešnosti pa je Cerkev naša mati, brez katere nas kot kristjanov ne bi bilo.

14. »Če Gospod ne zida hiše …«

»Kakor je Izrael z zavezo na Sinaju postal Božje ljudstvo v polnem pomenu, pomenijo binkošti rojstvo Cerkve po Svetem Duhu« (K. Koch, Božja Cerkev, 17).

Tudi danes Kristus Cerkev vodi po Svetem Duhu, ki navdihuje člane in pastirje. Naša temeljna naloga je zato enaka, kakor tista iz knjige Razodetja: »Kdor ima ušesa, naj prisluhne kaj govori Duh cerkvam«. Nove evangelizacije zato ni in ne more biti brez novih binkošti.

V tem je bistvena razlika med poslovnim in pastoralnim načrtovanjem. Prva naloga ni, kaj hočemo mi in kakšne predstave imamo o sebi in svoji prihodnosti, ampak dovoliti Svetemu Duhu, da nam razodene Jezusove namene in voljo. Božje hiše ne gradijo človeški zidarji, ampak Gospod. Hišo Cerkve zidamo pod vodstvom Duha in ne po svojih zamislih.

Naše načrtovanje mora spremljati goreča molitev k Svetemu Duhu. Naša prva in glavna naloga pa ni samo, da izdelamo svoj akcijski načrt, ampak najprej, da prisluhnemo Božjemu Duhu. »Kdor ima uho, naj prisluhne, kaj govori Duh Cerkvam« (Raz 2, 7. 11. 17. 29; 3, 6. 13. 22). Ni dovolj krovni dokument prebirati in se pogovarjati o njegovi vsebini. Še pomembneje je, da na osnovi teh in drugih spoznanj molimo in prosimo za razsvetljenje Svetega Duha, da nas »on, Duh resnice, vodi k popolni resnici« (Jn 16,13). Tedaj bomo prav spoznali naše naloge ter prejeli »moč z višave« (Lk 24,49), da se jih v medsebojni povezanosti in najširšem sodelovanju pogumno in zaupno lotimo.

15. Poziv k zvestobi in pogumu

Cerkev se je skozi vso zgodovino srečevala s krizami in preizkušnjami znotraj in zunaj sebe. Te krize so lahko tako hude, da se ustvari vtis, da je blizu njen propad. Tej preizkušnji je namenjena svetopisemska knjiga Razodetja, s katero se zaključuje vrsta knjig nove zaveze. Njeno temeljno sporočilo je, da je Gospod Jezus z nami tudi v preizkušnjah. Te bodo lahko zelo hude in nevarne. Vendar malodušje in obup nista na mestu, kajti z nami je Vstali Gospod, ki nam je te preizkušnje napovedal, hkrati pa obljubil, da bo z nami do konca sveta in da njegove Cerkve peklenska vrata ne bodo premagala. »Ko sem se obrnil, sem zagledal sedem zlatih svečnikov in sredi med svečniki nekoga, ki je bil podoben Sinu človekovemu. … On pa je položil name desnico in rekel: »Ne boj se! Jaz sem Prvi in Zadnji in Živi. Bil sem mrtev, a glej, živim na veke vekov in imam ključe smrti in podzemlja«« (Raz 1,12–18).

Pisec knjige Razodetja Janez piše kristjanom, ki so pod cesarjem Domicijanom okrog leta 96 po Kr. doživeli prvo splošno preganjanje. Iz najrazličnejših prispodob in simbolnih prizorov, ki jih ta knjiga vsebuje, izhaja, da bodo preganjanja resnična in kruta, huda in nevarna. Števila in razna časovna obdobja, ki jih je v knjigi veliko, niso kakšne skrivnostne šifre, iz katerih bi lahko sklepali na dolgost kakšnega zgodovinskega obdobja, kakor so v zgodovini velikokrat poskušali. Različnih prizorov napadov in preganjanj ali preizkušenj tudi ni mogoče enačiti s konkretnimi zgodovinskimi dogodki, kar so posebej protestantski razlagalci pogosto poskušali. Smisel teh števil je zelo preprost: število je omejeno, vsako število pomeni omejeno in končno obdobje. Števila dni, tednov, mesecev ali let različnih preizkušenj, ki jih vsebuje Razodetje, pomenijo samo to, da bodo te preizkušnje imele omejeno moč in omejen čas. Edini, ki je večen, nespremenljiv in zvest, močnejši in trajnejši, kakor vsi njegovi nasprotniki in sovražniki, je Jezus Kristus, Alfa in Omega svetovnega dogajanja in zgodovine, ki je zato temelj našega zaupanja, stanovitnosti, potrpljenja in zvestobe.

msgr. dr. Anton Stres
ljubljanski nadškof metropolit