Verujem, pomagaj moji neveri

1. Za uvod: Jezusova lekcija o veri

Mt 15,21–28 (eksegeza povzeta po: Silvano Fausti, Skupnost bere Matejev evangelij)

Za začetek se ustavimo ob odlomku, ki je močna Jezusova lekcija o veri. Takrat vsem nevernim v Nazaretu in njegovim učencem z malo vere. Danes pa tudi nam. Gospodov dar je namenjen tistim, ki zanj zaupno prosijo, ne pa ga zahtevajo.

»O žena, velika je tvoja vera! Zgodi naj se ti, kakor želiš!« (v. 28). Dogodek sporoča, da vera deluje na daljavo, tudi v Jezusovi odsotnosti. S tem je ta odlomek še posebej namenjen nam, ki nismo samo v prostorski oddaljenosti, ampak tudi v časovni; nam, ki nismo videli, in naj bi verovali (prim. Jn 20,29). Sporoča nam, da samo vera daje dostop do »kruha otrok«, ne glede ali so Izraelci ali pogani. Samo resnična vera daje možnost Bogu, da poseže, ne glede na kulturne ali institucionalne verske razlike.

Kanaanka izreče temeljno prošnjo: usmili se me!, izkaži mi milost! Ne sklicuje se na pravice, ampak prosi za dar in to tistega, ki je ves sam Dar za nas. Kristusa prizna za »Davidovega sina« po mesu in za »Gospoda«, torej Božjega Sina, po Duhu. A najprej ji Jezus nič ne odgovori. V zemeljskem poslanstvu je poslan k Izraelovim rodovom in oni bodo morali blagovest o njem prenesti naprej. Učenci ji bodo morali odgovoriti. Učenci smo poslani k vsem narodom z njegovim poslanstvom. A žena kljub Gospodovemu molku in nasprotovanju učencev prosi Gospoda pomoči. Jezusov odgovor je nadvse trd za ušesa pogana. Judje so pogane imenovali »psi«; a po Izraelovi zavrnitvi »kruha otrok«, so ga dobili prav pogani. Kot dar, ki jim ga je omogočila velika vera. Žena, ki predstavlja nas, je razumela Jezusovo primerjavo: pes živi od gospodarjevih drobtinic, človek pa od kruha, ki pride iz Gospodove roke. Bog se učloveči, da bi izpolnil voljo te žene, ker je ista, kot volja njegovega Očeta, ki želi dati svoj kruh vsem svojim otrokom. Ura vere je ista kot ura ozdravitve in ista kot ura odrešenja. Žena v trenutku uslišanja, torej prejetja »kruha otrok«, ni več poganka, ampak vernica v Kristusa, učlovečenega Boga. Kanaanka s svojo vero sprejme, da ni Bog, da je v odnosu do njega kot pes v odnosu do gospodarja. Bog ji ni dolžan ničesar. Prav zato vse sprejme kot dar. Vera vanj omogoči, da Boga sprejmemo kot povsem svobodnega v odnosu do nas, ker nam ni ničesar dolžan. A ker nam kljub temu daje, ne le vse, ampak samega sebe, nas s tem še toliko bolj potrdi v naši vrednosti in dostojanstvu.

Ali ni nekaj velikega in najbolj osrečujočega biti služabnik pri nastajanju takega odnosa vere v bratih in sestrah!?

2. Izziv papeža Benedikta XVI.: Vrata vere (VV)

Dejstvo, da Bog odpira poganom »vrata vere« (Apd 14,27), je ključna ugotovitev na sredini Apostolskih del. In pričuje o zavesti prvih cerkvenih skupnosti o univerzalnosti njihovega evangelizatorskega poslanstva. Papež želi, da z letom vere ozavestimo, da so ta vrata vedno odprta pod pogojem, da oznanjamo Božjo besedo in da je srce odprto za milost. Pot, ki se pričenja z vstopom skozi ta vrata, je doživljenjska in se konča v večnosti.

Ta vrata so vera, ki se prepozna kot veselje in obnovljeno navdušenje srečanja s Kristusom (VV 2). Globoka kriza vere se kaže v tem, da to navdušenje in veselje nista več samoumevna, niti v vernih okoljih. Papež kliče občestvo Cerkve na pot, da izpelje ljudi iz puščave, kjer ni življenja, v kraje življenja. S tem ozavešča, da gre za »pot«, torej ne za govorjenje, pridiganje, predpisovanje …, ampak za konkretno skupno gibanje, korake, ki jih naredimo skupaj, ker jih posameznik ne zmore sam.

Zato sveti oče postavi poudarek na pričevanje, ki ga dajejo verujoči s svojim vsakdanjim življenjem (VV 6). Pričevalec ne govori besede resnice, ampak jo izžareva njegovo življenje. Leto vere želi biti preprosto povabilo k pristnemu in ponovnemu spreobrnjenju h Gospodu, kar ima za posledico, da od njega prejeto novo življenje prične oblikovati vse življenje, celotno človekovo bivanje. Kolikor je človek pripravljen to svobodno sprejeti, toliko se očiščujejo in prenavljajo njegove misli in čustva, mišljenje in vedenje. Vera, ki je v ljubezni živeti odnos s Kristusom, lahko tako spet na novo usmerja mišljenje in delovanje. Tako postane pot, ki zmanjšuje razkorak med izpovedovano in živeto vero.

V tem letu smo povabljeni, da najprej sami na nov način odkrijemo veselje nad vero, jo doživimo kot izkustvo prejete ljubezni, nato pa jo posredujemo naprej kot izkustvo milosti in veselja (VV 7). Pomagajmo ljudem doživeti, da vera raste in se krepi samo z verovanjem.

Nadalje nas papež vabi k premagovanju ločenosti vsebine vere od dejanj vere, med katerima naj bi vladala globoka notranja edinost (VV 10). Saj vera uresniči odločitev, da bi bili vedno pri Gospodu in z njim trajno živeli. Takšno izpovedovanje vere je dejanje osebne svobode in družbena odgovornost, osebno in občestveno dejanje. Zato vključuje kot bistveni element poznavanje verskih vsebin, ki mu sledi osebna privolitev. V tem procesu je prvi nosilec vere cerkveno občestvo (krst), ki posreduje živete vsebine vere, le-tem pa posameznik osebno lahko pritrdi ter se tako z razumom in voljo popolnoma pridruži temu, kar Cerkev predlaga. Vera pomeni pritrditev celotni verski skrivnosti, ki odgovarja iskanju smisla in dokončne resnice, ki je kot neodtujljiva potreba neizbrisno zapisana v človekovo srce. Občestveni vidik predstavljajo tudi zakramenti, brez katerih bi oznanjevanje ne imelo prave moči, saj v njih deluje Kristusova moč.

Papežev poziv z letom vere izzveni v ugotovitev: »Ko s pozornostjo spoznavamo znamenja časa v današnjem trenutku zgodovine, vera obvezuje vsakega od nas, da postanemo živo znamenje navzočnosti Vstalega v svetu. To, kar današnji svet posebno potrebuje, je verodostojno pričevanje tistih, ki so – z Gospodovo besedo razsvetljeni v duhu in srcu – zmožni odpreti duha in srce mnogih za hrepenenje po Bogu in po večnem življenju, ki ne pozna konca« (VV 15).

3. Pravica Boga do vsega ustvarjenega

V srcu krize Evrope je kriza vere, je sporočilo, ki ga papež Benedikt XVI. pošilja v svet. Upravičeno lahko nadaljujemo, da je tudi v srcu krize v Sloveniji kriza vere. Zgolj retorično ostaja vprašanje, ali je lahko rešitev v sekularizirani, razvodeneli veri, ki končno postane vera brez Boga. Primeren odgovor na to krizo je lahko samo vera, obnovljena v svoji vitalnosti, ki je v tem, da postane globoko prepričanje in realna moč zaradi srečanja z Jezusom Kristusom. Če se to ne zgodi, ostanejo vse ostale reforme neučinkovite. Zato mora biti vera na novo premišljena, a še bolj na novo zaživeta, da bi dobila odločilno mesto v današnjem življenju. Odgovor na krizo torej ne more biti poplitvitev, razvodenitev vere, kot približanje svetu, ampak v celovitosti zaživeta vera tukaj in zdaj. Ne rešujejo taktike, metode, ampak življenje iz vere.

Svoje poslanstvo je Kristus pričel z vnašanjem govorjenja o Bogu v okolico, v svet. Isto poslanstvo ima Cerkev. V »puščavi« življenja, pravi papež, kjer nihče ali malo kdo še govori o Bogu, je treba pomagati ljudem obnoviti vprašanje o Bogu in to celo kot bistveno vprašanje človekovega bivanja. Življenjsko postavljati vprašanje vere, ne pomeni izključitev iz sveta, ampak je za kristjane vprašanje odgovornosti do vsega človeštva. Ali najprej pastoralni delavci vprašanje Boga postavljamo na začetek, sredino in konec svojih dejavnosti?!

Krščansko razodetje izraža dejstvo vere, da Bogu, ki je vse ustvaril iz ljubezni, tudi vse pripada, da ima Bog »pravico« do svojega. Ob izgubljanju tega zavedanja človek izgublja tudi svojo identiteto. Postaja »gluh« in »nem« za bistveno. Ta »pravica Boga« ne omejuje človekovega bivanja, ampak mu nasprotno pomeni svobodo, saj Bog zase nič ne potrebuje; želi pa, da bi njegove ustvarjenine v polnosti bile to, kar je ustvaril. Praktično to pomeni, da Bogu pripada srečen in uresničen človek, praktično svetnik, in ne neuresničen nesrečnik, ki uničuje okolje, odnose in sebe. Nova evangelizacija zato pomeni dati nov zalet poslanstvu Cerkve, ki je v naročilu, da vodi ljudi iz »puščave«. Ta puščava je simbol nemosti tistih, ki sicer glasno (reklame, mediji …) vodijo v sodobne puščave, pa nimajo kaj povedati, sporočiti, da bi lahko vrnili veselje v izpraznjena človeška srca.

Vrniti človeka Bogu, je pravzaprav edina alternativa razboženemu načinu življenja. Naloga Cerkve je, da v krizi pokaže resnični Kristusov obraz, ki vabi k hoji za seboj. On vabi in kliče. In da poklicani ob tem doživi, da Bog ni konkurent njegovega veselja, ampak njegov garant.

Postaviti vprašanje vere sredi današnjega sveta in življenja, torej vprašanje: zakaj bom zaradi Boga storil drugače kot drugi, se odločil tako in ne drugače, je vprašanje inteligence vere, ki je danes nujna in nadvse potrebna. Inteligenca vere vključuje in združuje molitev in refleksijo (razmišljanje). Molitev kot vstopanje v živ osebni odnos z Bogom in refleksijo kot logično posledico celostnega odnosa z Bogom. V molitvi pridemo do »informacij«, ki jih drugače ne moremo dobiti in so ključne pri odločanju. To pomaga premagati neravnovesje med profesionalnim znanjem in vednostjo ter nezadostnim poznavanjem vsebin vere. Brez tega ravnovesja ni mogoče rasti v pristni istovetnosti, niti iskati in najti pravi smisel in pravilne razlage storjenim izbiram.

Zato je prvi pogoj za novo evangelizacijo resnična obnova kakovosti vere kot živega odnosa s Kristusom, iz katerega vernik živi. Kakovost vere pa raste, kadar ima primat pred »govoriti o Bogu« »govoriti z Bogom«. S tem nastaja nova kakovost, ki se predstavi na privlačen, čudovit način, poln življenjskosti in življenja, saj odkriva pot h Kristusu, ki daje odgovore na najgloblji nemir človeka. A ta Kristus mora biti prisoten v srcu evangelizatorja, vernika.

Ustanovitelj gibanja Comunione e liberazione Luigi Gussani je nekoč zapisal: »Človekova narava je odnos z neskončnim.« To pomeni, da je človek vzpostavljen (konstituiran) na odnosu z neskončnim – za kristjana to pomeni, da izhaja iz odnosa z Neskončnim, ki ga lahko objame in ljubi kot izvir svojega bitja; v svoji svobodi pa ga lahko tudi preklinja; kakor koli, ne more pa ga nehati želeti, četudi to hrepenenje pokoplje globoko v podzavest. Kristjani se veselimo, da je naš začetek Božja želja – Bog si nas je želel in nas zato ustvaril. S tem hrepenenjem se je Stvarnik v nas podpisal. Da pa to hrepenenje ne bi ostalo neizpolnjeno, se je Božji Sin učlovečil, umrl in vstal ter tako sporočil v zgodovino, da je v njej vse ozdravljivo, nič ni izgubljenega.

4. Človek in vera

S postavitvijo vprašanja odnosa človeka in vere zaplujemo v ocean različnih poti. Z Bogom je tako kot z vesoljem, bolj kot ga odkrivamo, bolj dojemamo njegovo brezmejnost. Bolj ko se z vero pogrezamo v Boga, več neodkritega zaslutimo v njem.

Krščanska vera ni predvsem nekakšen dragoceni »kodeks« zahodne civilizacije (kako malo od umetnosti ostane, če odmislimo vse, kar je nastalo na osnovi krščanske ideje in izkušnje), ampak je mnogo bolj duša naše duhovnosti in gotovo najgloblje raziskana korenina teologije in ideje v človeštvu nasploh.

V krščanskem kontekstu je vera prva v triptihu »teologalnih kreposti«. V osebnem, subjektivnem smislu nas kot takšna usmeri v Boga, saj je kot krepost Božji dar osebno vlit vsakemu; Bog sam jo hrani, podpira pa tudi preizkuša. V objektivnem smislu pa je krepost, ki ima za predmet Boga samega, njegovo skrivnost, v katero prodira, njegovo besedo, ki jo premišljuje, in njegovo delo, ki ga kontemplira. Oba vidika vere sta neločljivo povezana, vanju pa je mogoče napredovati v luči razodetja in v luči naravnega razuma, a ne na način nasprotovanja, dialektike ali antitetično; razodetje in razum namreč nastopata harmonično, kot nekakšen kontrapunkt (povzeto po Gianfranco Ravasi, Viaggio nell'oceano della fede, L'Osservatore Romano, 26. 7. 2012, str. 4). Zato nam odnos vere in človeka lepo predstavijo nekatere tematske dvojice pojmov, ki se v duetu dopolnjujejo. In nam lahko pomagajo pri iskanju izhoda iz tako občutene razdvojenosti med življenjem in izpovedovano vero.

1. Vera in milost: dve zvezdi v samem srcu verovanja. Vera je najprej in pred vsem drugim milost. Milost (gr. chàris), ki je ena od osrednjih resničnosti v spisih apostola Pavla, pomeni pojavitev Boga v noči, temi duše. Ljubeči Bog je vedno prvi, ki stoji pred vrati in trka (Raz 3,20). Bog sam se je postavil na pota zgodovine in prvi ponudil dialog. On je prvi, ki se razodene človeku, se mu praktično razgali, mu razkrije svoje mišljenje in življenje, razgrne predenj svoje načrte. V temelju vsega dogajanja je Božja ljubezen, ki nežno nagovarja človeka. Odkriti milost kot temelj vsega, je temeljni korak verovanja kot odnosa.

Na to razsvetljevanje z milostjo človek odgovori v svoji svobodi: z zavrnitvijo ali pritrditvijo. Pritrditev je v tem primeru vera (gr. pistis), ki jo sestavlja: poslušanje Božjega razodevanja in molitev kot odgovor. To dogajanje nekateri opisujejo kot oprijem Božje roke, ki se ponujajoče steguje v našo ustvarjeno omejenost ali celo v blato zla in greha, kadar se vanju potapljamo. Figurativno ta »oprijem roke« predstavlja preskok Božjega utripa življenja v naše (ne)bivanje; in to nas spreminja in preoblikuje v nove ljudi. Ta poseg Božje roke je vdor božjega v nas, ki ga Jezus zgovorno opiše s priliko o semenu, ki raste, ne da bi sejalec vedel, kako (Mr 4,26–29).

2. Vera in zaupanje: tudi ta »duet« razkriva v sebi dva vidika vere. Vero kot vsebino neke resnice (fides que), in vero kot pritrditev osebi Boga (fides qua), ki se nam razodeva in vstopa v skupnost z nami. S pomočjo Svetega pisma in kozmičnega razodetja pridemo do objektivnosti obstoja »predmeta« verovanja, ki je vnaprej dan, o katerem lahko razmišljamo, prodiramo vanj. To je »Logos«, »Beseda«, ki v osebi Jezusa Kristusa stopa v zgodovino ter v njej povezuje božje in človeško, Logos in sarx, večno »Besedo« in zgodovinski »sarx«. Cilj te povezave je Jezusova pasha, ki jo mojstrsko razodeva prva kerigma v 1 Kor 15,3–5. To je nivo poznanja Božjega sporočila, razodetja ali vsebine.

Prav zaradi te življenjsko nabite vsebine Kristusovega zemeljskega življenja vera predpostavlja tudi subjektivni odziv, torej pritrditev. Razpravljanje postane nov potek življenja: rodi se zaupanje, ki vodi ne le v razumsko pritrditev, ampak v izročitev samega sebe Razodevajočemu, ki je Odrešenik. Vera postane »zaupati se mu«, otroška prepustitev v Očetove roke.

Zaupanje pa nujno nosi v sebi tudi element tveganja. Izročiti samega sebe Bogu, ki ima povsem drugačen horizont od našega, katerega misli in pota niso naše misli in pota (Iz 55,8–9). Zaradi sprejema tega tveganja je Abraham prikazan kot oče naše vere, saj zapusti domovino in sklene darovati sina zaradi zaupanja Bogu.

3. Vera in razum: ta harmonični kontrapunkt je odlično osvetlil bl. papež Janez Pavel II. v okrožnici Fides et ratio (1998). Vera in razum sta dve krili, s katerima se pomikamo po skrivnosti Boga. Pomen razumskega dela je sv. Avguštin izrazil s prepričanjem, da je »vera, če ni mišljena, nič« (De praedestinatione sanctorum, 2,5). S tem pa se kristjani postavljamo v svojem verovanju na oster »greben« in se gibljemo nad dvema prepadoma. Lahko nam zdrkne v slepo zaupanje, ne da bi si postavljali vprašanja – s tem vero spremenimo v pobožni sentimentalizem. Možno pa je omahniti tudi v drugi prepad, v takšno racionalnost, v kateri vera ni več drugega kot serija teoremov, razumski sistem, neke vrste teološka geometrija in aritmetika – ki pa ne dopušča več nobene presežnosti in ukinja prostor skrivnosti.

V veri mora ostati prostor za oboje: za zaupno izročitev Božjemu razodetju, upanju, ki postane »skala« na katero se naslonimo; v kateri najdemo oporo, prisotnost božjega Drugega in v njem stabilnost, varnost, zanesljivost v osebnem odnosu. A po drugi strani je v to dogajanje nujno vključena tudi preizkušnja, ki zahteva novo in novo argumentiranje zaupne izročitve.

4. Vera in dejanja: že iz svetopisemskih časov je izredno občutljiva povezanost človekovih dejanj in vere. V Pavlovih spisih je postalo povsem jasno, da odrešenje ne more biti sad človekovih dejanj, saj gre za presežni dar, ki pomeni participiranje na Božjem življenju. Most k temu daru je s človekove strani vera v Jezusa Kristusa kot, kako značilno, zna Pavel kar trikrat povedati v eni vrstici: »Vemo, da človek ni opravičen po delih postave, ampak edinole po veri v Jezusa Kristusa. Zato smo tudi mi začeli verovati v Kristusa Jezusa, da bi bili opravičeni po veri v Kristusa in ne po delih postave, saj nobeno meso ne bo opravičeno po delih postave« (Gal 2,16). Saj so naša dejanja prej sad odrešenja kot pa njegov vzrok (Heb 10,22–24). Vendar je tudi res, da vera brez del ostaja mrtva, kot pribija Jakob v svojem pismu (2,14–24). Jakob in Pavel izražata prepričanje, da so dela nujno znamenje avtentičnosti vere: sicer se lahko vera zreducira zgolj na moralni bivanjski napor ali na nekaj sentimentalnega ali na intelektualno pritrditev ali na intimistično izkustvo.

Nujnost ravnovesja znotraj te napetosti lahko še bolj zaslutimo v razlikovanju med vero in religijo. Vera pomeni osebno pritrditev, religija pa zunanjo prakso kot obredno in socialno manifestacijo. Religioznost nujno ne prestopi nivoja dogovora, zunanjega postopanja, gole obrednosti, ki postaja vedno bolj prazna – to je duh, proti kateremu so se borili preroki in zavračali mešanje vere in vsake religije. Nedvomno pa vera vključuje celotnega človeka, integrirano osebnost, kar pomeni, da vključuje tudi socialne izbire, vidne drže, vzpostavlja strukture, se izraža v obredih in tradicijah. V vsem tem sta telo in duh notranje povezana, sta so-delujoča in so-sporočilna.

Dvoje se nam vedno vrača v teh razmišljanjih: vera mora biti na novo premišljena in na nov način zaživeta. Z razodetjem razsvetljeno mišljenje, mora biti sposobno prepoznati razloge, zaradi katerih verujemo. Morda je bila teologija in posledično kateheza v zadnjih desetletjih v tem šibka. Brez solidne teološke refleksije, ki je sposobna izvesti razloge verovanja, izbira vernika ni prava in ne na pravem temelju. Hitro pristane na utrujajočem ponavljanju formul ali obhajanj, kar ne nosi v sebi prepričevalne moči. Vera, o kateri se lahko razpravlja kot o kemični formuli, ki se jo morda zna celo na pamet, nima pa moči vplivanja na izbiro ob soočenjih z resnico lastnega življenja, je razvodenela. Vera ima svojo moč le, če je njena vsebina veselje nad srečanjem z živo osebo Jezusa Kristusa, ki spremeni in preoblikuje življenje. Prav s to spremembo se pričenja nova evangelizacija.

5. Vrednost pričevanja

Pojem »živeta vera« povzema zgornje ugotovitve in poudarja nezamenljivo vrednost pričevanja, ki jo je močno poudaril že papež Pavel VI. (EN 41). Nujnost živetja vere kot pričevanja živega odnosa s Kristusom je skozi vsa stoletja nespremenjena in aktualna. Tudi današnji svet nosi v sebi »lakoto po pričevalcih«, saj je že sit vseh vrst »igralcev«, ustvarjalcev šovov. Vera, ki v sebi nosi tudi razloge srca, je neprimerno bolj prepričljiva, kot kakršna koli metoda, saj ostaja v veljavi, da se oznanilo pristno in globinsko prenese le, kadar »cor ad cor loquitur« (»srce srcu govori«).

Luč, ki jo Cerkev prinaša svetu, ni njena, ampak Kristusova. Cerkev je »Luna« in si ne sme želeti biti »Sonce«. Svetlobo, ki jo sprejme od Sonca, mora posredovati čim bolj neokrnjeno naprej. Kristusove luči ne smemo zatemniti, ampak jo moramo razžariti s prosojnostjo svojega življenjem, ker sicer svet ostaja v grehu in smrti. Zato je življenjsko vodilo članov Cerkve: kdor vidi mene, vidi Kristusa. Podobno je Kristus rekel zase in svojega Očeta (Jn 14,9). In najboljši način podarjanja te luči svetu je pričevanje.

Pričevalec je »Luna«, saj pričuje za nekoga drugega od sebe, ne da bi kar koli dodajal. Pričevati tudi ne pomeni nekaj dodajati življenju, ker ni propaganda, reklama. Pričevalec preprosto daruje svoje telo, kar pomeni, da daje na razpolago konkretnost svojega življenja, svojo človeško pogojenost in omejenost, da skoznjo zasije milost. To pa je zamisel svetosti, ki najbolje izrazi intimno skrivnost Cerkve.

V čem je torej osnovna resnica pričevanja? Ne predvsem v naši dejavnosti, ampak da omogočimo Kristusovo navzočnost s spremembo, ki jo je On uresničil v nas. Po pričevalcu je torej Kristus prisoten na živ način sredi sveta s tem, kar je v njem novega storil, kar je prenovil. Če želimo biti pričevalci vere, nam ni treba nič iznajti, ampak dati na razpolago samo svoje »telo«, svoj »sarx«, da more milost v njem zasvetiti kot Kristusova luč. Izkušnja kaže, da ko Cerkev želi predstavljati sebe, ni ne privlačna, niti notranje potolažena po Kristusovem duhu.

K pričevanju Cerkve in posameznega kristjana sodi tudi nasprotovanje; kar je največkrat tudi razpoznavno znamenje avtentičnosti. Lahko bi govorili o »apostolskem trpljenju«. Tudi danes marsikje nastajajo agresivna proticerkvena gibanja. Raste negiranje vere, a raste tudi Cerkev. V tem prepoznavamo evangeljski stil življenja Cerkve, stil blagrov, ki jih je v polnosti živel Kristus sam kot človek na zemlji. Cerkev se »avto ne regulira«, ampak je vedno usmerjena preko sebe in sprejema »povelja« od Božje Besede, ki jo v veri posluša, jo dojema in po njej živi. Cerkvi ni treba skrbeti za uspeh; tega moramo prepustiti Bogu. Že preroki v Stari zavezi so spoznavali, da ni njihov cilj uspeh. Če bi hoteli uspeti pri ljudeh, bi jim morali oznanjati, kar bi ljudje radi slišali, in ne, kar jim je naročal Bog. Enako velja za Cerkev in vsakega pričevalca v njej: starša v odnosu do otrok, zakonca v odnosu do zakonca, duhovnika v odnosu do občestva, družbenega delavca v odnosu do družbenih vprašanj v družbi, znanstvenika v odnosu do znanstvenih odkritij in njih uporabe v tehniki … Merilo je evangeljska resnica, pravica, dobrota, ljubezen.

Pričevalec ne kliče samo k spreobrnjenju, ampak predvsem z življenjem izpričuje vsebino Božje besede in jo tudi oznanja z besedo; uteleša pa tudi Božjo dobroto, služenje in predanost v odnosih z ljudmi. V tem smislu je smer nove evangelizacije v oblikovanju oblikovalcev, oblikovanje vzgojiteljev v veri, ki bodo zmogli zasejati v majhnih skupnostih semena življenja iz vere, iz živetega odnosa do učlovečenega Boga. Samo ta proces je sposoben premostiti razkorak med vero in življenjem, ki ga je v zahodnem svetu globoko vzpostavil sekularizem.

Pričevalec mora imeti trdno osnovo, ki mu omogoča upanje, s katerim more gledati na jutri z očmi vere. Kot skupnost Cerkve tak temelj imamo: to je lahko samo Jezus Kristus, ki je umrl in vstal in je prisoten med nami po Svetem Duhu. Trenutno imamo občutek, da tega principa ne zmoremo zadostno spraviti v življenje. Zato je v središču Cerkve izziv, kako dati konkretnost temu upanju na poglobljen način. Temeljna konkretnost je v vsakodnevnem osebnem (spre)obračanju h Gospodu, da se nahranimo z njegovo besedo in zakramenti. Takšen pričevalec nato išče in ustvarja nov jezik za posredovanje evangelija soljudem. Gre za nova sredstva in nove besede, ki jih današnji svet sploh lahko sliši. V tem je nujnost bolj živega jezika, svežega in kreativnega izraza. Potreben je bolj afektiven in poetičen jezik, v nasprotju z do sedaj prevladujočim proznim jezikom nekakšne enodimenzionalne tehnologije. Vera potrebuje jezik, ki bo v sebi nosil tudi estetsko razsežnost verske izkušnje; to je tudi jezik glasbe, literature in drugih umetnosti.

V dobi sekularizma nista samoumevni ne vera ne nevera, obe morata biti osebno izbrani. Sekularizacija nosi po Taylorju vsaj dve pozitivni in dve negativni resničnosti: prednosti sta spoštovanje človeške osebe in verska svoboda, izgubi pa individualizem in nesposobnost smisla za transcendenco. Ni se dovolj samo boriti proti obema slabostma, ampak je morda še pomembneje graditi na obeh prednostih.

6. Za sklep: veri ni nič nemogoče

Mt 17,14–21 (eksegeza povzeta po: Silvano Fausti, Skupnost bere Matejev evangelij)

Odlomek osvetli področje vere. Glavni temi sta »nevera« in »premalo vere«, ki sta vzrok nemoči učencev, da ne morejo uresničiti oblasti nad zlom, ki jim jo je Gospod zaupal. Zato ne morejo izgnati hudega duha, ne morejo ozdravljati. Ali ni v tem mogoče prepoznati tudi nekaj zagate naše pastoralne nemoči!?

Jezus pride s tremi učenci z gore, kjer se je spremenil in kjer so slišali Očetov glas: »Ta je moj ljubljeni Sin, nad katerim imam veselje; njega poslušajte!« (Mt 17,5). Samo z vero vanj je povezana obljuba: »In nič vam ne bo nemogoče« (Mt 17,20). Kadar veruje, je učencu mogoče, kar mu je sicer nemogoče. Tisto »malo vere«, ki jo premoremo, lahko preide v nevero, ki ničesar ne zmore, ali pa v tisto vero, ki je »možnost nemogočega«.

Konkretno je vera, kot jo zaznamo iz tega odlomka in konteksta, poslušnost Očetu, ki je naročil, naj poslušamo Sina. Ta vera spremeni vsak kraj v »goro spremenjenja«, kjer se razodene Božje veličastvo. In to se zgodi, ko poslušamo Jezusa; takrat je zlo že premagano. Kristusova beseda ima torej moč in oblast, roditi nas kot sinove v Sinu, zlu pa zadati smrtni udarec. Poanta odlomka glede vere je, da takšna vera človeku podeljuje oblast samega Boga. In v dobi Cerkve lahko premaga zlo samo, kdor veruje. Vera naredi prisotnega Odsotnega v tistem, ki veruje. Verjamemo to?

Izkušnja neuspeha učencev, ki v Jezusovi odsotnosti poskušajo izvrševati svoje poslanstvo, je prisotna v Cerkvi tudi danes. Ne more storiti tega, za kar je poklicana in poslana; ne zna opraviti svojega dela. To lahko vodi tudi v krizo identitete. Niti natančne analize o vzrokih je ne morejo odpraviti. Jezusova diagnoza je: »O neverni in pokvarjeni rod!« (v. 17). Samo kdor ga posluša, postane kot On in lahko opravlja njegova dela. Nevera je korenina vsake pokvarjenosti in vsakega zla, ker kdor ne zaupa Bogu, se obrača k malikom in polaga zaupanje v to, kar ne more dati odrešenja. Vera pa nas spreminja v sinove, ki poslušajo Očetovo Besedo – učlovečeni Logos. S tem vzpostavljamo z Njim občestvo razuma in volje; naše misli postajajo njegove in naša volja njegova, zato tudi naše besede in dejanja postajajo njegove besede in dejanja. Odlomek je Jezusov poziv, da bi ga učenci poslušali in mu sledili na poti v Jeruzalem, kjer nas bo odrešil. Tam se zgodi čudež zmage zla. In v naši veri se to dogajanje posedanja, zato nam z vero ni nič nemogoče.

msgr. dr. Marjan Turnšek
mariborski nadškof metropolit