Vpliv duhovnega izkustva na redovno življenje

Tema letošnjega redovniškega dneva je Vpliv duhovnega izkustva na redovno življenje. Razlogi, zakaj je bila izbrana ta tema, so verjetno številni. Tema je povezana tudi z iztekajočim letom vere, iztekajočim branjem slovenskega pastoralnega načrta in začetkom pisanja lastnih pastoralnih načrtov ter končno s prvo okrožnico rimskega škofa Frančiška Luč vere.

Sestavljavci slovenskega pastoralnega načrta (PIP) so med drugim ugotovili, da večinoma »pomanjkljiva molitev in sramežljivost za pričevanje izhajata iz pomanjkanja izkušnje Boga« (PIP 20). Osebne vere ni brez osebne izkušnje Boga (55). Oznanjevanje je »rezultat osebne izkušnje« (56). Rimski škof Frančišek med drugim pravi, da nas vera »kot izkušnja Božjega očetovstva in usmiljenja […] usmeri na pot bratstva« (Frančišek 2013, 56).

Ti kratki citati nas želijo spodbuditi, da bi se danes tudi mi vprašali, kakšen je naš pogled na duhovno izkustvo, kakšen je naš odnos do njega, kaj nam osebno pomeni in kam ga želimo umestiti v našem redovnem življenju in poslanstvu.

Izziv odnosa sodobnega človeka do duhovnega izkustva

Plenarni zbor Cerkve na Slovenskem (PZ), ki je potekal med leti 1998 in 2001, je ugotovil, da postmoderni človek »ne verjame več izključno v racionalno utemeljevanje in dokazovanje, ampak vedno bolj svojim doživetjem in izkušnjam« (PZ 12) in da se »na duhovnem področju prepušča zgolj svetu doživljanja« (PZ 14).

Ne moremo reči, da v tem ni veliko resnice. Lahko pa se vprašamo, kaj nam želi Bog povedati po tem znamenju? Morda želi, da bi se vsi globlje zavedli potrebe po duhovnem izkustvu in mu dopustili, da nas vse po njem privede še bolj k sebi in k pristnemu življenju z Njim in iz Njega? Morda številni zapuščajo našo Cerkev in naše skupnosti, ker mislijo, da tu ne morejo najti tega, po čemer hrepenijo in po čemer jih žeja kakor suho zemljo po vodi.

Drugi vatikanski cerkveni zbor (1962–1965) je že pred petdesetimi leti odkrito poudaril velik pomen duhovnega izkustva in notranjega pouka za vsakega človeka. Bog govori v vesti »ušesom srca«; v njej je človek »čisto sam z Bogom, čigar glas zveni v njegovi notranjosti« (CS 16). Po koncilu je tudi teologija sama doživljala korenit obrat k duhovnemu izkustvu in številni teologi so se trudili pokazati eksistencialni, življenjski in izkustveni pomen teološkega nauka, med njimi tudi naš rojak Vladimir Truhlar (1912–1977). Zanj je temeljno poslanstvo Cerkve prav uvajanje v človeško in krščansko izkustveno življenje (Truhlar 2004, 20–21).

Tudi Cerkev na Slovenskem se je po koncilu zavedala, da je za osebno vero nujno potrebna duhovna verska izkušnja. Tako plenarni zbor ugotavlja, da so gotovo »verski ljudski običaji, ljudske pobožnosti, nabožna literatura in ljudska umetnost […] opora veri, vendar se mora vsak človek osebno odločiti zanjo na podlagi osebne izkušnje Boga, evangeljskega oznanila in njegovih vrednot.« (PZ 87)

Da je za slovenskega kristjana izkustveni vidik duhovnosti zelo pomemben, razkriva tudi anketa med bralci revije Božje okolje. Njena analiza med drugim pokaže, da si bralci »daleč najbolj zapomnijo pričevanja in osebne zgodbe posameznikov s področja verovanja, potem pa prispevke o svetnikih« in da je med njimi želja »po rasti in utrjevanju v duhovnosti ter njeni vtkanosti v konkretno življenje močna« (Bahovec 2012, 35).

Morda je tudi nam duhovno izkustvo pomembno. Si to sploh upamo priznati? Res so zelo različni pogledi nanj in mnogim se zdi zelo vprašljivo poudarjanje njegovega pomena. Sam Plenarni zbor namreč ugotavlja, da se mnogi zaradi želje po duhovnih doživetjih zatekajo v različne oblike »nove religioznosti« (PZ 18).

Različno dojemanje duhovnega izkustva

Pojem duhovno izkustvo je zelo težko jasno in nedvoumno opredeliti, ker je dokaj kompleksen. Nekateri razumejo duhovno izkustvo kot nekaj mističnega, posebnega, nevsakdanjega, kar je rezervirano zgolj za »svete« ljudi ali kakšne posebneže. Drugi ob tem pojmu takoj pomislijo na tiste, ki se ukvarjajo z različnimi ezoteričnimi praksami ali ponudbami new agea. Spet drugi ob pojmu duhovno izkustvo pomislijo na čustvena doživljanja, na nekaj čisto subjektivnega, povsem nekritičnega, nerazumskega in neobjektivnega.

Tisti, ki enačijo duhovno izkustvo zgolj s čustvenim doživljanjem, pogosto zavzamejo do izkustva zelo različne drže. Tako lahko srečamo osebe, ki so se v svojem notranjem življenju, bolj ali manj zavestno, odločile, da se odpovedo ali zmanjšajo področje svojega čustvovanja oz. zavedanje svojega doživljanja. Tako menijo, da se bodo bolje posvetili duhovnemu iskanju. Zdi se, da v sebi mislijo: »Zdaj, ko nimam več čustev, ki bi me vznemirjala, se morem končno bolj zavzeto in celostno posvetiti Bogu in služiti le njemu.« Postajajo prepričani, da manjše čustvo pomeni večjo duhovnost. Stroga morala ali natančna navezanost na pravila ali odredbe pogosto skriva v sebi odpoved izražanju lastnih občutenj. Njihov sladko-oseben odnos z Bogom pa je pogosto le beg pred pristnim odnosom z drugimi. Včasih celo rečejo: »Ljubim (ali bolje, prenašam) druge le zato, ker tako želi Bog, če ne ...«

Drugi pa, nasprotno, kar hlepijo po doživetjih in hitijo od enega do drugega. Pogosto so podzavestno prepričani, da več čustev pomeni večjo duhovnost. Tako prav tesnobno ponavljajo različne geste ali pa krčevito iščejo nenehne novosti. Večkrat so lahko izraz tega različne težnje k bogatenju liturgije z gestami in besedami, ki so namenjene le prebuditvi najbolj površinskega dela človeka. Tudi nekateri pastoralni načrti in vzgojni programi večkrat želijo v glavnem zadovoljiti le trenutne potrebe po »duhovnem čehljanju« (Citterio 1994).

Kaj je izkustvo?

Vsako izkustvo je sad kompleksnega srečanja med tem, kar obstaja, in bitjem, ki se tega zaveda. Izkustvo je sad nenehno odvijajočega se procesa, ki zahteva svoj čas in ima tudi časovno sestavo. Na primer: izkustvo gledanja drevesa vključuje srečanje z resničnim drevesom v določenem letnem času, naše takratno duševno stanje in čutenje, naše doživljanje itd. Vse to vpliva na naše doživljanje drevesa in tudi na refleksijo tega, kar smo doživeli.

Vsako človeško izkustvo je sad srečanja znotraj sveta. Zato ima več razsežnosti. Prva je telesna razsežnost, ker smo telesna bitja v telesnem svetu. Potem so tu še psihološka, sociološka in kulturna razsežnost, ker je vsako izkustvo sad naših psiholoških, socioloških in kulturnih danosti v svetu.

Čeprav se teh razsežnosti svojega izkustva vedno ne zavedamo, kljub temu (s)oblikujejo in vplivajo na naše izkustvo. Hkrati pa je res, da človek, ki se ne zaveda določene razsežnosti izkustva, te razsežnosti izkustva nima. S pomočjo refleksije (premisleka) lahko svojo pozornost usmerimo na eno ali drugo razsežnost izkustva in se tako njegovih posameznih razsežnosti začnemo vsaj zavedati (Barry 2004).

Prav je, da se zavedamo tudi tega, da je doživetje tisto, kar se neposredno zgodi v določenem srečanju. Izkustvo je vedno sad refleksije tistega, kar smo doživeli. Doživetje pretrese, vznemiri. Doživetje lahko nekoga obvlada, kot na primer zaljubljenost (slepa ljubezen). Obstajajo doživetja, ki ne postanejo izkustvo, toda ne obstaja nobeno izkustvo brez doživetja. Pristno izkustvo pušča človeku vedno svobodo in možnost, da se sam zavestno odloči, ali mu bo sledil ali ne (Dienberg 2006, 29–30).

Ob upoštevanju tega razločevanja se lahko upravičeno vprašamo, ali ne gre v današnjem času pri mnogih za iskanje zgolj doživetij, ki se zgodijo in se uresničijo samo na čustveni ravni posameznika? Ali ne manjka pogosto zavestne in kritične refleksije tega, kar se doživi? Ali nimajo mnogi že kar vsako doživetje za duhovno izkustvo?

Vladimir Truhlar (2004, 36–37), veliki teolog duhovnega izkustva, razume duhovno izkustvo kot sinonim za religiozno izkustvo. Če pa že mora razlikovati, potem je religiozno izkustvo bolj široko, prisotno v vseh religijah, duhovno pa bolj vezano na Svetega Duha, Kristusovega Duha. Mistično izkustvo pa po njegovem ni nič drugega kot bolj intenzivna oblika religioznega ali duhovnega izkustva.

Za Truhlarja (1974, 527) je religiozno doživljanje »izkustvo absolutnega kot svetega« in izkušnja odtisa, neposredne sledi prisotnosti absolutnega v človekovem srcu (228). Doživljanje absolutnega ni »proizvod doživljajočega človeka, marveč objektivna stvarnost, ki jo budi in nosi razkrivajoče se absolutno sámo. Govor o doživljanju absolutnega zato ni noben subjektivizem in dogmatizem, nobeno samovoljno, nekritično, nedokazano gledanje« (Truhlar 1977, 8). Ne gre torej le za neko misel ali čustvo, ampak za resnično prisotnost absolutnega. To velja na splošno za vsako religijo. V krščanstvu je absolutno Kristus (Žust 2004, 55–56 ).

Za izkustvo je bistveno, da se doživetje poveže s človekovo sredino in človekovim življenjem, da se premisli, reflektira, poveže z njegovo razumsko dejavnostjo. Vladimir Truhlar je pogosto ponavljal, da mora pristno izkustvo vedno vsebovati štiri povezanosti:

1) s človekovim bivanjskim dnom, s srcem;
2) s transcendenco, z absolutnim, tj. v krščanstvu z Bogom, s Sveto Trojico;
3) z drugimi osebami, tj. v krščanstvu tudi s Cerkvijo;
4) z družbeno-kulturno stvarnostjo.

Če v duhovnem izkustvu katera koli od teh povezanosti manjka (npr. da se človek zapira pred svetom ali drugimi, če izključuje Cerkev itd.), potem v Truhlarjevem pomenu to ni pristno duhovno izkustvo. Pristno duhovno izkustvo me vedno odpira za drugega, z veliko in malo začetnico, in me vodi v darujočo ljubezen, v kontemplacijo v akciji.

Bog ostaja vedno skrivnost, nedosegljiv, nedoumljiv. Ker pa nas sam išče ter se nam je razodel in se nam želi vedno znova razodeti, se z nami srečevati, moremo z njim vzpostaviti osebni odnos. Toda tega, kar se dogaja v njem, ne moremo natančno opisati z jasnimi, enopomenskimi pojmi, temveč le z govorico, ki uporablja različne simbole, znamenja in podobe. Le tako moremo vsaj delno izraziti tisto, kar smo doživeli in kar nosimo v sebi. Vse naše besede, s katerimi skušamo izraziti tisto, kar ostaja v nas po dejanskem srečevanju z Bogom (npr. duhovna tolažba, Božji dotik …), so pogosto podobne besedam jecljajočega otroka. Toda tako kot starši razumejo svojega otroka kljub njegovem jecljanju, ker ga ljubijo, tako tudi nas razume naš Bog in vsi tisti, ki nas poslušajo z ljubeznijo.

Verska razsežnost izkustva

Nekateri avtorji govorijo raje o različnih razsežnostih izkustva kot pa o duhovnem ali kakšnem drugačnem izkustvu. Zakaj? Vsako izkustvo vsebuje različne razsežnosti. Zato je nemogoče reči, da je eno izkustvo duhovno, drugo pa ne. Po njihovem je pravilneje, če rečemo, da neko izkustvo vsebuje duhovno, versko razsežnost ali pa ne oz. bolje rečeno, da se ob določenem izkustvu človek zaveda njegove verske razsežnosti ali pa ne (Barry 2004).

Ali torej obstaja tudi verska razsežnost izkustva? Kristjani verujemo, da Bog ni le nad svetom, ampak tudi v svetu, ki je njegova stvaritev. Bog je navzoč v svetu zato, ker je svet sam Božje »delo-vanje«. Če to priznamo ali ne, je Bog del vsakega človeškega izkustva. Zato ima za vernega človeka lahko vsako človeško izkustvo tudi versko razsežnost in je lahko srečanje z Bogom.

Božja vsepričujočnost žari iz zgodovinskega središča, iz učlovečenja Božjega Sina. »On, ki se je spustil, je isti, ki se je vzdignil čez vsa nebesa, da bi napolnil vse.« (Ef 4,10) Ko je Jezus Kristus s svojo žrtvijo na križu enkrat za vselej uresničil odrešenje vsega človeštva in sveta, nadaljuje svoje delo v svetu, ko priteguje k sebi vse stvari v luči prihoda novega neba in nove zemlje, ko »bo Bog vse v vsem« (1 Kor 15,28).

Božja vsenavzočnost je za kristjane vsenavzočnost kristifikacije po evharistični daritvi, ki jo slavi vsa Cerkev. V tem okviru lahko razumemo vlogo skupnega duhovništva. Vsaka stvarnost v tem svetu more in mora postati »materija« evharističnega slavja, zahvaljevanja in daritve. Kot kristjani smo dolžni posvečevati ta svet, tako da se vse spremeni v Kristusovo telo (Citterio 1994).

Vera in izkustvo se dopolnjujeta in vzajemno krepita. Če ne verujemo v Boga, ga ne bomo doživljali (ne bomo imeli izkustva Boga), čeprav se bomo morali za razlago nekaterih svojih doživetij zateči k racionalizacijam. Če pa verujemo v Boga, v svojem izkustvu odkrivamo več, kakor se morda na prvi pogled zdi, da je. In v tem skrivnostnem »več« odkrivamo Boga. Tako naše izkustvo krepi našo vero in nam pomaga na njeni poti.

Vsako izkustvo je odvisno tudi od naših vnaprejšnjih pričakovanj. Vernik in nevernik pristopata k življenju in k vprašanju Boga s svojimi vnaprejšnjimi domnevami (konstrukti). Ker je srečanje z Bogom večrazsežnostno (večplastno), so bili kristjani vedno previdni in so tu razločevali. Razločevanje je nujno ne le zaradi mogočega vpliva hudega duha, ampak tudi zaradi dejstva, da ima človeško izkustvo več razsežnosti.

Temeljni in odločilni kriterij pristnosti krščanskega izkustva Boga je Jezusovo izkustvo, ki ga je živel sam Božji Sin kot pravi Bog in pravi človek. Tega njegovega izkustva so bili deležni njegovi učenci, tako apostoli kot vsi, ki so po njihovem oznanjevanju sprejeli vero vanj.

Sveto pismo je istočasno »prvi vir, izvorni primer in norma judovsko-krščanskega duhovnega izkustva« (Léonard 1960, 2013). Svetopisemsko duhovno izkustvo ni toliko izkustvo o Bogu, temveč predvsem izkustvo Boga, ki prvi ljubi človeka (1 Jn 4,10). V izkustvu Božje ljubezni se uresničuje krščansko izkustvo. Spoznanje Boga in vzajemno prebivanje Boga v človeku in človeka v Bogu (Jn 10,38; 14,10–11; 17,11.21) »doseže svoj vrhunec v osebnem združenju v ljubezni (agape), v poosebljeni skupnosti življenja z večnim Bogom, ki je ukoreninjeno v veri v Kristusa« (Léonard 1960, 2018).

Duhovno izkustvo ni nekaj lastnega duši, temveč vedno izvira iz Svetega Duha. Razpoznavno znamenje za pristno izkustvo je vedno dejavna krščanska ljubezen in sad Duha: »ljubezen, veselje, mir, potrpežljivost, blágost, dobrotljivost, zvestoba, krotkost, samoobvladanje« (Gal 5,22–23).

Pot duhovnega izkustva

Lahko razlikujemo med neposrednim in posrednim izkustvom Boga. Neposredna izkustva Boga lahko obstajajo »v nepredstavljivi očitnosti Svetega, ki se pusti srečati človeku. Lahko se zgodi v viziji, v poslušanju, v izkustvih, ki imajo na nek način očarajoč značaj.« (Fraling 1992, 20) Takšna izkustva se lahko zgodijo znotraj vsakdanjega življenja, med delom, pa tudi v molitvi, med liturgijo ali med duhovnimi vajami. Posamezniku se zgodijo na zastonjski in nepričakovani način; niso odvisna od posameznika in njegovega prizadevanja.

Posredno izkustvo Boga se zgodi takrat, ko človek v luči vere, v molitvi, gleda to, kar je doživel; lahko tudi pred več leti. Čudovit primer takšnega izkustva sta učenca na poti v Emavs. Podobno kakor ta učenca lahko tudi mi čutimo, da srce gori v nas, pa se tega ne zavemo takoj, ampak šele kasneje. Potem, ko so se jima po lomljenju kruha njune oči odprle in je Jezus izginil, sta drug drugemu rekla: »Ali ni najino srce gorelo, ko nama je po poti govoril in nama razlagal Sveto pismo?« (Lk 24,32).

Obe obliki izkustva Boga se medsebojno dopolnjujeta. V temelju obeh je verski čut, ki odpre obzorje presežnosti nekega čisto običajnega srečanja. Luč vere omogoča nov način razlage vsakdanjega izkustva. Izkustvo Boga je vedno zaznamovano tudi s čutom ponižnosti, strahospoštovanja, odprtosti, prejemanja in adoracije (Dienberg 2006, 32).

Vse, kar obstaja, vsaka človeška dejavnost, more in mora postati sveta. Kako naj imamo po učlovečenju in ustanovitvi evharistije še kaj za posvetno (profano)? Poklicani smo, da se učimo dajati duhovni pomen prav vsem vsakdanjim dejavnostim, tudi najbolj preprostim, kot so na primer obroki. Vsako dejanje lahko postane sveto, dobi kakovost molitve, tako kot tudi Božja razsežnost postane del vsakdanjika. Bog nas čaka v vsakem trenutku našega vsakdanjega življenja in dela. Najdemo ga tako rekoč povsod: pri pospravljanju, kuhanju, pomivanju, telefoniranju, hoji, napornem delu, v svojem telesu, srcu in misli, v drugem človeku ... Na ta način postane vsak dogodek dneva priložnost za praznovanje. Ker prav vse temelji na milosti in zastonjskosti, ker je prav vse zastonjski dar Božje ljubezni, je vse razlog za zahvaljevanje, slavljenje in praznovanje. Vse to pa napolni naše srce z veseljem, s tisto globoko notranjo radostjo, ki je ena od najglobljih izrazov verskega čutenja (Citterio 1994).

V tem smislu so lahko osnovna izkustva človeškega življenja razumljena kot mesto srečanja z živim Bogom. Zato je potrebno vzeti zares vsa izkustva človeškega življenja in jih razumeti kot izhodišče za izkustvo Boga. Duhovno življenje in človekova pot ne gresta ločeni ena od druge in ne moreta biti razumljeni kot dve ločeni področji človeškega življenja.

Dejstvo je, da je Bog tukaj: »V njem namreč živimo, se gibljemo in smo.« (Apd 17,28) Obdaja nas z vseh strani (Ps 139). Na to njegovo navzočnost, ki je tako zelo otipljiva, a vendar tako nevsiljiva, tako sama po sebi umevna, hitro pozabimo. Zato se je potrebno ustaviti, ji prisluhniti prav z zavestnim spominjanjem, ozaveščanjem te ljubeče in darujoče Božje navzočnosti. Kadar pa je naša zmožnost čutenja te navzočnosti onemogočena, kadar ne prosimo Jezusa Kristusa, da nas z močjo Svetega Duha notranje osvobodi in usposobi za to, imamo veliko težav pri njenem zavedanju.

Prvi korak k ozdravljenju našega zavedanja Božje navzočnosti in vstopanja v osebni odnos je v tem, da se zavemo te svoje nesposobnosti. Na žalost je človek tako malo ponižen, da če ne vonja rože, ker ima nos zamašen, rajši zanika obstoj vonja, kot da bi priznal, da je zgubil sposobnost vonjanja. Podobno se dogaja tudi z zavedanjem njegove navzočnosti. Hitro lahko pridemo do ravnodušnosti v odnosu do Boga ali celo do zanikanja njegovega obstoja, ker si ne priznamo, da smo sami nesposobni zavedati se njegove navzočnosti.

Seveda je to le prvi korak na poti prenove odnosa z Bogom. Brez poslušanja ni zavedanja zastonjske obdarovanosti in čudenja nad tem, predvsem pa ni mogoč odgovor hvaležnosti in pripravljenosti za sodelovanje z njim, ki nam vse daje in omogoča, ki nas notranje poučuje in vodi. In na to pot prenove poslušanja in odnosa z Bogom kliče Božji Duh vedno znova tudi vso Cerkev (Raz 2–3). Skupaj z vso Cerkvijo pa kliče tudi nas, osebe posvečenega življenja.

Posebnost krščanskega izkustva

Kadar se poskuša določiti posebnost krščanskega izkustva Boga, se pogosto sklicujemo na osebni-dialoški odnos. Seveda ta element označuje tudi mnoge druge religije. Nekaj posebnega pa je gotovo Jezusovo izkustvo na križu. Proti vsakemu upanju in kljub vsemu trpljenju in bolečinam, ki jih je doživljal v tistem trenutku, se Jezus ne preneha opirati na Boga Očeta in izročiti samega sebe v popolnem zaupanju v njegove roke, medtem ko v smrtni agoniji umira na križu. In ta isti Jezus je tretji dan vstal od mrtvih in je živ. Ta razsežnost krščanske vere, ki presega vse meje, vidi življenje tudi tam, kjer se zdi, da ne more biti več nobenega upanja, vpliva na način, kako se posamezni kristjan na svoji osebni poti spoprijema z neuspehom in trpljenjem. Sedaj trpljenje in bolečina, tesnoba in deli človekovega življenja, ki se zdijo nemogoči za prenašanje, niso več ločeni od religioznega področja in Boga. Vse, kar pripada življenju, je preobraženo po Jezusovem križu. Vprašanja in dvomi smejo obstajati in niso odvzeti. Seveda lahko takšno preoblikovanje traja več let.

»Verovati v Boga, ki je vzel nase križ, pomeni: vzeti zares neuspeh, trpljenje, bolečino in jih ne zmanjševati ali harmonizirati z našimi umovanji, razmišljanji, dokazovanji. So in imajo pravico obstajati – pripadajo življenju, celo veri. Nekateri veliki svetniki govorijo o temni noči izkustva Boga v trenutkih, ko Boga doživljamo v praznini ali razočaranju, potrtosti človeškega življenja« (Dienberg 2006, 35).

Pomembno je tudi, da imamo vedno pred očmi temeljno dejstvo, da Bog Jezusa Kristusa ostaja vedno povsem drugi, nepoznan in skrivnosten (misteriozen). On je tisti, ki se pusti srečati in ki se umakne. On je tisti, ki se ga da doživljati kot absolutno ljubezen, hkrati pa je nedoumljiv, nerazumljiv. Izogne se vsakim razumskim kategorijam in sistemom, tako filozofije kot teologije. Zaradi tega je srednjeveški teolog Nikolaj Cusano (+ 1464) govoril o Bogu kot sočasnosti nasprotij (coincidentia oppositorum). Bog je hkrati vsemogočen in nemočen, oče in mati, pravičen in usmiljen, strog in mil, navzoč in presežen ...

Bog povzroča oz. spodbuja nasprotja. Zdi se, da je to posebnost tako krščanske vere kot krščanskega izkustva Boga. V tem smislu kristjanova pot z Bogom ni linearna in ravna, temveč so na njej bolj ali manj navzoči postanki in odkloni, padci in vstajanja, ovire in spodbude, tema in luč ... Ta pot je očarljiva, hkrati težavna. Lahko je pot, ki gre prek različnih oblik trpljenja in razočaranj, polomov in neuspehov. Lahko je tudi pot, ki več let zasleduje ista vprašanja: Bog, kdo si? Kje si? Kaj želiš?

Poti ozaveščanja duhovnega izkustva

Vsako človeško izkustvo ima lahko tudi versko razsežnost in je lahko srečanje z Bogom. Boga lahko srečamo v vsakem trenutku dneva, vendar se ga vedno ne zavedamo. Torej lahko vsak trenutek dneva razumemo kot priložnost za molitev, kot čas za srečevanje z Bogom.

Pri ozaveščanju navzočnosti in delovanja Boga v svojem življenju nam je lahko v veliko pomoč eksamen (spraševanje vesti). To je čas molitvenega ozaveščanja in premisleka o določenem obdobju dneva, da bi se lahko bolj zavedali Božjih dotikov. Zvestoba eksamnu je Ignaciju Lojolskem (1491–1556) pomagala, da je bil vedno bolj uglašen na Božjo navzočnost v svojem vsakdanjem življenju. Zato je lahko rekel, da lahko ob vsakem času, ob vsaki uri najde Boga.

Duhovni pogovori, ki se lahko uresničijo ne samo v okviru duhovnega spremljanja, temveč tudi v sobratskem srečanju dveh ali več oseb (posvečenega življenja), so privilegiran čas za premislek o našem izkustvu in možnost, da v njem odkrijemo Božjo navzočnost. Pogovori so tudi priložnost, da oba, duhovni spremljevalec in spremljanec (oz. da vsi v skupini ali skupnosti), izkusita (izkusijo) Boga. V pogovorih oba okušata (okušajo vsi) versko razsežnost izkustva, saj se njuno (njihovo) zavedanje s pogovori povečuje. Duhovni pogovori so v resnici sveta zemlja.

Če se duhovni spremljevalec (sobrat/sosestra) zanima za Boga in za izkustvo Boga, bo s tem pomagal spremljancu (sobratu/sosestri) spregovoriti o verski razsežnosti vsakega svojega izkustva. Če pa globokega zanimanja za Boga ni, bo izkustvo Boga zlahka zgrešil sam in tudi tisti, kateremu je dan kot »pomočnik« na pot duhovnega življenja. Le »kdor prosi, prejme; in kdor išče, najde; in kdor trka, se mu bo odprlo« (Mt 7,8).

Za sklep: vpliv duhovnega izkustva naših ustanoviteljev

Marsikdo se čudi, na kakšen način smo mi, osebe posvečenega življenja, izbrali prav ta red ali kongregacijo, kateri pripadamo. Na to vprašanje res ni enostavno odgovoriti. Vsak izmed nas ima edinstveno pot poklicanosti. Pogosto si še sami težko razložimo, zakaj smo to, kar smo sedaj. Tudi to je del skrivnosti Boga in vere.

Ko gledamo skupaj s sobrati ali sosestrami na pot svoje poklicanosti v redovništvo, pogosto odkrijemo nekaj skupnega: nagovoril nas je naš ustanovitelj in še posebej njegovo duhovno izkustvo. V ozadju njegovega izkustva smo postopoma videli svoje življenje v drugi luči, v Božji. Počasi smo začeli odkrivati odgovore na različne zakaje, ki so nam dolgo ostajali neznanke. V njegovi hoji za Kristusom smo postopoma našli tudi svojo pot redovniškega življenja. Njegovo duhovno izkustvo je za nas tako postalo spodbuda in zagotovilo, da bomo s pomočjo Boga, našega ustanovitelja in naših sobratov ali sosester zmogli tudi mi odgovoriti z vsem srcem, dušo in močjo na Božji klic in ga tudi živeti do konca zemeljskega življenja.

Prepričan sem, da kolikor bolj se zavedamo svojega izkustva Boga in duha svojega redovne ustanove, toliko bolj pristno bomo mogli živeti svoje redovništvo in tudi drugim posredovati pot polnosti življenja, pot hoje za Kristusom. Kolikor bolj se bomo upali zavedati, kako nas Troedini Bog na najrazličnejše načine obdaruje vedno znova in nam daje doživljati svojo ljubečo in dejavno navzočnost, toliko bolj bomo zmogli vsak dan ponovno stopiti iz svoje mlačnosti, v katero nas hočejo potisniti različne skušnjave in preizkušnje vsakdanjega življenja in poslanstva. V zavestnem sprejemanju najrazličnejših znamenj Božje previdnosti bomo mogli ostajati zvesti svojim zaobljubam in doživljati resničnost blagrov (Mt 5). Skupaj z evangelistom Janezom bomo mogli torej tudi mi reči: »Kar je bilo od začetka, kar smo slišali, kar smo na svoje oči videli, kar smo opazovali in so otipale naše roke, to vam oznanjamo: Besedo življenja.« (1 Jn 1,1)

Reference:

Bahovec, Igor. 2012. Večina prebere (skoraj) celo številko. Božje okolje 37: št. 5, 34–35.
Barry, William A. 2004. Spiritual Direction and the Encounter with God: a theological inquiry. New York, Mahwah: Paulist Press.
Citterio, E. 1994. Il »sentimento religioso« nella pratica della direzione spirituale. V: Centro Alleti, ur. L'intelligenza spirituale del sentimento, 187–224. Rim: Centro Aletti.
Dienberg, Thomas. 2006. Vivere la vita spiritualmente. Trasformare la vita per vivere in pienezza. V: Istituto di Spiritualità di Münster, ur. Corso fondamentale di spiritualità, 13–101. Brescia: Editrice Queriniana.
Fraling, B. 1992. Geistliche Erfahrungen machen. Spiritualität im Seelsorge-Verbund. Würzburg: Echter.
Frančišek. 2013. Okrožnica Luč vere. Ljubljana: Družina.
Izberi življenje. Sklepni dokument Plenarnega zbora Cerkve na Slovenskem. 2002. Ljubljana: Družina.
Léonard, Avustin. 1960. Expérience spiritelle. V: Dictionnaire de Spiritualité ascétique et mystique: doctrine et historie. IV: 2004–2026. Paris: Beauchesne.
Pridite in poglejte. Slovenski pastoralni načrt. Krovni dokument. 2012. Ljubljana: Slovenska škofovska konferenca.
Truhlar, Vladimir. 1974. Leksikon duhovnosti. Celje: Mohorjeva družba.
Truhlar, Vladimir. 1977. Doživljanje Absolutnega v slovenskem leposlovju. Ljubljana: Župnijski urad Ljubljana Dravlje.
Truhlar, Vladimir. 2004. Temeljni pojmi duhovne teologije. Celje: Mohorjeva družba.
Žust, Milan. 2004. Religiozno izkustvo in apofatični elementi pri Vladimirju Truhlarju. V: Od izkustva do teologije: zbornik razprav z mednarodnega simpozija o Vladimirju Truhlarju. 55–62. Celje: Mohorjeva Družba.

p. Ivan Platovnjak DJ