Predporočna oziroma ženitna pogodba (ureditev premoženjskopravnih razmerij med zakonci), ki jo je v slovenski državni pravni red letos aprila uvedel Družinski zakonik (DZ, 15. april 2019), vzbuja veliko zanimanja tako strokovne kot širše javnosti.
Iz zgodovine so poznane ženitne in dedne pogodbe (npr. 20. leta 20. stoletja) med zaročenci in njihovimi starši, ki so se sklepale za čas trajanja zakonske zveze in za primer smrti enega od zakoncev. Rečemo lahko, da so torej že dolgo poznane in same po sebi ne predstavljajo posebne novosti. Še bolj razširjene so v Zahodnem svetu.
Predporočne pogodbe so lahko zelo dobrodošle in koristne, saj omogočajo preprečitev marsikatere nevšečnosti, povezane z dolgotrajnostjo sodnih postopkov ob smrti enega od zakoncev in so sprejemljive tudi za Katoliško cerkev, če se ne sklepajo za primer razveze oziroma če se z njimi ne pogojuje sklenitve zakona. Vsekakor takšne pogodbe niso »grešne«. Katoliška cerkev jih odobrava in če so pravilno sklenjene tudi ne motijo samega zakona.
V izogib napačnim interpretacijam je dobro ponovno opozoriti na sledeče:
Če bi katoličana pred poroko sklenila pogodbo o ureditvi premoženjskopravnih razmerij (predporočno pogodbo), kot jo opredeljuje DZ, bi bil njun cerkveni zakon veljaven, saj sama pogodba nujno ne bi vplivala na veljavnost sklenitve zakona, vendar pa je treba pri tem opozoriti na pomembno nevarnost: predporočna pogodba med njima bi se lahko nanašala le na premoženjskopravna razmerja za čas trajanja zakonske zveze, ne pa tudi za primer razveze, kot to v prvem odstavku 85. člena dopušča DZ. Trajanje zakonske zveze je za cerkveno poročena zakonca v tej korelaciji potrebno razlagati v skladu z določbami kanonskega prava, ki zakon pojmuje kot doživljenjsko skupnost. Zaročenca, ki bi ženitno pogodbo sklepala kot varovalo za primer razveze, bi s takšnim dejanjem že nakazovala na to, da zakona ne pojmujeta kot nekaj trajnega in za vse življenje. V takem primeru bi lahko govorili o hibi v privolitvi, zakon pa bi se lahko razglasil celo za ničnega.
