Simbol Cerkve, ki straši
Že lep čas v Sloveniji ni dneva, ko ne bi v časopisih in ostalih medijih zasledili odkritega napada na Katoliško Cerkev, predvsem pa na njene škofe in duhovnike. Karikature, vici, neprimerni komentarji in razna modelirana sporočila v njih, danes nadomeščajo srednjeveške sramotilne stebre, kamor so privezovali obsojence ter jih za dan ali več prepuščali žeji, obmetavanju z odpadki, zasramovanju ter pljunkom mimoidočih.
Več kot očitno je, da mediji v današnjem času nimajo namena informirati javnosti, ampak je njihov cilj uničiti Cerkev. Informacija danes več ne obvešča, temveč vnaprej obsoja in uničuje! Strinjam se, da je treba povedati resnico. Da! Toda o tej se je potrebno najprej prepričati, zbrati dokaze in počakati na odločitev sodne stroke ter šele nato o njej poročati. Ne strinjam pa se s posredovanjem polresnice z izgovorom, da ostalo še pride in tako s prvim člankom vnaprej obsoditi in uničiti človeka ter povzročiti škandal. Upravičeno in brez pretiravanja se novinarjev kot lepila na prstih oprijemlje vzdevek »medijski ubijalci«. Pridejo s kamerami, pomolijo pred obraz mikrofon, izjave iztrgajo iz konteksta in jih zlepijo v svojo zgodbo. Ob takem ravnanju so bili zgroženi tudi ljudje v Turnišču (op. TU SŠK: 12. avgusta 2012). Prišli so novinarji, na kardinala Rodeta čakali tri ure in ga zasuli z vprašanji o nadškofu Uranu. In nič vprašanj, ali pa zelo malo, o sestrah klarisah, zavoljo katerih smo ta dan praznovali! Táko postopanje razumem kot hudo ponižanje kardinala, sester klaris, udeležencev blagoslova tamkajšnjega samostana, predvsem pa ponižanje domačinov, saj so mi mnogi dejali, da táko ravnanje novinarjev pomeni norčevanje iz ljudi.
Takšno ravnanje kaže na nadutost, ki hoče oblast nad ljudmi in česar si mogoče tisti, ki vse to »vodijo« iz ozadja, tudi želijo. Njihova želja je zmanipulirati in prestrašiti ljudi. Medijski udarec kardinalu Rodetu nam razkriva veliko. To, da so se izgubili dokumenti tako na policiji kot v bolnišnici iz časov njegove prometne nesreče, ohranili pa so se »dokazi« glede mladostnih let, samo pomeni, kako skrbno so varovani in kako se še dopolnjujejo skrivni arhivi škofov in duhovnikov. In ob »pravem« času novinar dobi kot na pladnju serviran dosje in ga na ukaz »ljudi iz ozadja« uporabi. Če pa v tem dosjeju kaj manjka, seveda doda kakšno polresnico, domnevno resnico ali pa celo informacijo iz vrst nekaterih klerikov, čemur smo tudi priča v zadnjem času. – Kje in kakšna je pripadnost teh klerikov Cerkvi? Kje je njihova vera? So pozabili, da je Cerkev tudi njihova Mati? – Če se mati razkrije v goloti, tega njen otrok ne bo šel opisovat v časopisje, ampak bo zgrabil vsako, še tako majhno cunjo, da bi pokril njeno goloto. – In to je danes dolžnost vseh nas, otrok Cerkve: pokriti njeno goloto in njeno ranjenost. – Ti skriti kleriki bi to morali vedeti!
In ko že lep čas našo Cerkev na Slovenskem pestijo razni škandali, je delo toliko lažje in učinkovitejše, saj je žrtev že ranjena in do konca potolčena. Udarci, ki jih je Cerkev deležna od nekaterih svojim članov, pa tudi od zunaj, so jo dotolkli. Skrajno podli so tisti, ki po bojišču iščejo ranjence ter jih pobijajo. To ni nobeno junaštvo, ampak strahopetnost. Najlažje je sedaj, ko je Cerkev v ranah, iti do medijev ter tolči po njej. Zdi se, da so nekateri naročeni, celo plačani za to. Medijski poskus uničenja kardinala Rodeta pomeni dokončno razkritje, kako se nekdo v Sloveniji Cerkve zelo, res zelo boji. Množice vernikov, ki so se zbrale za praznik Marijinega vnebovzetja ob škofih, so presenetile in prestrašile načrtovalce uničenja Cerkve. Ti bodo najbrž vedno ostali skriti in varni. Slovensko Cerkev pa so umazali z velikim madežem, ki še dolgo ne bo spran.
Ni si treba lagati, da pada naročnina na različne dnevnike in tednike zaradi interneta. Ne! Ni to. Internet ni nič kriv. Ljudje so se naveličali časopisov in televizijskih dnevnikov, kjer poročajo le to, kar naroči lastnik ali pa diktira oligarhija. Dobrih novinarjev je na žalost vse manj. Ostajajo spletkarji, kompromisarji, pisuni naročenih informacij in »odtočne cevi«, skozi katere se pretaka strup laži in sovraštva od srca do možganov in od možganov do srca naročnikov, gledalcev in poslušalcev. Na žalost pa bo prej ali slej prišel čas, ko se bodo tudi ti, katerim ljudje enostavno več ne verjamejo, znašli na cesti med siromaki. Zato, ker so se prevarani ljudje naveličali kupovati laži in razno drugo navlako, tudi za takšne pisune ne bo več dela in ne kruha. Prišel bo tudi čas, ko bodo novinarji šli na ulice naših mest. Ne bodo jih sklicali sindikati. O, ne! Ljudje jih bodo prisilili, da bodo stopili na ulice. Na transparentih bodo nosili napisana opravičila državljanom za vse laži in vso škodo, ki so jo storili s svojim udinjanjem kapitalu, interesom zakulisnih mogočnežev in vseh, ki zagovarjajo nemoralo. Ali je še kje kakšen junak, ki bo iz Rodetove zgodbe izvlekel nauk o tem, kaj se dogaja in se zares pričel ukvarjati s pravim, kakovostnim novinarstvom?!
msgr. dr. Peter Štumpf
murskosoboški škof
predsednik Komisije za sredstva družbenega obveščanja pri SŠK
