Vsako leto se srečajo predstavniki evropskih škofovskih konferenc pod organizacijo Komisije za laike, družino in življenje, ki deluje pod okriljem Sveta evropskih škofovskih konferenc (CCEE), vodi pa jo predsednik msgr. Leo Cushley. Letos so se sestali v ponedeljek 6. maja, tokrat na spletu. Prisluhnili so trem predavanjem, ki so se zvrstila pod skupnim naslovom Podpirati tri faze življenja (Promoting the three stages of Life).
Po uvodnem pozdravu omenjenega predsednika komisije in podpredsednika msgr. Arunasa Poniškaitisa je imela prvo predavanje s. Andrea Fraile s Škotske. Spregovorila je o tem, kakšno podporo nudijo nosečnicam, da se opogumijo sprejeti otroka in kako jih spremljajo tudi še po porodu. Med drugim izvajajo dva programa, ki jih poznamo tudi v Sloveniji: Rahelin vinograd (Rachel's Vineyard) in Od bolečine k milosti (Grief to Grace). Predavateljica je dejala, da ni nihče bolj pro-life, kot je po svoji naravi mama sama, če le ima dovolj podpore v okolici in je gotova, da bo tudi za otroka poskrbljeno. Zato iščejo predvsem vse mogoče načine, da bi mladim nosečnicam in mamicam nudili tisto, kar potrebujejo. To je najprej sprejemajoča bližina, zaupanje, finančna pomoč, svetovanje in še kaj. Če je le mogoče, je dobro, da se v program spremljanja in podpore vključi tudi partner oz. mož. Ljubeč odnos do žensk, ki so splavile, je izjemna priložnost za evangelizacijo, da jim pokažemo usmiljenega Boga. Sprememba srca in mišljenja je pred spremembo zakonodaje.
V drugem predavanju je Maria Nyman, generalna tajnica evropske Karitas, spregovorila o ljubezni do bližnjega. Organizacija Karitas je prisotna v 46 državah Evrope. Osnovno poslanstvo Karitasa ni v tem, da bi imeli čim več učinkovitih programov pomoči, ampak izpolnitev Jezusove zapovedi: ljubiti bližnjega kot samega sebe. V Cerkvi vsi dajemo in vsi tudi prejemamo. Na revščino se preprosto moramo odzvati, ne smemo se sprijazniti z njo. Nikoli ne moremo rešiti vseh težav, vsak pa lahko nekaj naredi. S preprostim dejanjem ljubezni prižgemo lučko upanja človeku, ki je morda ni več videl. Ko nudimo pomoč, moramo ostati ponižni in veseli, da lahko služimo. Odvisnost od pomoči drugega ni nikoli razlog za sram. Vsi potrebujemo drug drugega.
V popoldanskem delu je najprej dr. Nicola Speranza poročal o delu organizacije FAFCE (Združenje katoliških družinskih društev v Evropi), kjer dela kot generalni tajnik. Predstavil je nekatere direktive evropske komisije s področja načrtovanja družine, splava, starševstva, antidiskriminacije, evtanazije in zaščite pred nasiljem v družini ter podal nekatera prizadevanja FAFCE.
V zadnjem predavanju je Lord David Alton, član Lordske zbornice Združenega kraljestva, spregovoril o skrbi za umirajoče. Smrt ne zadeva le posameznika, ki umira, ampak je tudi stvar skupnosti, ki se poslavlja od sočloveka. Živimo v času individualizma in poudarjanja človekovih pravic, ki izolira človeka od skupnosti, umirajočega od svojcev. Izpostavil je, da evtanazija ni in ne more biti človekova pravica, saj morajo človekove pravice ščititi najranljivejše člane naše družbe. Evtanazija načenja temeljni odnos zaupanja med zdravnikom in pacientom. Omenil je nekatere šokantne posledice v državah, ki so sprejele zakon o evtanaziji. V Kanadi, Belgiji in na Nizozemskem je velik porast evtanaziranih, tudi mladih, ki trpijo zaradi raznih psihičnih težav. Ranljive ljudi je potrebno zaščititi, ne pa da jim ponujamo evtanazijo kot opcijo, sicer bo kmalu za marsikoga to edina opcija, ki mu bo ostala.
Luka Mavrič,
tajnik UD SŠK
