Od Hamleta do Boetija

Ljudje že nekaj mesecev zahtevajo spremembe. Zgodile naj bi se v vseh segmentih družbe. Toda kako naj pride do resnih sprememb, ko pa je povsem prezrta dihotomija, da gre namreč za spremembe, ki jih smemo zahtevati od drugih in obenem za spremembe, ki se morajo zgoditi v nas. V točki, ko uvidimo komplementarnost obeh ravni sprememb, šele nastopijo prave težave. Kajti dobre strukturne spremembe so lahko samo sad notranje spremembe oblikovalcev in nosilcev struktur. Toda na katerem temelju naj se notranje spremembe začnejo? Odgovorov je danes, ko smo narcisoidno zazrti vsak v svoj prav, skoraj toliko kot ljudi. Mnogi se dihotomije sprememb sicer zavedajo, a se vseeno odločajo za bližnjico, za enoplastni pristop, za tisto najbolj vidno, zato se ustavljajo pri vrhnji plasti problemov. Dovolj so jim demonstracije, ki so usmerjene predvsem v zamenjavo politikov, ki jih iz tega ali onega razloga ne marajo. A ker z javno izraženimi zahtevami po spremembah nikoli ni bilo drugače, vedno je šlo za poenostavljanje, bi bili naivni, če bi od množic, ki danes zahtevajo spremembe, pričakovali kaj več. Toda nekaterim vendarle ni dovoljeno plavati s tokom. Med tiste, lahko bi rekli poklicne »komplikatorje«, ki morajo prenašati dihotomijo sprememb, motriti celoto resničnosti in hoditi po ozki poti, sodijo vsi, ki delajo v svetu kulture, in vsi, ki jim je mar duhovnost v najširšem pomenu besede.

France Prešeren je vprašanja, ki so zadevala »slovenščno celo«, v očeh marsikaterega svojega sodobnika bolj zapletal kot razpletal, saj jih je vpletal med dva pola, med pekel in nebo, ki sta si do skrajnosti vsak sebi, za marsikoga imaginarna, zanj pa zavezujoča, čeprav neizrekljiva. Pričeval je za kompleksnost resničnosti, kar je plačal s kratkim življenjem. V luči Prešernovega pričevanja se ustavimo pri dveh kulturnih dogodkih, ki zaznamujeta čas pred njegovim praznikom. V mislih imam uprizoritev Hamleta Williama Shakespeara v SNG Drama Ljubljana in Tolažbo Filozofije, ki jo je v prevodu Gorazda Kocijančiča izdal NUK. Pri teh dveh dogodkih se želim pomuditi zato, ker nam podajata dve radikalno različni eksistencialni paradigmi, dva različna uvida, kaj so resnične spremembe in kako je mogoče priti do njih. Pred nami sta dve osebi, Boetij in Hamlet, oba žrtvi tujih spletk, in dva popolnoma različna odgovora na iskanje izhoda, ki ga zanju v fizičnem svetu dejansko ni. Oba glavna junaka, prvi kot realna zgodovinska oseba, drugi kot literarna fikcija, sta politika v ožjem pomenu besede. Prvi, čeprav politik, o svoji politični in bivanjski usodi razmišlja onstran politike in politični spletk, drugi ostaja v popolni horizontali in išče rešitev v mreži različnih političnih akterjev, ki ga obdajajo.

Če se oba omenjena junaka diametralno različno odzivata na grozo, v katero so ju potisnili drugi, lahko govorimo tudi o dveh radikalno različnih vzgibih, ki sta prevajalca in pisca komentarja Gorazda Kocijančiča in režiserja Eduarda Milerja spodbudila, da sta dve klasični besedili evropske kulture s knjižnih polic spravila med nas in iz njiju naredila dva eminentna kulturna dogodka.

Uprizoritev Hamleta – kakor sta ga zasnovala Žanina Mirčevska, ki je priredila Shakespearovo besedilo, in režiser Eduard Miler – meri predvsem na sedanje stanje v slovenski družbi in politiki. Gledalcem sta želela sporočiti povsem isto kot Stephane Hessel s knjigo Dvignite se. Starosta francoskih levičarjev namreč spodbuja mlade, naj se uprejo diktatu neoliberalizma, finančne industrije in korporacij, kot se je nekoč njegova generacija uprla nacizmu. V gledališkem listu k Hamletu beremo: »Zavedati se nečesa in nič ne narediti je pogost mudus vivendi sodobnega človeka. V svetu karierizma in povzpetništva je to neizogibna matrica. Zavedati se ali videti, da je nekaj narobe, pa zavestno ne ukrepati ali zamolčati svoje mišljenje, je kalkulantska izbira … Pogosto ne ukrepamo ali nekaj zamolčimo ne zato, ker ne vemo natančno, kaj se je pripetilo, temveč zato, ker je vsak angažma napor in tveganje, da zgubimo, kar imamo.« Zato je Hamlet le »verbalni revolucionar, ki si želi boljšega sveta, vendar brez zadostnega vzgiba, da kaj konkretnega naredi.« Mirčevska in Miler sta – kar je zlasti razvidno iz Milerjevega intervjuja v Sobotni prilogi Dela – želela iz Hamleta narediti antijunaka, ki bi v gledalcih predramil odpor do njegove oportunistične drže in jih spodbudil, da bi sami iz verbalnih revolucionarjev postali dejanski uporniki proti aktualni oblasti, proti nedelovanju pravne države itd.

V tokratni uprizoritvi gre za nekakšno redukcijo Hamleta na njegov jalov družbeni angažma. V resnici pa je Hamlet tragedija, ki ima v osnovi metafizično zaresnost. Za nekaj te globine je Hamleta pristrigel že sam Shakespeare, ker ni odprl etične upravičenosti zahteve starega Hamleta, ki z glasom duha od sina Hamleta zahteva maščevanje za smrt, ki sta mu jo zadala njegov brat Klavdij in žena Gertruda. Shakespeare ostaja zvest vzorcu klasične grške tragedije, ki ne pozna katarze glavnega junaka, odpuščanja, temveč le pogrezanje v spiralo novega zla, kar končno pripelje do njegovega duhovnega in fizičnega propada. Zato je veliko vprašanje, ali je letošnja uprizoritev Hamleta res na sledi cilju – o katerem sta govorila Miler in Mirčevska – ki naj bi bil v preboju iz družbene pasivnosti v artikulirano družbeno zavzetost. Ali pa bi utegnil njun Hamlet gledalce le potrditi v prepričanju, da je stanje duha – poplitvenost, pozunanjenost in oportunizem – kakršno je značilno za naš čas, normalno; kar pomeni, da ne obstajajo globlji in brezpogojni razlogi za to, da bi svoje znanje ter čas in moči zastavili za spremembe v družbi. Ker Hamlet ne vstopi v svoj notranji duhovni in etični svet, ampak se mu vse dogaja na površini, ni zmožen notranje preobrazbe, ki bi ga vodila bodisi v načrtno zunanjo akcijo bodisi v odpuščanje očetovima morilcema. Ostaja notranje in zunanje neopredeljen in mlačen. Podobno kot v drami – ko Hamletova neodločnost vodi njega in druge v nove zločine, prostaštvo in blaznost, da nazadnje tujec Fortinbras brez boja zavzame deželo – se lahko začne dogajati tudi nam danes, da bomo zaradi stopnjevanja splošne poplitvenosti tako stanjšali duhovno in etično substanco, da se bo stanje – proti kateremu protestiramo, ne da bi vzporedno skrbeli za notranjo konverzijo – s protesti samo še poslabševalo, in tlakovalo pot, po kateri bo vstopil tujec in si prisvojil duhovno in ekonomsko izčrpano deželo.

Boetija, ministra na dvoru Teodorika Velikega v Ravenni, formalno obtoženega razžalitve kraljevskega veličastva, dejansko pa državne izdaje, so leta 524 zaprli v Paviji pri Milanu, ga obsodili na smrt in ga leta 525 ali 526 usmrtili. Tolažba filozofije je drama Boetijeve predsmrtne izkušnje. Boetiju ne gre za kronološki popis dogodkov – od dne, ko je spoznal kralja Teodorika, do dne, ko ga je ta obsodil na smrt – da bi pred javnostjo dokazoval svojo nedolžnost. Kajti po njegovem prepričanju se resnična zgodovina ne odvija zunaj, v sferi politike in družbene empirije, temveč je prava realnost, tista edina, ki Boetija zanima in vznemirja, na ontološki ravni. Zato Boetij ne napiše drame, v kateri bi nastopale osebe, ki bi poosebljale njegove nekdanje politične sopotnike in sogovornike, temveč smo priče dialoga, ki ga ima s Filozofijo. V polmraku in v vlagi ječe Boetij stopa na duhovno pot misterija dobrega in zla, ki ga zadevata na najgloblji eksistencialni ravni. Je na bolečem notranjem popotovanju, za katerega ne ve vnaprej, ali bo prišel do duhovnega očiščenja, ali pa bo obupal, preklel svoje krvnike in dan, ko se je rodil. »Boetijevo popotovanje od zgodovinskosti v globino zavesti kot spomina na Filozofija potiska avtorjeve politične in intelektualne izkušnje v gostoto intimne refleksije o smislu ('Zakaj se mi dogaja, kar se mi dogaja? Kakšen je pomen tega, kar se mi dogaja?'): njegovo vračanje v noetično domovino se začne s tem, da se vse izkušnje pod vodstvom Filozofije začnejo potapljati v nespremenljivo transcendentno resnico« (str. 20). »Zanj nauk Filozofije ni nikakršna kontingentna misel, ki bi vzniknila v času in bi se bojevala z drugimi, nasprotnimi mnenji. Gospa Filozofija, ki jo vedno napadajo in njeno oblačilo trgajo le psevdo-filozofije, ne pa druge filozofije, ne uči nekega šolskega nauka, ampak preprosto razgrinja ustroj resničnosti. Take so stvari. Taka je resnica. Metoda Filozofije je trda; njeno tolaženje ni bodrenje in opogumljanje, temveč spodbuda k edino resničnemu racionalnemu soočenju z realnostjo. … Filozofija Boetiju pomaga, da se osvobaja toka čutnosti, postajanja, minevanja. … Jetnik je iz periferije časnega katapultiran proti negibnemu središču, preprostemu, nedeljenemu Dobremu, ki se daje v deleženje. Z drugo besedo: vrne se k Bogu – in zedinjenje z njim se dogaja v umevanju. … Odrešenje v Tolažbi Filozofije je gibanje proti perspektivi Božje previdnosti, čisto umsko videnje resničnosti z večne prisotnosti negibnega središča« (str. 21–22).

Boetijeva »Tolažba« je videti kot kompendij celotnega antičnega filozofskega projekta. Toda jetniku ne gre za obnavljanje temeljnih tez antične filozofije, kajti ta je bila v veliki meri »način življenja«. In krščanstvo je v celoti prevzelo tak način razumevanja filozofije (str. 43). »Boetij na koncu vztraja pri lastni osebni identiteti in njeni ontološki neizbrisnosti: niti zadnja samoizročitev ni preprosto izničenje osebe« (str. 47). Nasprotno pa je Hamlet hodil po poti izničenja in tam tudi obtičal.

Vrnimo se na začetek, k velikim pričakovanjem ljudi, da bi prišlo do družbenih sprememb, ki bi bile primerljive s tistimi, ko je nastaja slovenska samostojnost pred nekaj več kot dvajsetimi leti. Oba kulturna dogodka, o katerih smo spregovorili, in Prešeren sam, nas usmerjajo v poglobljen premislek, kaj je pri nas dejansko narobe in kdo ima legitimnost, da se postavi na čelo sprememb. O skupnem dobrem, ki ga hočemo, pravi Gorazd Kocijančič v komentarju k Tolažbi tole: »Skupno dobro ni tisto, o čemer si kdor koli misli, da bi bilo dobro tudi za druge, ker je dobro zanj, ampak je lahko le sad schole, rojen v razmerju med Bogom in 'umom modrih'. Politika brez kontemplativne metafizike je slepa, saj vsaka politika izvira iz metafizike, le da je ta ponavadi nemišljena – in zato slaba« (str. 23).

Avtor besedila je tajnik Medškofijskega odbora za kulturo pri Slovenski škofovski konferenci Milan Knep.