Votre Excellence, Monsieur le Nonce Apostolique, Archêveque Jean-Marie Speich, spoštovani nadškof–ordinarij Stanislav Zore, spoštovani nadškofje in škofje, dragi duhovniki in redovnice, cenjeni gostje, dragi bratje in sestre!

Modri z Vzhoda so začetek. Zastopajo odprtost človeštva za Kristusa. Začenjajo procesijo, ki se vije skozi vso zgodovino. Zastopajo notranje pričakovanje človeškega duha, naravnanost verstev in človeškega razuma na Kristusa. Vera in razum nas vodita h Kristusu. 

Lahko si predstavljamo, da so se ljudje posmehovali tem možem. A za modre ni bilo pomembno, kaj ljudje govorijo, kaj pravi javno mnenje, ki se skoraj vsak dan spreminja. Zanje je bilo pomembno, kar je resnično. Hoteli so najti pravo življenje. Prav danes je potreben pogum, da živiš vero Cerkve, potreben je pogum, da si kot kristjan »tujec in popotnik na tem svetu«. Tukaj nimamo stalnega bivališča, ampak iščemo prihodnje. Hvaležni smo sicer za lepo domovino, ki je lepa prav v tem, da je kažipot k Večnemu. Papež Benedikt ima v svojem grbu školjko – znak romarstva, in zamorca – enega od treh kraljev. Ali ni tudi Benedetto eden treh modrih, recimo četrti kralj, saj je služil Večnemu Kralju?

»Ko so modri zagledali zvezdo, so se silno razveselili« (Mt 2,10). To je veselje človeka, kateremu Božja luč zasije v srce in ki sme videti, da se njegovo upanje uresničuje. Svetniki so takšne luči, po katerih žari sijaj Božjega veličastva in ki nam kažejo pot. »Razumni se bodo lesketali kakor sijaj neba, in tisti, ki so mnoge poučili v pravičnosti, so kakor zvezde za vso večnost« (Dan 12,3).

»Modri so stopili v hišo in zagledali dete z Marijo, njegovo materjo. Padli so predenj in ga počastili. Odprli so mu svoje zaklade« (Mt 2,11). Papež Benedikt je pred Kralja nebes in zemlje položil neminljive darove svojega duha. Kot pastir, učitelj in teolog, kot koncilski izvedenec in prefekt kongregacije za verski nauk je odločilno sooblikoval cerkvene dokumente. Sam je rekel: »Nikoli nisem poskušal ustvariti kakega lastnega sistema, kake posebne teorije. Hočem preprosto misliti skupaj z vero Cerkve, to je skupaj z velikani vere, s svetniki.« Ustvarjal je teologijo po vzoru cerkvenih očetov. Poudarjal je: Cerkev ni naša, Cerkev je Kristusova! Nobene »naše Cerkve« ne poznamo. Kajti »od nas narejena Cerkev ne bi bila nikakršno upanje!« Tako je pribil. 

Na svojo novomašno podobico je zapisal: »Ne gospodujemo nad vašo vero, ampak smo sodelavci pri vašem veselju« (2 Kor 1,24). – V luči svojega škofovskega vodila »Cooperatores veritatis«, »sodelavci za resnico« si je neustrašeno prizadeval za resnico in »pričeval za resnico« (Jn 18,36). Pri najinem zadnjem srečanju mi je zaslužni papež položil na srce: »Vedno moramo iskati resnico in jo udejanjati v ljubezni. Resnica vedno zmaguje!«

Papež Benedikt je bil velik molivec. Kako dostojanstveno je obhajal sveto bogoslužje! Kot »Mozart teologije« je rekel: »Prepričan sem, da je glasba – in tu mislim predvsem na velikega Mozarta – v resnici vesoljna govorica lepote.« Da, bogočastje mora biti vedno na prvem mestu: »V ravnanju z liturgijo se odloča usoda vere in Cerkve«. – V pariški notredamski stolnici je dejal: »Naša zemeljska bogoslužja ne bodo nikoli mogla biti kaj več kakor samo bled odsev nebeškega bogoslužja, ki se obhaja v Jeruzalemu zgoraj in je cilj našega romanja na zemlji. Naša obhajanja naj bi se temu približevala…« 

Ob pogrebu sv. Janeza Pavla II. je kardinal Joseph Ratzinger rekel: »Naš ljubljeni sveti oče se je od Marije učil postajati podoben Kristusu.« – Pridigo je končal takole: »Tvojo blago dušo izročamo Božji Materi, Tvoji Materi, ki Te je vsak dan vodila in te bo zdaj privedla v veličastvo svojega Sina Jezusa Kristusa, našega Gospoda.« 

Dragi sveti oče Benedikt: Blagoslavljajte nas. Hvala. 

Msgr. dr. Anton Štrukelj