Težko se vživljamo v vzdušje med slovenskim in katoliškim prebivalstvom v vihri vojne in revolucionarnega nasilja. V najhujšem letu terorja leta 1942, ko so umorili Ehrlicha in še 1000 zavednih Slovencev, je 13. oktobra revolucionar Pepe preoblečen v talar vstopil v Natlačenovo pisarno, se predstavil kot trebanjski kaplan s pismom in zahteval odgovor za dekana Tomažiča. Medtem ko si je ban natikal očala, da bi bral pismo, ga je napadalec mirno ustrelil. Kljub posredovanju žene in sina je uspel pobegniti. Italijani so dopolnili krvni davek in isti dan pred banovo hišo ustrelili še 24 slovenskih talcev, nabranih po ljubljanskih zaporih. Zakaj je moral umreti ta odlični kristjan, spoštovani državnik, politik in človekoljub, ki so ga cenili v Dravski banovini in med vojno v Ljubljanski pokrajini. Celo njegovi nasprotniki so ga imeli za dobrega nesebičnega, ki ne preseneča, ko je zapisal: "Človek, ki ga sedanji družbeni red, boj za vsakdanji kruh, kar sili v materializem, potrebuje, da se od časa do časa odtrga od sveta in materialnih skrbi in se pogovori v samoti s svojim Stvarnikom.« »Skozi veliko stisk moramo iti, da pridemo v Božje kraljestvo,« sta učila Pavel in Barnaba. Zakaj so morali slovenski kristjani skozi take stiske? Ali je na to vplivalo grdo ravnanje krščanskih gospodarjev s svojimi hlapci, ki so postali revolucionarni gospodarji in zatiralci slovenskega posebej vernega ljudstva? Je bila ta krutost prikrivanje slabe vesti tistih, ki so v sebi ubili človeške in krščanske ideale? Kam je odšla krščanska razsodnost, da bi urejala odnose med ljudmi, jih spodbujala k ljubezni in sodelovanju? Očitno je v laiške vrste in celo pod kleriške talarje zlezla komunistična zvitost, pretkanost in brezobzirnost, ki je v duhovniških talarjih zavajala svet, gradila revolucijo na gradu Goričane in med vojno morila zavedne kristjane. Kako dojeti krutosti, nečloveški prezir in nenormalnost, ki je zajela deželo? Al še danes ta pohabljenost hromi naš razvoj, da se otepamo s polresnicami, pretvarjanjem in lažmi. Še kar veljajo krvniki za heroje, rodoljubi, ki so zvestobo veri in narodu plačali z življenjem pa so zaznamovani z sovražnimi simboli nevrednimi človekovih pravic in demokratične države. Žal se še danes celo dostojanstveniki v talarjih in kolarjih priklanjajo ljudem, ki nam še naprej kradejo družino, dom in domovino. Kaj je v Sloveniji še pristnega, resničnega in kje so božji temelji, iz katerih bomo gradili novo nebo in novo zemljo, o čemer govori Razodetje. Kje so danes neustrašeni kristjani, ki so pripravljeni zastaviti vse za resnico, pravičnost in svobodo vsakega človeka? In ravno zaradi tega stanja, sestre in bratje, smo se zbrali k spominski svečanosti za pokojnim dr. Markom Natlačenom, politikom, ki je svoje duhovne sile zastavil za blagor slovenskega naroda in bil za to tudi umorjen. Zakaj se ga spominjamo in molimo zanj? Najprej nam v smislu današnjega evangelija to narekuje krščanska ljubezen. Ta nas spodbuja k medsebojni ljubezni in še posebej v ljubezni do vseh zatiranih, zamolčanih, zasutih in izbrisanih iz narodnega in celo krščanskega spomina. Ta ljubezen nam narekuje, da kot verni in zavedni kristjani in rodoljubi ne stojimo v vrsti z tistimi, ki so vpili »Križaj ga«, pač pa sočustvujemo z žrtvami in obenem v srcih nosimo njihova hrepenenja po svobodi, resnici, pravici ter končnem upanju rešenja z Vstalim Odrešenikom. Ta ljubezen nam narekuje, da se tudi mi zavzemamo za človeka v stiski, za resnico in pravičnost ter se upiramo lažem v nas , med nami in v naši družbi. Zato je naša krščanska in narodna dolžnost, da v samostojni Sloveniji oživljamo imena, ki so jih umorili, zabrisali in ostranili ter oznanjamo resnico o svoji preteklosti. Tudi apostoli so Judom kljub nasprotovanju oznanjali Kristusa križanega in Vstalega in tako spreminjali tok zgodovine. Kristjani in vsi ljudje dobre volje, ki smo pripravljeni zastaviti svoja življenja za resnico in pravico, bomo gradili novo nebo in novo Zemljo. V njej se bodo svetila tudi imena naših mučenikov Natlačena, Ehrlicha, Stanovnika, Nagodeta, Terčelja, Krašne in vseh drugih pobitih in zamolčanih. Tako bomo tudi mi zastavljali svoja življenja, da bo med nami več pravičnosti, miru in sožitja. V molitvi se bomo upirali zlu in zdržali v sedanjih stiskah ter dajali poguma drugim, ki ne vedo za razlog našega upanja. Spominjamo pa se tudi zato, da bi molili za naše rajne. Molitev nas odpira v duhovni svet, razširja naš pogled iz vsakdanjosti v duhovne višave. Z Natlačenom se tudi mi v svojih stiskah zatekamo k Gospodu, da bi nam dal moči in upanja. V molitvi je naše srce odprto tudi za stisko rabljev, ki so morili med vojno in po njej. V molitvi se naše srce zavzema, da bi vsem pomorjenim omogočili dostojen kraj počitka in miru. V molitvi bomo prosili tudi za naše brate in sestre, ki vztrajajo v laži in so ujetniki laži, da bi spregledali. V molitvi bomo tudi našo raztrgano zemeljsko resničnost dvigali k nebeškim željam, v upanju, da bo Bog dopolnil, kar manjka naši slabosti. V veri v Obujenega in Vstalega bomo iskali in našli moč za upanje novih nebes in tudi nove zemlje, tudi krščanske odrešene slovenske zemlje med nami. Amen.

prof. emer. dr. Janez Juhant