Dragi sobratje duhovniki, sestre redovnice, dragi bratje in sestre!
Evangelist Luka nam postavi Jezusovo rojstvo v zgodovinski okvir. Omenja cesarja Avgusta, ki je bil najpomembnejša oseba tistega časa, in se je imenoval božanski in vesoljni vladar, rešitelj sveta. Spisek takratnih voditeljev evangelist Luka zaključi z rojstvom Jezusa Kristusa.
Zanimivo, da se to rojstvo zgodi v odmaknjenem in nepomembnem kraju. V ozadju vsega se skriva bogat duhovni in teološki pomen.
Starodavni svet, ki ga predstavljajo imena na spisku, umira. Ta svet vodi človeška logika, ki je prežeta z grehom in ima v ozadju željo postati slaven in mogočen, ter gospodovati drugim. Pri tem imajo eni boljše možnosti, da to težnjo uresničijo, z vidika uspeha in moči, a to ne pomeni, da drugi v sebi ne gojijo te težnje. Človek želi postati kot Bog, saj ima predstavo o njem kot o vsemogočnem vladarju. Vendar ta želja po božanski moči, po tem da bo človek sam odrešil sebe in svet, zanj postaja uničujoča. Noben človek ne more postati Bog.
V božični noči je Bog postal človek in prišel med nas kot nebogljen otrok. To se je zgodilo na poljanah, stran od trgov in mest, kjer se ustvarja javno mnenje, merijo politične moči in se ustvarja usoda preprostih ljudi. V jaslih, pod zemljo se je obrnila perspektiva. Pogledi, ki so se prej obračali navzven k Najmočnejšemu, so se sedaj obrnili k Najmanjšemu. Kakšen paradoks, da je ta, ki je s svojimi nogami premeril gore in vse griče, danes rojen tako nemočen, da ne more narediti niti koraka. Ali ni čudno, da so roke, ki so naredile zvezde, premajhne, da bi se dotaknile glave živali ob jaslih? Ali ni čudno, da Njega, ki je bil zraven, ko je zagorelo sonce, danes greje dih vola in osla? V jaslih se Bog odpoveduje atributom in prihaja v zgodovino skozi zadnja vrata. Božič je sekularizacija Boga. Bog telesno vstopi v zgodovino, da bi človeka naučil biti človek na Božji način.
Prve priče, prvi prejemniki tega veselega oznanila o novem življenju, o novem svetu, so pastirji, ki so takrat veljali za najbolj preziran del družbe; tako prezirani, da niso smeli živeti niti po judovski Postavi in biti del izvoljenega ljudstva. Imeli so jih za nečiste, ker so bivali skupaj z živalmi. Ko jih je doseglo oznanilo, da se je rodil Odrešenik, jih je prevzel velik strah in občutek nevrednosti. Zanje se je začel veliki dan, ko so odkrili, da se je ravno zanje rodil Odrešenik. Med njih ni prišel z močjo, ampak z nežnostjo, ki je lastna otroku.
Tega otroka, Božjega Sina, evangelist Luka, opiše s tremi imeni: »Novorojenčka«, povitega v plenice in položenega v jasli (prim. Lk 2,12). Ko ga Marija in Jožef prineseta v tempelj, da zanj opravijo vse po običaju postave je »dete« (prim. Lk 2,27). Ko je, star dvanajst let, v templju med učitelji postave, pa je »deček«, fant, kar lahko pomeni tudi hlapca (prim Lk 2,43). Gre torej za Božjega Sina, ki nam ga Oče pošilja kot služabnika, kot Odrešenika. Kot takega ga bo poganski vojak prepoznal ob njegovi smrti na križu.
Božična noč nam razodeva dve veliki skrivnosti, ki se dotikata Boga in človeka. Ni v Božji naravi rojevati božje otroke in ni v človeški naravi vstati od mrtvih. Oboje je čisti zastonjski Božji dar. Božji otroci postanemo pri sv. krstu in takrat stopimo na pot, ki nas vodi iz smrti v življenje. Zato je sveta noč noč veselja in hvaležnosti, kajti ta dar je namenjen vsakemu izmed nas. To je dar Očeta, ki nam ga daje po Sinu, ki je pravi Bog in pravi človek. Lahko rečemo, da je vsaka sveta maša podoživljanje tega, kar se je zgodilo v sveti noči. Oltar so Betlehemske jaslice in nanj je položen Jezus pod podobo kruha in vina.
Božič ni samo v zunanjosti, v sijaju lučk in okraskov, je program in načrt za prihodnost, kako naj živimo svojo vero, kajti Bog je z nami in med nami. Obhajati božič v vsej svoji resničnosti pomeni začutiti in doživeti Boga med nami. Samo takšen božič lahko napolni naše srce s tolažbo, upanjem in mirom, ki so ga angeli oznanjali v sveti noči: »Slava Bogu na višavah in na zemlji mir ljudem, ki so mu po volji« (prim Lk 2,14).
Msgr. Alojzij Cvikl
Mariborski nadškof metropolit
