Dragi bratje in sestre!

Prebrani evangeljski odlomek nam pri današnji, praznični sv. maši predstavi srečanje Marije s sorodnico Elizabeto. Berilo iz knjige Razodetja pa nam predstavi spopad med ženo, »obdano s soncem« in velikim ognjenordečim zmajem.

Tako nam Božja beseda na eni strani spregovori o spopadu, na drugi strani pa nam predstavi srečanje. Kaj nam želi povedati ta dvojna simbolika, srečanja in spopada?

 Pri spopadu gre za slabe namene, za sovražno naperjenost enega proti drugemu.  Pri srečanju pa lahko kot obiskovalec stopim k drugemu v hišo, ter sem pri njem v vsej iskrenosti sprejet.

Srečati drugega pa tudi pomeni, da najprej jaz sam »izstopim iz sebe«, iz svojega sveta, v katerega smo vsi tolikokrat ujeti. Izstopiti moramo iz tistih naših načrtov, ki smo si jih mi sami izdelali. Prerasti je potrebno naše lastne predstave o drugem. Srečanje tudi pomeni podati se na pot, si znati vzeti čas in na drugega, gledati z Božjimi, in ne zgolj s svojimi človeškimi očmi nanj.

Koliko zmajev preži danes na vsakega izmed nas!  Tisti, ki sejejo zlo, hočejo običajno najprej načeti in porušiti medsebojno zaupanje znotraj neke skupnosti.

V naslednjem koraku pa hočejo vnesti negotovost v naše življenje s tem, ko hočejo zabrisati cilj in smisel našega življenja in poslanstva, ki na koncu koncev temelji na veri in na zaupanju v Boga. Spopad je nasprotje srečanja in ima vedno za cilj nekaj uničiti.  Vsak dan smo priče prizorom spopadanja, ko se med nas seje nezaupanje, sovraštvo in delitve.

Zanimivo pa je tudi, da je v današnji praznični Božji besedi, ko sta v berilu in evangeliju predstavljena  tako srečanje, kot spopad, v obeh primerih posredi otrok. Marija se napoti na srečanje k sorodnici, ki tudi pričakuje otroka, da ji bo tam v oporo. Tako ne pride samo do srečanja dveh bodočih mater, ampak tudi srečanje dveh otrok, saj evangelij pove, da: »je od veselja  poskočilo dete v telesu Elizabete«

V knjigi Razodetja pa nasprotno nastopi zmaj, poln besa in sovraštva, kot tisti, ki želi požreti otroka, ki ga rodi žena.

Knjiga Razodetja ob tem prizoru nima v mislih samo Jezusa iz Nazareta in njegove matere Marije, ampak se v tej simboliki skriva še veliko več. Gre za Božje kraljestvo in Cerkev, ki po krstu rojeva Božje otroke. Tako Božji Sin, kot tudi Božje kraljestvo sta bila in bosta vedno znamenje nasprotovanja, kot je to Mariji napovedal že starček Simeon (prim. Lk 2,34-35).

V teh dveh odlomkih sta še dva druga protagonista: V Lukovem evangeliju je Božji Duh, s katerim je bila napolnjena sorodnica Elizabeta. Sveti Duh je tisti, v moči katerega je poskočilo dete v telesu Elizabete, in v moči Svetega Duha Marija zapoje hvalnico.

V nasprotju s tem pa je v knjigi Razodetja drugi duh, ki deluje, to je tisti duh, ki je po kači pretental Adama in Evo, da sta na Boga začela gledati, kot na tekmeca, ki jima želi nekaj vzeti. Posledica tega pa je njuno nezaupanje in oddaljitev od Boga.

Vsak od nas je dan za dnem postavljen v situacijo, ko se je potrebno odločiti, ali gremo po poti srečevanja, ali pa po poti spopadanja. Z drugo besedo, ali se pustimo voditi Svetemu Duhu, ali pa podležemo vplivom hudega duha.

Življenje nas torej vedno znova postavlja pred izbiro: Ali izbrati pot, ki me vodi v srečanje, pot k drugim, ali pa pot, kjer v ospredje postavljam sebe in svoje interese, kar pa rojeva tekmovalnost, izključevanje in oddaljevanje med nami.

Papež Frančišek zelo poudarja pomembno vlogo kulture srečevanja in prizadevanja za skupno dobro. Kultura srečevanja lahko prispeva h graditvi sveta, ki bo bolj pravičen in spravljen sam v sebi, kjer bo vsak sprejet in spoštovan.

Čas, ki ga preživljamo, pri nas in po svetu, zaznamujeta strah in negotovost tudi zaradi virusa Covid 19.  Strah in negotovost se skupaj z virusom širita v valovih in vse to nas ogroža.

Če želimo virus omejiti in ga premagati se bomo morali naučiti, kaj pomeni znati stopiti skupaj. Skupaj bomo morali prisluhniti strokovnjakom in ne tistim, ki sejejo nezaupanje in ob vsem iščejo le politične točke.

V ospredju mora namreč stopiti skrb za lastno zdravje in zdravje nas vseh. Vem, da so pomisleki glede cepljenja. Tudi sam sem jih imel na začetku, a na koncu človek ugotovi, da je varovanje javnega zdravja najodličnejši način izkazovanja ljubezni do bližnjega. Zato pravi papež Frančišek, da je cepljenje »etično dejanje, saj je v igri tvoje zdravje, tvoje življenje, pa tudi življenje drugih«.

V okrožnici »Fratelli tutti« (Vsi bratje) papež Frančišek, v 7. poglavju, spregovori o »Poti novega srečanja«, kjer poudari, da je mir povezan z resnico, s pravičnostjo in z usmiljenjem.

Mir je namreč daleč od kakršnekoli želje po maščevanju. Kdor si prizadeva za mir, si bo prizadeval za razvoj družbe, ki bo temeljila na služenju drugim in na prizadevanju za spravo in vsestranski razvoj (št. 227-229).

V vsakdanjem življenju imamo morda kdaj občutek, da se naše prizadevanje delati dobro na koncu ne splača, ker ne vidimo učinkov našega truda. Morda nekdo razmišlja, da so vsi napori, ki jih človek naredi v tej smeri le kot kapljica v morje in pravzaprav nimajo veliko vpliva, da bi se stvari obrnile na boljše.

Človeku nobena druga stvar ne jemlje toliko poguma, kot strah, da je naše  prizadevanje zaman, da je vrženo proč, da je naš trud nesmiseln in nepotreben, da na koncu tako ali tako ni pravih sadov našega prizadevanja in je zato naša prihodnost negotova.

Vendar je to samo skušnjava, ki ji nikakor ne smemo podleči. Vse kar je storjeno z dobrim namenom, pa četudi o tem ne govorijo mediji in javno mnenje, ima samo po sebi trajno veljavo in nikakor ni izgubljeno.

V tem nam je zgled Božja Mati Marija in njena trdna vera in zaupanje. Vse življenje se je trudila, da bi odgovorila na Božje povabilo in spolnila Božjo voljo. Vse življenje je bila povezana s svojim Sinom in je živela za Boga. Njena vera ni opešala niti v preizkušnjah. Nasprotno, v težkih trenutkih življenja je Marija še bolj verovala, upala in ljubila.

Prav zaradi tega velikega in neomajnega zaupanja je tudi bila vzeta k Bogu. Z njenim poveličanjem, vnebovzetjem, je Bog nam vsem pokazal, kam vodi naše življenje ter nam hkrati dal vsem zagotovilo, da ima naše življenje jasen cilj in s tem tudi dokončni smisel.

Zato vsa naša prizadevanja za dobro, lepo in plemenito, če ta napor združujemo z Bogom, kakor je to delala Marija, ne bodo izzvenela v prazno, v nič; ampak bo vse to doseglo potrditev, poveličanje v nebesih.

Današnji praznik Marijinega vnebovzetja nas torej spodbuja, da se trdno odločimo za logiko srečevanja, kar bo rodilo več zaupanja in več sloge med nami, s tem pa tudi pristno veselje in upanje.

Vsak dan smo postavljeni pred izbiro, potrebno je odločanje in izbiranje. Osnova za prave odločitve je notranja svoboda, kar pomeni notranjo nenavezanost in ne ujetost v naprej oblikovana mnenja.

Bog je po Svetem Duhu vedno dejaven in, kakor je nekoč Devico Marijo, tudi nas, dan za dnem vabi k poglobljenemu sodelovanju z njim. Sodelovati z njim in spolnjevati Božjo voljo, to je naša sreča, to je najlepša uresničitev življenja za vsakega izmed nas.

Tako lepa podoba za naše življenje je pot romarja, človeka, ki je na potovanju. Čeprav morda kdaj doživljamo, kot da pot našega življenja nima pravega smisla, nam današnji praznik pove, da smo romarji.

Romar ima, za razliko od človeka, ki tava sem in tja, vedno pred seboj jasen cilj.  Tudi današnji praznik nam pove: v Božjih očeh ni nič izgubljeno, nič vrženo proč, vse je sprejeto, povzdignjeno in položeno v Božje roke.

To vero, to zaupanje  želi utrditi in v nas poživiti današnji praznik Marijinega vnebovzetja.

Marija spremlja vsakega izmed nas, da bi se še bolj združili z njenim Sinom, vodi k Očetu, da bi bili z Njim trdno združeni, kajti vse, kar je združeno z Bogom, je rešeno, je večno, kakor je Bog večen! Amen.

msgr. Alojzij Cvikl DJ,

mariborski nadškof metropolit