Posvetimo najprej misel ob prazniku blaženemu Alojziju Grozdetu, ob njegovem godu, rojstnem in krstnem dnevu. 11 let bo od slovesne beatifikacije našega prvega mučenca na veličastnem evharističnem kongresu v Celju in 10 let od prenosa njegovih relikvij na Zaplaz.

Blaženi Alojzij Grozde je ena izmed številnih potrditev resničnosti Jezusovih besed iz današnjega evangelija (Lk 9,23-26). Zaradi Jezusa je izgubil svoje zemeljsko življenje, ga rešil in ga našel. Našel pri svojem Učitelju in Odrešeniku, ki ga je sprejel v svojo srečo, v svojo vstajenjsko blaženost. Njegova mučeniška smrt je razkrila njegovo plemenito srce in dušo, razodela je njegovo svetost bratom in sestram v Cerkvi in zunaj nje. Postal je vzornik za mlade, ki so ga vzeli za svojega priprošnjika. Za zgled jim je, kako naj sredi različnih težav in preizkušenj, sramotenja in zapostavljanja, ki ga mnogi tudi danes doživljajo zardi vere, ostanejo zvesti Jezusu Kristusu, našemu edinemu Odrešeniku. Alojzij Grozde, sin naše Dolenjske, je bil mučen in ubit zaradi Kristusa, toda živi pri svojem Vstalem Gospodu, a tudi v naših srcih v našem spominu, ki ga obnavljamo zlasti vsako prvo nedeljo, v našem občudovanju in posnemanju njegovih kreposti. Postal je vzornik izbire pravih vrednot. Jezus v današnjem evangeliju jasno poudarja: »Kaj pomaga človeku, če si ves svet pridobi, svoje življenje pa zavrže ali pogubi.«

Blaženi Alojzij Grozde se je pridružil Kristusovi daritvi na križu. Podobno kot je Kristus prosil za rimske vojake, ki ga križajo in prosi zanje odpuščanja, ali kot za svoje morilce prosi sv. Štefan. (prim. Apd 7, 54-60). Tako blaženi Alojzij Grozde pomeni upanje za njegove krvnike. S tem kaže pot k naši spravi, ki je življenjsko nujna in urgentna za naš razdvojeni narod. Naša prihodnost ni in ne more biti pod zastavami nasilja, protestov in teptanja človekovih pravic, še manj klicev in pozivov na smrt, kot jih slišimo po ljubljanskih ulicah. Edina pot je v medsebojnem spoštovanju in v spoštovanju zakonitih oblasti, pravičnosti, spravi in ljubezni.

Kaj to za nas pomeni? Časi v katerih živimo kličejo po ljudeh, ki ne sovražijo, ki jih oblikujejo osebna vera, zasidrana v predanosti Jezusu Kristusu v Cerkvi. V teh zmedenih časih, ko ulice kličejo na boj vseh proti vsem, sta potrebna zvestoba in pogum. Brez teh dveh v služenju Božjemu kraljestvu ni mogoče zdržati. Srce se ne boji je zapisal Alojzij Grozde in s svojo smrtjo dokazal, da to niso bile prazne besede.

II. Danes bomo blagoslovili tudi vsa obnovitvena dela v cerkvi: talno ogrevanje, nov tlak, prenovljene stranske oltarje in posvetili nov daritveni oltar. Dosedanji zasilni leseni oltar je služil več kot 50 let. V novi oltar bomo vzidali Grozdetove relikvije po zgledu prvih kristjanov, ki so maševali na grobovih mučencev.

Če je tabernakelj srce vsake cerkve, je pa oltar z ambonom njeno središče. To sta dve mizi, ob katerih se hranimo z Božjo Besedo in evharistijo, ki je bila za Grozdeta sonce njegovega življenja. Božja Beseda je bila zanj svetilka, luč na življenjski poti in svetilka njegovim korakom in odločitvam. Iz obeh, evharistije in Božje besede, raste svetost. Na to nas je pred 25 leti ob veličastnem obisku opozoril papež sv. Janez Pavel II., ko je dejal: »Svetost je edina sila, ki je sposobna spremeniti svet in jo moramo živo in radostno utelešati v življenju.« Moč in energija za to, da svoje življenje spreminjamo v daritev, kot pravi naš goriški slavček »daritev bodi ti življenje celo, oltar najlepši je srca oltar«, črpamo iz mašne daritve. Kristus je edini pravi oltar. Vendar tudi njegovi udje in učenci smo duhovni oltar, na katerem se Bogu daruje daritev Svetega življenja. Sv. Gregor Veliki, papež, pravi: »Kaj pa je oltar, če ne srce pošteno živečih«. Tak oltar je srce vsakega svetnika zlasti Marijino Brezmadežno srce.

III. Na tem novem posvečenem oltarju bomo opravili zahvalno daritev ob 15 letnici naše škofije. Ob tej priložnosti je izšel tudi zelo lep zbornik. Večino člankov so prispevali domači duhovniki in nekaj gostov strokovnjakov. Bogu hvala za vse kar nam je z Božjo pomočjo uspelo na duhovnem in materialnem področju narediti. Bogu smo hvaležni najprej za ohranitev vere. Še kratko nakažemo cilje in naloge za katere naj bi se danes priporočili Mariji in blaženemu Alojziju Grozdetu. To so:

1. Najprej ljubezen do življenja. Potrošniški svet izgublja čut za podarjanje življenja. V večini župnij je pogrebov nekaj več kot krstov, le župnije ob avtocesti rastejo, Kočevska in Bela krajina se praznita. Podpirajmo družino, ki je osnovna celica Cerkve in družbe. Če hočemo, da se bo nadaljevala zgodovina slovenskega naroda, da bodo naša polja in vinogradi obdelani, da ne bodo pozabljene naše korenine, da ne zapravimo svoje države, da ne izgine naš narod, bo treba veliko truda, osveščanja, vzgoje za resnične vrednote in ljubezen do življenja. Tudi za to pravo domoljubje prosimo. Grozde je napisal pesem Domovini. V njej takole pravi: »Videl sem tvoje cvetoče ravnine, videl v njih lepe, prijazne vasi, videl sem s snegom pokrite planine, hribčke in gričke in strme rebri.«

»Sveta si zemlja. Ti blagoslovljena si od Najvišjega, Kralja neba. Ti z mojih dedov krvjo napojena, tebi vsa moja ljubezen velja. Tebi živeti in zate umreti, moja Slovenija, jaz le želim. Ko ti še lepših dni zarja zasveti, v tvojih naj tleh svoj počitek dobim.«

Grozde je lahko naš učitelj pravega domoljubja.

2. Druga prioriteta je skrb za družine in s tem za duhovne poklice. Brez zdravih in vernih fantov in deklet, ki želijo biti matere in očetje in imajo pogum ter veselje sprejeti življenje, ne bo duhovnih poklicev. V 15 letih je bilo, hvala Bogu, 9 škofijskih novomašnikov in 5 redovnih, kot je navedeno v novem zborniku. Imamo tudi 2 diakona. A za njima bo vrzel, upam, da ne bo dolgo trajala. Zelo sem bil vesel v teh dneh, ko sem zvedel, da je upanje, da bi šel v prvi uvodni letnik en naš novi bogoslovec. Molimo, veliko molimo v ta namen. Enako prosimo za ženske redovne poklice.

Prosimo danes Marijo pred njenim prestolom, sv. Jožefa prvega zavetnika in Grozdeta za močnejšo vero. Da bomo pričevalci za lepoto in bogastvo krščanske vere, da bomo kot kristjani dali zgled miroljubnosti, a ne strahopetnosti, da bomo vedno iskreni in resnicoljubni, ne bi podlegali lažem, vedno usmiljeni in nikoli trdosrčni.

Predvsem pa prosimo, da bomo tudi sredi krščanstvu sovražnega sveta ohranili »vere katoliške drago svetinjo«, kot pravi naša lepa Marijina pesem.

Msgr. Andrej Glavan,
novomeški škof