Vsak pisatelj se najbolj potrudi, da svojemu romanu ali pripovedi da zanimiv, oziroma pomenljiv naslov in tako pritegne bralce k nakupu in branje knjige. Tudi prve strani morajo biti zelo dobro napisane. Takoj na začetku mora bralec zaslutiti poanto pripovedi. 

Podobno je pri pisanju svojega evangelija ravnal tudi apostol Janez. Njegova uvodnik v evangelij je povsem drugačen od uvodnikov ostalih treh evangelijev. Janez takoj na začetku pove, kdo je Jezus Kristus, zakaj je prišel med nas kot človek in kako je bil od ljudi sprejet, oziroma ni bil sprejet. Jezus je poslani od Boga Očeta, on je izvor življenja, luč sveta, poln milost in resnice. Jezus je prišel med nas kot enak svojemu Očetu v nebesih. Prišel je, da bi nam povedal vse, kar ve od Očeta. Da bi Jezusovo besedo razumeli, nam je dal Razlagalca Svetega Duha (prim. Jn 1, 1-18).

Z Nicejsko-carigrajsko veroizpovedjo, ki jo molimo vsako nedeljo in za velike praznike  med sveto evharistijo in jo bomo molili tudi danes odgovarjamo: »Zaradi nas ljudi in zaradi našega zveličanja je prišel iz nebes. In se je utelesil po Svetem Duhu iz Marije Device in postal človek.«

Jezus je prišel med nas torej z povsem jasnim razlogom: Razodeti nam Boga kot Očeta in nam povedati to, kar nam ima povedati nebeški Oče. Jezus je Očetova Beseda. S tem, ko je Jezus postal človek, je tudi Očetova Beseda postala naša, človeška Beseda, ki jo lahko poslušamo in jo lahko s pomočjo Svetega Duha tudi razumemo in po njej živimo. Ta Beseda je zapisana v sveti knjigi Svetega Pisma. Biti domač z Božjo besedo je isto kot biti domač z Bogom.

Pred Jezusovim rojstvom odnosi med Bogom in stvarstvom niso bili urejeni. Adamov in Evin greh je še vedno kalil te odnose. Rane izvirnega greha so za seboj puščale vedno hujše posledice v namerno storjenih grehih, ki so jih zakrivili posamezniki in celo narodi. Potreben je bil poseg samega Boga, da bi ozdravil ljudi od greha in njegovih posledic. Katekizem Katoliške Cerkve uči: »Naša narava je bila bolna, padla in mrtva; hrepenela je po tem, da bi bila ozdravljena, dvignjena in obujena od mrtvih. Izgubili smo posest dobrega, morala nam je biti vrnjena. Zaprtim v temo nam je bilo treba prinesti luč; ujetniki smo pričakovali rešitelja; zaporniki pomoč; sužnji osvoboditelja. So mar bili ti razlogi nepomembni? Ali niso bili vredni, da tako zelo ganejo Boga, da se je spustil prav do naše človeške narave ter jo obiskal, ker je bilo človeštvo v tako bednem in nesrečnem stanju (KKC 457)?« 

Jezus Kristus ni delno človek in delno Bog. V njem ni nobene mešanice božjega in človeškega. Jezus je postal resnično človek in ostal resnično Bog. Jezus Kristus je pravi Bog in pravi človek. Jezus Kristus si je poleg človeškega telesa privzel razumno človeško dušo. Ta človeška duša je obdarjena z resničnim človeškim spoznanjem. Tudi Božji Sin se je podvrgel človeški rasti. Tako kot raste vsak človek, je rasel tudi Božji Sin. Tudi on je napredoval v modrosti, starosti in milosti. Tudi Božji Sin je moral svojo Mater Marijo in krušnega skrbnika Jožefa marsikaj spraševati in se od njiju učiti. Pri tem pa je Jezus v svojem človeškem spoznanju kazal Božjo prodornost, s katero je segal do skritih misli človeškega srca. 

Ker se je Beseda učlovečila tako, da si je privzela resnično človeškost, je bilo Kristusovo telo omejeno. Zaradi tega smemo Kristusovo obličje naslikati ali ga celo upodabljati. S svojim omejenim telesom je Kristus solidaren z našim omejenim telesom. To najbolj lahko vidimo, ko vidimo njegovo podobo v jaslicah ali pa na križu. To je ponižanje Boga do skrajne človeške nemoči, da bi nas povišal do neskončnih višin Božjega dostojanstva.

Naši postavljavci jaslic so se spomnili prihajajoče 100-letnice priključitve prekmurskih Slovencev k matičnemu narodu. V spominjanju na ta dogodek so postavili tudi jaslice. Za to priključitev so najbolj zaslužni nekateri prekmurski in prleški katoliški duhovniki (F. Ivanocy, J. Klekl st., M. Slavič, F. Kovačič, I. Jerič in drugi). Njihove podobe so postavili ob stolnici, ki je mati vseh cerkva v škofiji. Podoba sv. Nikolaja nam v cestnem križišču iz lendavske, bakovske ter tišinske smeri kaže pot k jaslicam v naši stolnici. Jaslice nam tako pripovedujejo, kako na njih še zmeraj sloni tudi naše slovensko narodno telo, čeprav narodove duhovne in moralne moči pešajo. Treba je garati, da ohranimo vero in narodnost, ki imata svoje temelje tudi na svetih bratih Cirilu in Metodu. Njuna podoba nas sprejema ob vstopu na trg pred stolnico, kar tudi pomeni, da smo tukaj vsi domačini. 

Leto 2019 bo torej za soboško škofijo nekakšno »sveto leto«, saj se bomo z molitvami, občasnimi nedeljskimi nagovori duhovnikov, majskimi šmarnicami, znanstvenim simpozijem, s slovesno sveto mašo vseh slovenskih škofov, nekaterih škofov iz sosednjih držav ter mnogih duhovnikov in z udeležbo vernikov,  17. avgusta v Beltincih, ter še z nekaterimi drugimi bogoslužji in dejavnostmi, Bogu zahvalili tudi za to, da v soboški škofiji Slovenci, Madžari, Romi in Hrvati vendarle še živimo v medverskem in tudi narodnostnem dialogu in strpnosti. Ti darovi nikakor niso samoumevni, temveč smo sedaj mi odgovorni, da jih ohranimo v jaslicah naših narodnosti.    

V veselju, da je Vsemogočni Knez miru prišel iz nebes med nas kot otrok, voščim vam, vašim domačim, bolnim in ostarelim blagoslovljene božične praznike ter leto 2019, ki naj bo leto razvoja življenja med nami,  miru, pravičnosti in veselja v Svetemu Duhu!

Z nami naj vedno hodi Mati Marija!

Msgr. dr. Peter Štumpf SDB, soboški škof