Sveta, božična, noč je tiha in blažena noč, polna Božje naklonjenosti.

V tej noči nas privija k sebi Božja nežnost neskončno svetega Novorojenca v jaslicah. Ta Božja nežnost privablja iz naših src in glasov čudovite božične pesmi. Prav posebna je pesem Sveta noč, blažena noč. Prvič zapeta pri polnočnici 24. na 25. december 1818, torej natanko pred 200 leti, v župniji Oberndorf, severno od Salzburga, v preprostem C-duru. Ta prelepa pesem se je zmožna dotakniti vsakega odprtega, preprostega srca: srca otroka in starca, bogatega in revnega, zdravega in bolnega, slavnega in pozabljenega. 

Vendar pa tudi pesem Sveta noč, blažena noč, ne more nagovoriti tistih, ki nimajo odprtega srca in ne želijo, da bi ljudje v miru praznovali božič, zato nenehno grozijo z nasiljem. Pesem Sveta noč, blažena noč, tudi ne more nagovoriti tistih, ki jo slišijo samo še po veletrgovinah ali zabaviščih. 

Kmalu za tem, ko so v terorističnem napadu v Strasbourgu ranjene odpeljali v bolnišnico, mrtve pa k pokopu, so na kraju krvave morije ponovno odprli božični sejem. Nekaj posnetkov tragedije je zaokrožilo po svetu, nekateri so zaploskali ob ustrelitvi terorista – in to je to. Navkljub ranjenim in celo ubitim, se mnogi ne morejo ali pa nočejo odpovedati zapravljanju in zabavi. 

Takšna dogajanja predvsem v predbožičnem času postajajo iz leta v leto vse pogostejša. Včasih je filozof Descartes dejal: Mislim, torej sem. Danes pa celo ob božiču za mnoge velja samo še: Sem nasilen do drugih, oziroma zapravljam, torej sem. Če nisem nasilen ali če ne zapravljam, kakor da me ni. Teroriste in druge nasilneže je strah, da jih ne bi bilo. Nase opozarjajo z nasiljem, kakor tudi tisti, ki zapravljajo, nase opozarjajo, da so. Kot da bi si nasilje in porabništvo v adventnem in božičnem času podala roke, da povsem uničita krščanski božič. Nasilje seje med nas tesnobnost, porabništvo pa nam ponuja lažno varnost in gotovost.

V davnini je prerok Izaija govoril o ljudstvi, ki je tavalo v temi, a je zagledalo veliko luč v deželi smrtne sence. Silno se je razveselilo to ljudstvo, ker je doživelo rojstvo deteta, ki se imenuje Čudoviti svetovalec, Močni Bog, Večni Oče, Knez miru. Svoje kraljestvo bo utrdil s pravico in pravičnostjo (prim. Iz 9, 1-3.5-6). Katero je to ljudstvo, ki je najprej tavalo v tem, nato pa je doživelo skrivnostni prihod Kneza miru? To je ljudstvo vseh ras, narodov in jezikov. To ljudstvo smo tudi mi, ki še imamo vero in se veselimo, da se je rodilo Dete, ki je zato prišlo med nas, da prežene tesnobo in temine našega življenja. Bog ni prišel med nas zato, da bi nas bilo strah pred njim. Bog je prišel, da nas osvobodi od naših strahov. 

Apostol Pavel je svojega učenca Tita opozoril, da Božja milost, ki se je razodela, rešuje vse ljudi. Pavel veruje, da ima Božja milost tako veliko moč, da nas lahko celo vzgaja, naj se odpovemo brezbožnosti in posvetnemu poželenju ter razumno, pravično in res pobožno živimo v sedanjem veku (prim. Tit 2, 11-12). Ni nas treba biti sram pred drugimi takšnega pobožnega življenja, ki se veseli novorojenega Kneza miru v jaslicah. Ni nas treba biti sram, da smo sedaj v soboški stolnici, drugi pa so ta večer ostali pred televizorjem ali pa so odšli na zabaviščne kraje. Mi smo pač zahrepenel po našem, krščanskem, praznovanju božiča in tako je prav. 

Naši postavljavci jaslic so se spomnili prihajajoče 100-letnice priključitve prekmurskih Slovencev k matičnemu narodu. V spominjanju na ta dogodek so postavili tudi jaslice. Za to priključitev so najbolj zaslužni nekateri prekmurski in prleški katoliški duhovniki (F. Ivanocy, J. Klekl st., M. Slavič, F. Kovačič, I. Jerič in drugi). Njihove podobe so postavili ob stolnici, ki je mati vseh cerkva v škofiji. Podoba sv. Nikolaja nam v cestnem križišču iz lendavske, bakovske ter tišinske smeri kaže pot k jaslicam v naši stolnici. Jaslice nam tako pripovedujejo, kako na njih še zmeraj sloni tudi naše slovensko narodno telo, čeprav narodove duhovne in moralne moči pešajo. Treba je garati, da ohranimo vero in narodnost, ki imata svoje temelje tudi na svetih bratih Cirilu in Metodu. Njuna podoba nas sprejema ob vstopu na trg pred stolnico, kar tudi pomeni, da smo tukaj vsi domačini. 

Leto 2019 bo torej za soboško škofijo nekakšno »sveto leto«, saj se bomo z molitvami, občasnimi nedeljskimi nagovori duhovnikov, majskimi šmarnicami, znanstvenim simpozijem, s slovesno sveto mašo vseh slovenskih škofov, nekaterih škofov iz sosednjih držav ter mnogih duhovnikov in z udeležbo vernikov, 17. avgusta v Beltincih, ter še z nekaterimi drugimi bogoslužji in dejavnostmi, Bogu zahvalili tudi za to, da v soboški škofiji Slovenci, Madžari, Romi in Hrvati vendarle še živimo v medverskem in tudi narodnostnem dialogu in strpnosti. Ti darovi nikakor niso samoumevni, temveč smo sedaj mi odgovorni, da jih ohranimo v jaslicah naših narodnosti.  

Navkljub mnogoteremu nasilju po svetu in tudi pri nas ter masovnemu praznovanju nekrščanskega božiča, se to sveto, božično, noč še zmeraj iz nebes razlega petje nebeških korov angelov: »Slava Bogu na višavah in na zemlji mir ljudem, ki so mu po volji« (Lk 2, 14)! Z angeli tudi mi pojemo in darujemo polnočno sveto mašo v zahvalo Bogu, da nam je poslal svojega Sina. K nam je prišel Knez miru, ki je Prvi in Poslednji, Začetek in Konec. Prišel je, da izpolni obljubo Boga Očeta, da ne bo pustil človeštva v tavanju temi greha in smrti. Prišel je, da vse ljudi prime za roko, da bi skupaj z Njim hodili v njegovi Luči po poti, ki vodi do večnega življenja pri nebeškem Očetu v nebesih. 

V veselju, da je vsemogočni Knez miru prišel iz nebes med nas kot otrok, voščim vam, vašim domačim, bolnim in ostarelim blagoslovljene božične praznike ter leto 2019, ki naj bo leto razvoja življenja med nami, miru, pravičnosti in veselja v Svetemu Duhu! 

Z nami naj vedno hodi Mati Marija!

Msgr. dr. Peter Štumpf SDB, soboški škof