Božja beseda 3. velikonočne nedelje nas še enkrat popelje k velikonočnemu dnevu. 

V ozadju je Božja pedagogika, pedagogika Vstalega, ki se 40 dni prikazuje svojim učencem. V Svetem pismu številka 40 pomeni čas poglabljanja spoznavanja in utrjevanja v resnico o Jezusovem vstajenju.

V 24. poglavju Lukovega evangelija, od koder je vzet današnji evangeljski odlomek, so nam prestavljena Jezusova prikazanja na sam velikonočni dan. Zjutraj se je srečal z Marijo Magdaleno pri grobu, skoraj ves dan je nato z učencema na poti proti Emavs. Ob koncu dneva pa ga najdemo s svojimi učenci v dvorani zadnje večerje. Luka pripoveduje, da Jezus stopi v dvorano potem, ko sta se učenca že vrnila in sta pripovedovala, kar se jima je preko dneva zgodilo. Učenci so polni začudenja in strahu, ko doživijo, da je Jezus, ki je umrl in bil pokopan, spet med njimi. Najprej so mislili, da vidijo prikazen.

Evangelist Janez na drugem mestu to počasnost učencev, ta strah in mišljenje, da gre za prikazen, lepo izrazi: »Med svoje je prišel, a njegovi ga niso sprejeli!« Toda učenci počasi premagujejo začetni strah. Pomaga jim pripovedovanju prič in seveda osebna srečanja z Vstalim. Tako so počasi prihajali do spoznanja: »Gospod je res vstal in se prikazal Petru!«

Da lažje razumemo današnji evangeljski odlomek, se je potrebno zaustaviti ob dveh temeljnih držah učencev: Najprej ne morejo verovati govoricam, da je Kristus vstal od mrtvih. In druga stvar: mislijo, da je Vstali Gospod prikazen.

Za učence je pomembno, kar je pomembno tudi za nas. Namreč spoznanje, da je vstali Gospod prav tisti Jezus, ki je prej utelešen bival in deloval med njimi. Isti Jezus, ki je bil križan in umorjen, je prešel v Očetovo slavo.

Učencema na poti v Emavs vstali Gospod najprej odpre um za doumevanje Pisem. Teh ne moremo razumeti brez resnice o vstajenju. Pri tem ne gre za intelektualno spoznanje, ključ za razumevanje je Beseda, ki se je razodela v Jezusu iz Nazareta. Tu pa je potreba modrost, ki prihaja od Svetega Duha.

Ljudje želimo vsako stvar, ki se nam dogodi, razložiti in doumeti do konca, a Bog ostaja za nas skrivnost in ga ne moremo do konca doumeti. Najgloblje lahko Boga dojamemo v zakramentu sv. evharistije. Pri sv. maši nam je Beseda, ki jo poslušamo na začetku sv. maše, približana in nato razložena v homiliji. Pri spremenjenju postane posejana beseda meso, kar pomeni, da jo moramo prenesti v svoje življenje. Ta Beseda je v polnosti uresničena v posvečenem kruhu in vinu, ki sta nam podarjena.

Zanimivo, da nam evangeljski odlomki Vstalega večkrat pokažejo, kako Gospod sede za mizo, skupaj s svojimi učenci.

Evharistija je tako udejanjanje učlovečene Besede. In mi se pri obhajilu hranimo s to Besedo.

Vstali Gospod se pridruži učencem, z njimi je in pije, da bi na ta način razblinil njihove dvome in bi jih utrdil v veri v vstajenje. Zato učenci pozneje lahko povedo: »Z njim smo jedli in pili, potem, ko je vstal od mrtvih.« (prim. Apd 10, 41).

Za Jezusa je bilo v času njegovega zemeljskega življenja značilno, da je z ljudmi rad sedel za mizo ter jedel in pil z njimi. Med temi so bili tudi grešniki. Koliko očitkov farizejev in pismoukov lahko najdemo na račun Jezusa, češ, da je vstopal v domove grešnikov in bil z njimi pri mizi. Jed in pijača, biti pri mizi, to je znamenje občestva in komunikacije med Jezusom in njegovimi poslušalci.

Prav skupni obed, kot ga opisuje današnji evangelij, govori o Jezusovi navzočnosti sredi občestva Cerkve, sredi ljudi, ki mu odpro svoja srca in zanj pričujejo.

In vstali Gospod znova in znova prihaja! Prihaja vsako nedeljo in tudi nas sprašuje, zakaj smo vznemirjeni, zakaj dvomimo v svojih srcih? Vabi nas, da pogledamo znamenja njegovega trpljenja, na rokah in nogah in nam zagotavlja, da je vstali res On, ki je za nas trpel, umrl in bil pokopan.

Vstali ne prepričuje učencev z dolgimi in učenimi razlagami, pokaže jim znamenja trpljenja. Učencem pravi: »Poglejte in dotaknite se me!« Na ta način prežene iz njih sleherni strah in vsak dvom.

Znamenja trpljenja na vstalem Gospodu so prepoznavno znamenje, da gre za istega Jezusa, da je Jezus velike noči isti, kot Jezus velikega petka. Ta znamenja na njegovem poveličanem telesu nas tudi opozarjajo, da trpljenje v svetu obstaja tudi še po veliki noči. Toda Jezusovo vstajenje je izpulilo trpljenju ostrino, saj lahko ob Jezusu najdemo in zaslutimo, da vendarle trpljenje ima svoj globok smisel.

Potem, ko so se učenci prepričali o Jezusovem vstajenju, jih on sam pošlje z besedami: »Pojdite torej in naredite vse narode moje učence!« S tem pokaže na nov začetek poslanstva učencev. Pokaže jim, kaj je odslej njihova prva naloga.

Tudi mi: Če prepoznamo Vstalega, se z njim srečamo, potem lahko postanemo njegove priče in lahko svetu pričujemo o moči njegovega vstajenja.

Bog nam vedno prihaja naproti in nas vabi. Vse nas vabi, da smo njegove priče, vsak na način, kakor nam je Bog odločil po svoji previdnosti.

Če želimo odkriti Božji klic je potrebna naša odprtost Vstalemu. Razočarana in izgubljena učenca na poti v Emavs sicer bežita, a po drugi strani ostajata odprta in v svojo družbo sprejmeta neznanca, ki se jima pridruži, in sta mu pripravljena prisluhniti. Pokaže se, da sta v tem neznancu pravzaprav sprejela Jezusa.

Danes je velikokrat problem, da je okrog nas veliko hrupa, ubija nas hiter tempo življenja, dane so nam raznovrstne ponudbe in informacije. Vse to polni naše dneve. Zato je prvi korak k veri, da se znamo kdaj od vsega tega umakniti v tišino, da znamo pozabiti na to, kar nas raztresa ter prisluhniti Bogu, ki trka na naša srca.

Božje besede ne smemo razumeti samo, kot nekega programa, ki nam je ponujen, da ga uresničimo. Beseda sama ima namreč v sebi moč uresničenja, če ji zares prisluhnemo in jo sprejmemo v svoje življenje.

Vstali Gospod ima moč, da odpre vrata slehernega človeškega srca, ker nam želi po veri v njegovo vstajenje prinesti veselje in upanje, daje nam tolažbo in moč! 

Zmaga nad slehernim dvomom in nad temo nevere se prične, ko se človek odpre Božji besedi in se pusti povabiti k mizi, h kateri nas vse vabi vstali Gospod.

Jezusovo vstajenje ni slučaj. Cerkev že stoletja uči, da je vsaka nedelja velika noč, pomeni, da je vsaka nedelja dan, ko Jezus premaguje temo smrti in prinaša svojim učencem novo upanje. Bodimo hvaležni in polni veselja, da smo danes med njegove učence povabljeni tudi mi. Amen.

Msgr. Alojzij Cvikl DJ,
mariborski nadškof metropolit