Drage poslušalke in poslušalci,

v evangeliju današnje nedelje najdemo stavek, ki spada med najlepše in najbolj tolažilne v Svetem pismu: »Bog je svet tako vzljubil, da je dal svojega edinorojenega Sina, da bi se nihče, kdor vanj veruje, ne pogubil, ampak bi imel večno življenje.«

Tudi današnje drugo berilo poudari to Božjo ljubezen: »Toda Bog, ki je bogat v usmiljenju, nas je zaradi velike ljubezni, s katero nas je vzljubil, čeprav smo bili zaradi prestopkov mrtvi, skupaj s Kristusom oživil«.

Ljubezen je srce Svetega pisma, saj bi njegovo celotno vsebino lahko strnili v tri besede: »Bog je ljubezen«, Sveto pismo nam kliče ravno to: »Bog vas ljubi!« Zanimivo pa je, da ko Bog spregovori o svoji ljubezni, uporabi izkušnjo človeške ljubezni, kot so: materinska, očetovska, zakonska ljubezen ali prijateljstvo…

Zanimivo je tudi, da človeška ljubezen služi, kot SIMBOL (znamenje) za Božjo ljubezen, po drugi strani pa nam Sveto pismo posreduje šolo ljubezni: Ko opazujemo, kako Bog ljubi, se učimo, kako naj bi ljubila mati ali, kako naj bi ljubil oče, kako bi se morali med seboj ljubiti zakonci, kako prijatelji. 

Veliko knjig je napisanih o ljubezni, toda mnoge razprave so samo enostranske. Sveto pismo gleda na ljubezen širše, ne samo v čutnem pomenu. Sveto pismo nam govori o podobah očetovske ljubezni. Pri preroku Ozeju se Bog primerja z očetom, ki uči svojega otroka hoditi, ki se sklanja k njemu, da ga nahrani. Želja očeta je, da otrok raste, da od sebe da to, kar je najboljše. Seveda je ena od značilnosti očetove ljubezni tudi opominjanje, ne da bi s tem vzel otroku pogum. Želi mu biti opora, mu dati občutek varnosti s tem, da mu je v stiskah blizu.

Govori pa nam Sveto pismo tudi o materinski ljubezni. To je ljubezen, ki sprejema, razume, je nežna. Materinska ljubezen je tista, ki otroka čaka, ga sprejema, zanj trepeta in je polna sočutja. Ko je otrok potrt in trpi, ga tolaži.

Seveda Sveto pismo govori tudi o zakonski ljubezni, za katero pravi, da je »močnejša kakor smrt«. Še posebej nam o tej ljubezni spregovori Visoka pesem, ki opeva hrepenenje moža po ženi in veselje, ko se najdeta in zaživita skupnost ljubezni.

Sveto pismo pa govori še o eni ljubezni, to je prijateljstvo, ki je utemeljena na istih okusih, idejah, interesih. Rodi se iz zaupanja, da nekomu zaupam tisto, kar je najbolj intimno v mojih mislih in izkušnjah. 

Jezus pa nas imenuje prijatelje, kajti vse tisto, kar je vedel o svojem nebeškem Očetu, je razodel nam. Nam je razodel skrivnost Svete Trojice.

Vse kar sem naštel o teh vrstah ljubezni, je v Bogu, ki je »ocean ljubezni«. To kar izrazi človeška ljubezen, pa naj si bo očetovska, materinska, zakonska ali pa prijateljstvo, je samo delček brezmejne Božje ljubezni.

Božja beseda nas vabi, da sprejmemo to Božjo ljubezen, tako, da dopustimo, da smo ljubljeni od Boga. Tukaj so nam lahko vzor otroci, ki jih ni strah, ko se pustijo ljubiti. Jezus sam pravi, naj sprejmemo Božje kraljestvo kot otroci.

Ta Božja ljubezen žari nad nami, kot luč v temi. Ko sprejmemo luč, tema izginja. Toda kakšna je ta naša ljubezen do Boga? Ali je morda samo v besedah, neka nejasna misel na neko oddaljeno bitje, s katerim se bomo srečali ob koncu našega zemeljskega življenja?

Ko se zavedamo, da ga Bog ljubi, s tem dajemo svojemu življenju smisel in človek, ki doživlja Božjo ljubezen je sposoben velikih dejanj.Bog je postal konkretna oseba v Jezusu, ki je ljubezen sama, ki je po Svetem Duhu vedno z nami. Jezus, povzdignjen na križ, nam govori, kako daleč, vse do smrti na križu, je šla Božja ljubezen.

V 4 Mz 21, 9 beremo, kako je Božje ljudstvo sredi puščave omagovalo. Kače so s svojimi strupenimi piki sejale smrt. Zato je Mojzes povzdignil bronasto kačo, na katero se je bilo treba ozreti, da bi se ljudje rešili smrti.

Ta prizor so imeli pred seboj kristjani, ko so se soočali s preizkušnjami in težavami. Pogled na križ jim je dajal moč in tolažbo. V križu so prepoznavali ljubezen Boga, ki človeka odrešuje.

Sveti Avguštin je prehodil dolgo pot, preden je sprejel Kristusa. Ko pa ga je sprejel je zapisal tele čudovite besede: »O ti ljubezen moja, kako kasno sem te spoznal«.

Apostol Pavel nas v pismu Efežanom spominja, da je »Bog bogat v usmiljenju in da nas je zaradi velike ljubezni, s katero nas je vzljubil, ko smo bili še grešniki in nas skupaj s Kristusom oživil in, da smo bili rešeni po milosti« (prim. Ef 4,4-10).

Te besede nam prinašajo veselje in upanje, da nas Božja ljubezen vodi iz smrti v življenje, in to po Gospodu, ki je premagal smrt in živi.

Današnja nedelja je tudi papeška nedelja, ki nas spominja na vlogo služenja, povezovanja in potrjevanja v veri, ki je zaupana papežu. Vemo, kako pogosto papež Frančišek poudarja, da smo vsi bratje, ker smo sad ljubezni istega Očeta. Naj današnja nedelja izzveni, kot naša molitev zanj, kot naša hvaležnost in prošnja, da mu Bog nakloni zdravja, moči in modrosti, da bo še dolgo glasnik Božje ljubezni in Božjega usmiljenja. 

Naj nam ti dnevi posta pomagajo, da to Božjo ljubezen ne samo spoznamo, ampak jo sprejmemo, in dopustimo da nas ogreje in ožari našo pot vsakdanjega življenja, s svojo ljubeznijo, da bomo tudi mi znali ljubiti, kot očetje, kot matere, kot zakonci; ali pa kot prijatelji.

Amen.

Msgr. Alojzij Cvikl DJ,
mariborski nadškof metropolit