Dragi bratje in sestre!
Na začetku svojega evangelija nam evangelist Marko predstavi Jezusov dan v Kafarnaumu.
Je precej drugačen od našega, ki ga dostikrat zaznamujejo monotonost, ponavljane enih in istih stvari, naveličanost in celo vprašanje smiselnosti?
Podobno je doživljal tudi Job, ko pravi: »Moji dnevi minevajo brez upanja«
Jezusov dan v Kafarnaumu pa je poln. Potem, ko zapusti shodnico, kjer je učil in izgnal nečistega duha iz človeka, se je odpravil v Simonovo in Andrejevo hišo. Tam ga je čakala Simonova tašča, ki je ležala vročična. Jezus jo takoj ozdravi. Ne izgovori nobene besede ali molitve, samo prime jo za roko in jo vzdigne. Poudarek je na zmagoviti moči Jezusa. Odgovor žene je, da »jim je stregla«. To ni samo znamenje hvaležnosti za prejeti dar, ampak diakonia (služba Bogu in ljudem), kot ena od temeljnih drž Kristusovega učenca.
To, kar je Jezus storil ženi, tako stori tudi mnogim drugim. Jezus je prišel, da nas osvobaja ujetosti v najrazličnejšh slabosti, naj si bodo to telesne, ali duhovne.
Evangelist Marko že na prvi strani sovjega evangelija pokaže Jezusovo temeljno držo, ki je sočutje s preizkušanimi: slabotnimi, bolnimi, revnimi, z ljudmi, ki so utrujeni in izgubljeni.
Še isti dan, ko se je zvečerilo in je sonce zašlo, je bilo vse mesto zbrano pred vrati. In ta vrata, to je Kristus in ljudje so tisti, ki trkajo. Evangelist poudari, da je Jezus ozdravil veliko bolnikov z različnimi boleznimi.
Potem, ko so vsi odšli: ozdravljeni in osvobojeni, se Jezus odpravi na samoten kraj, k molitvi. To je bil vrhunec dneva. Biti z Očetom. To ni bil beg od poslanstva, ali iskanje miru, ki si ga je po tako napornem dnevu še kako zaslužil. Intimnost z Očetom ga je spremljala na vsakem koraku, a potreboval je tudi posebne trenutke, da je čutil, kako sta z Očetom eno.
Jezusov »delovni dan« se je tako zaključil na samotnem kraju v intimnem pogovoru z Očetom. Iz tega kraja se je spet vračal k ljudem.
Učenci na žalost tega še ne razumejo. Iščejo ga in, ko ga najdejo mu rečejo: »Vsi te iščejo!«
On pa se odpravi v bližnje vasi, da s tem pokaže, da ni prišel samo za en kraj, skupino, mesto, deželo…
Želi stopiti v vsako hišo, vsak kraj..., »kajti zato je prišel«, da povsod oznani evangelij.
Jezus nam danes kaže na neko razsežnost, na katero ljudje mnogokrat pozabljamo: stik z Očetom, ki ga vzpostavljamo v molitvi.
Znamo si vzeti čas za počitek našega telesa, ne pa našega srca, duše.
Mogoče se naša osebna in družbena kriza kaže ravno v tem, da ne znamo ne praznovati, in si tudi ne znamo vzeti časa za molitev.
Molitev ne utrjuje samo našega odnosa z Bogom, ampak prispeva k pravemu odnosu z ljudmi.
Mnogi danes trpijo, ker živijo življenje, ki ni odrešeno in je dostikrat životarjenje.
Bog nas želi ozdraviti in nas pripeljati k vrelcu življenja, kjer začutimo, da nas nekdo ljubi, se za nas zavzema.
Potrebno je samo priti pred Jezusa in pustiti, da nas prime »za roko in dvigne«, potem tudi mi lahko »vstanemo in strežemo«, z drugo besedo, na ljubezen tudi mi odgovorimo z ljubeznijo. Amen.
Msgr. Alojzij Cvikl DJ,
mariborski nadškof metropolit
