Dragi brat v škofovski službi nadškof Marijan, sobratje duhovniki, diakoni, bogoslovci, redovnice in redovniki, še posebej pozdrav tebi, Klemen, ki boš danes posvečen v mašnika, pozdrav tvojim domačim, sorodnikom in prijateljem.

Danes na praznik apostolov Petra in Pavla se spominjamo njunega mučeništva. Malo nas je presenetilo berilo, vzeto iz Apostolskih del, ki ne govori o Petrovem mučeništvu, temveč o njegovi čudežni rešitvi. 

Bil je v zaporu, Cerkev pa je zanj molila in Gospodov angel ga je čudežno rešil iz ječe. Vse to se je zgodilo v Jeruzalemu. 

Nekaj let zatem je Peter v Rimu zopet v ječi, Cerkev je prav tako zanj molila, ampak takrat ni bil čudežno rešen, obratno, pretrpel je mučeništvo.

Zakaj je Bog prvič posegel, drugič pa ne? Zakaj je bil Peter prvič čudežno rešen, če pa je na koncu moral umreti?

Bog je Petra v svoji ljubezni poklical in mu zaupal pomembno poslanstvo. To je poslanstvo oznanjevanja evangelija in vodenja mlade Cerkve. 

Na začetku je bil Peter tisti, ki ga nobena človeška moč ni mogla zaustaviti. Kakšno veselje je bilo za Cerkev, ko so videli Božjo moč, ki je bila v ozadju vsega. Ko je Peter svoje poslanstvo opravil, ga ni bilo več potrebno osvoboditi iz rok preganjalcev. Isto velja za apostola Pavla. 

Za Petra in Pavla mučeništvo ni bil poraz, ampak znamenje največje povezanosti z njim, ki sta ga oznanjala. To je Vstalega Gospoda. Poslanstvo Petra je bilo, da potrdi brate v veri, ne samo z besedo, ampak s svojo zvestobo do konca. Njuna smrt je bila za mlado Cerkev potrditev v veri in veselje, da jima je Bog dal moč, da sta lahko bila v najtežjem trenutku najmočnejša pričevalca.

Ni lahko videti božjega prsta v trpljenju, ko nasprotniki slavijo zmago. Zdi se, kot da je Bog nanju pozabil; toda oba, tako Peter kot Pavel, sta imela osebno izkustvo, saj sta bila velikokrat deležna božje ljubezni in moči. Zato sta bila polna vere in zaupanja, da bosta tudi iz te preizkušnje izšla kot zmagovalca.

Da bom na ta praznik svetih apostolov Petra in Pavla posvetil našega diakona Klemna v mašnika, ima globok pomen.

Peter in Pavel veljata za stebra Cerkve in nam ponazarjata nenadomestljivo vlogo in mesto duhovništva v Cerkvi.

Evangelij nam govori o Petru kot skali. Podoba skale je podoba trdnosti in zvestobe. Petru je bilo zaupano, da trdno varuje zaklad krščanske vere. V svetu, ki ni naklonjen krščanstvu, kjer se vedno bolj brišejo sledi krščanskih vrednot, je zelo pomembno, da ima Cerkev dobre  voditelje, da lahko kristjani  ohranimo to, kar je po Jezusovi zamisli in se s tem svetom ne pomešamo tako, da bi padli pod njegov vpliv in bi zbledel naš misijonski naboj. 

Da lahko gremo v svet in se v svetu ne izgubimo, še kako potrebujemo Pavlovo pokončnost, požrtvovalnost, domiselno iznajdljivost in gorečnost. 

Apostol Pavel je vedno znova ponavljal, da v svojem srcu nosi neizbrisno znamenje in spomin, da ga je Gospod osebno poiskal in poklical ter mu zaupal poslanstvo.

Bolj, ko se je srečeval s težkimi situacijami, bolj je bil v njem živ ta spomin in večja je bila v njem želja po nesebičnem služenju.

Bridko pa je tudi na svoji koži izkušal, da »se moč  izpopolnjuje v slabosti« (prim 2 Kor 4,7) in zato je vedno znova poudarjal, da Jezusov sodelavec ne sme računati nase, ampak na Božjo pomoč.

Vpričo situacije in javnega mnenja, ki Cerkvi in duhovnim poklicem ni naklonjeno, odgovoriti na Božje vabilo danes ni lahko in ni ga človeka, ki bi si upal podati na to pot, računajoč le nase. V to službo se nihče ne podaja sam od sebe, ampak, ker se čuti osebno nagovorjenega in zato računa na Božjo pomoč.

Jezus je svojim učencem dal jasno vedeti: »Niste vi mene izvolili, ampak jaz sem vas izvolil!« (Jn 15,16).

Tudi tebe, dragi Klemen, je Gospod poklical; ne zato, da bi ustvarjal kariero, ampak, da bi mu služil. Božji klic je zastonjski dar. Ne moremo ga kupiti. Bog je tisti, ki izbira, kliče. Naše služenje Gospodu in ljudem mora odražati to, da želimo deliti naprej to, kar smo sami zastonjsko prejeli. To je tisto pravo življenje v svetosti, ko je naše srce vedno bolj odprto in pripravljeno za nov dar.

Dragi Klenem, tvoja duhovniška pot se začenja s posvečenjem, s prošnjo, da nadte pride moč od zgoraj. To je tisto, po čemer se duhovništvo razlikuje od vseh drugih poklicev.

Zato je tako pomembna bližina z Bogom v molitvi, v zakramentih, pri sv. maši, kjer se poglablja ta odnos in na nas prihaja Božja moč.

Papež Frančišek pravi,  da nam evangeliji zelo lepo orišejo Jezusov dan, v katerem se prepletata ravnovesje v odnosu do Očeta in dejavna solidarnost do bratov. 

Tako tudi vsak duhovnik, živi pred Gospodom, ki mu je posvetil svoje življenje in ljudstvom, h kateremu je poslan.

Z dnem posvečenja, dragi Klenem, postajaš del duhovniške skupnosti. V svetu, kjer je toliko individualizma in poudarjanja »jaza«, naj bi bila duhovniška skupnost prijateljev v Gospodu, kjer vladata sprejemanje drug drugega in želja biti drug drugemu opora in pomoč.

Papež Frančišek pravi, da noben duhovnik ne sme pozabiti, da je bil vzet iz Božjega ljudstva: prišli smo iz svoje družine, iz svoje župnije, iz svojega ljudstva.

Zanimivo, da pismo Hebrejcem to potrdi, ko pravi, da je pomembno, da se  spominjamo  svoje mame, očeta, z drugo besedo, da se zavedamo, od kod smo prišli in kdo nas je spremljal na poti človeškega zorenja in rasti v veri.

Ko se duhovnik tega zaveda, pravi papež Frančišek, je lahko človek veselja in hvaležnosti ter bližine z Bogom, s škofom, duhovniki in z božjim ljudstvom.

Hvala vsem, ki ste in še boste z molitvijo spremljali našega novomašnika Klemna.

Zahvaljujem se tudi vsem vzgojiteljem, predvsem mami in očetu, ki sta Klemnu podarila življenje in ga pospremila na pot vere ter ga v rasti vere tudi podpirala.

Dragi Klemen, čez nekaj trenutkov boš postal duhovnik.

V tem novem poslanstvu se zavedaj, da se je Gospod osebno ozrl nate in te poklical. Naj te vedno spremljata veselje in hvaležnost za ta dar. Vedno ostani odprt za Božje darove, da te bo lahko dosegala Božja moč tudi v času težav in preizkušenj! 

Naj te na tej duhovniški poti spremlja tudi priprošnja in vzgled  našega blaženega A. M. Slomška in tvojega krstnega zavetnika sv. Klemna.