Dragi bratje in sestre!
Na našem postnem romanju smo prispeli v Jeruzalem in evangelist Janez nam predstavi skupino Grkov, ki se obrnejo na Filipa s prošnjo: »Radi bi videli Jezusa«. To je tudi naša prošnja, ko vstopamo v te svete dneve Jezusovega trpljenja. Da ne bi izgubili pogleda nanj.
»Jezus pove, da je prišla njegova ura« (prim. Jn 12,23)
V Kani, kjer je Jezus storil prvi čudež, je dejal, da »moja ura še ni prišla« (prim. Jn 2,4), Samarijanki je dejal: »da pride ura« (prim. Jn 4,23).
Gre za čisto posebno uro: »Prišla je ura, da se Sin človekov poveliča.« To je ura njegovega trpljenja in smrti. Ta trenutek za Jezusa ni lahek, je dramatičen. Vemo, kako je bila njegova duša vznemirjena, ko je govoril: »Oče, reši me iz te ure« in nadaljeval: »Zavoljo tega sem prišel v to uro. Oče poveličaj svoje ime« (prim. Jn 12,27).
Jezus vstopa v Jeruzalem svobodno. Zavedal se je, kaj ga tam čaka.
Kakor pšenično zrno je šel v trpljenje in smrt in obrodil sad v vstajenju. Ta sad je Cerkev, ki se je rodila na križu, ko je vojak prebodel njegovo stran in sta pritekli kri in voda.
Voda, znamenje krsta, po katerem smo postali Božji otroci in kri, znamenje evharistije, ob kateri kot Božji otroci rastemo.
Jezus je na križu umrl za vse. Zato smo vsi po tej njegovi smrti odrešeni; tudi tisti, ki tega niti ne vedo.
Prispodoba o gorčičnem zrnu pomaga tudi nam razumeti nas same in smisel našega bivanja.
Vse to nam pojasni Jezus sam, ko potem, ko je spregovoril o pšeničnem zrnu, doda: »Kdor ljubi svoje življenje, ga bo izgubil in kdor sovraži (drug evangelij pravi: izgubi) svoje življenje na tem svetu, ga bo ohranil za večno življenje« (prim. Jn 12,25 in Mt 16,25).
Pasti v zemljo in umreti ni le pot do prinašanja sadov, ampak tudi pot do »reševanja lastnega življenja«, kar pomeni živeti še naprej.
Zrno samo po sebi nima prihodnosti, razen če je posejano, takrat lahko vzklije, ozeleni in je deležno novega življenja.
Na duhovnem področju je pomen te prilike jasen: Če se ne prerodimo v krstni kopeli, če ne sprejmemo logike križa, ampak ostanemo navezani zgolj na ta svet, na logiko tega sveta, ne rastemo, ampak propadamo in končno umrjemo.
Če pa verujemo v Kristusa in sprejmemo njegov križ v povezanosti z njim, se odpre pred nami obzorje večnosti.
Jezus pravi, da tisti, ki pozablja nase, ki misli, kako bi drugim pomagal, ohranja svoje življenje za večno življenje.
To ne pomeni, da se bo novo življenje pokazalo šele v drugem življenju, da bo šele v večnosti prineslo svoje sadove. Prinaša jih že sedaj. Če smo dobri do drugih, če pomagamo, nas imajo tudi drugi radi in nam ljubezen vračajo. S tem pa človek najde tudi smisel in srečo.
Te misli o žrtvi in ljubezni se dobro slišijo, jih je pa težko uresničiti.
Če nismo sposobni darovati se za druge, ostanemo sami.
Ni naključje, da je danes toliko osamljenih ljudi okoli nas. Mnogi si postavljajo vprašanje: »Zakaj sem tako osamljen?«
Ker preveč ljudje mislimo samo nase in se izogibamo darovanja za druge. Problem je sebičnost, ki gleda na to, kaj prinaša čim več zaslužka, ne vodi pa k ljubezni in darovanju za druge. To pa pomeni ostati sam, čeprav so bistvo življenja odnosi in višek ljubezen. Življenje teče v krogu dajanja in sprejemanja, v ljubezni.
Tolažilna je misel v današnjem evangeliju, da tudi Jezusu pot na križ ni bila lahka. Vemo, kako je bila na veliki četrtek njegova duša žalostna do smrti. Vendar je velikodušno šel naprej, prek vsega vznemirjenja.
Postni čas se počasi izteka. Pred nami so največje skrivnosti našega odrešenja.
Prav je, da ob ponovnih porazih na svoji poti, nikoli ne izgubimo poguma in upanja. Najbolj nevarno je, če se ob preizkušnjah, ki so del naše poti, enostavno vdamo, češ: »Saj se nič ne da napraviti. Se bom pač zadovoljil s povprečnostjo.«
To ni misel evangelija. Če bi tako mislili, ne bi mogli s sv. Pavlom ponavljati: »Mi pa imamo misel Kristusovo!«
Naše odrešenje prihaja po križu Jezusa Kristusa, ta nam prinaša dar, da lahko živimo med seboj v sožitju in medsebojnem služenju, v popolnem zaupanju v Boga, ki hoče, da bi imeli življenje in ga imeli v izobilju.
Kristjani vedno znova v križu najdevamo tolažbo in moč, ko se dan za dnem srečujemo s krutostjo tega sveta.
Človek sam se ne more osvoboditi tega, kar ga zasužnjuje, ne more iztrebiti iz sebe vse kar je slabo in grešno. Tega nas osvobaja Jezus po svojem križu in trpljenju, če mu dopustimo, da vstopi v nas in nam podari svoje odrešenje.
Pustimo, da se nas v teh dnevih dotakne ozdravljajoča Božja ljubezen. Amen.
Msgr. Alojzij Cvikl DJ,
mariborski nadškof metropolit
