Dragi bratje in sestre!

Potem, ko smo na veliki petek podoživljali Jezusovo trpljenje, njegovo smrt in ga položili v grob, smo danes na veliko soboto poslušali skrivnostno tišino, ki je nastala na veliki petek.

Romanus Melodus, pesnik iz konca petega stoletja, Jezusu polaga v usta besede: »stopil sem dol tako daleč, do koder bit spušča svoje sence; gledal sem v prepad in zakričal: »Oče, kje si?«

Melodus zaključuje svojo pesem z besedami: »in večnost je ležala na kaosu ter ga grizla in prežvekovala«.

Velika sobota je krik tišine, je dan, ko je tišina najbolj zgovorna pričevalka dogodka.

Na ta večer, to noč, smo zbrani, da bi ob angelovem oznanilu: »Ni ga tukaj. Vstal je!« podoživeli veličino in upanje, ki ga prinaša Jezusovo vstajenje.

Na ta večer smo se pripravljali skozi ves postni čas, da bi lahko odkrili, kaj vse je Bog storil za nas.

V prebranih berilih smo slišali pot Boga do človeka. Ta pot se vije od stvarjenja sveta in človeka do tega trenutka nocoj. Bog se skozi zgodovino javlja kot trubadur, ki človeku dvori, da bi se srce izgubljenega človeka vnelo zanj.

Nocojšnja noč nam razodeva zakaj je bilo vse to potrebno. Zakaj je bilo potrebno stvarjenje sveta in nato človeka, zakaj je prepričal Abrahama, da bi skoraj daroval svojega sina Izaka, zakaj je peljal Izraelce iz Egipta, ko so imeli tam polne lonce mesa.

Zakaj vse to? Zato, ker Bog ljubi. Zaradi ljubezni je bilo vse to. Bog ne zna nič drugega kakor ljubiti.

To smo videli pri Jezusu, da matematika, ekonomija in zgolj človeška pravičnost niso močne točke Boga. Pri Jezusu je ena izgubljena ovca enako 99 najdenih, za to, da najdeš eno izgubljeno drahmo se splača zapraviti pet drahem in za velik greh je dovolj Jezusu umiti mu noge in mu jih pobrisati z lasmi. To zmore ljubezen. Bog je ljubezen.

 Božja beseda dobi svojo uresničitev v Vstajenju Jezusa Kristusa.

Že cerkveni očetje prvih krščanskih stoletij zelo radi poudarjali misel, da Jezus s svojim vstajenjem vse dogodke v zgodovini odrešenja povezal skupaj in jim dal končni pomen.

V svetu, v našem življenju tema ostaja, a ne več, kot trda tema, v to temo je posijal žarek Vstalega Gospoda. To je vir veselja in upanja.

Nocojšnji večer je vabilo k upanju, kajti uresničuje se to, kar je Jezus sam napovedal: »Vstal je, kot je napovedal!« Če ga želimo srečati nas vabi v Galilejo, tja, kjer je je vse začelo.

Ob praznem grobu začne odmevati veselo oznanilo evangelija, in vabilo, da to veselo novico ponesemo naprej.

Vstali je sredi med nami, da skupaj  z nami začne graditi nov svet, svet ljubezni, in odpuščanja in to kljub ostankom teme, nasilja in greha.

To smo sposobni, če smo prevzeti z veseljem, ki je sad srečanja z Vstalim Gospodom in naše življenje ni več tekanje h grobu, ki je prazen, Vstali nas čaka na poteh našega življenja.

Jezusovo vstajenje je edina stvar, ki lahko osmisli naše bivanje, kajti spremeni smer našega gibanja, ne več proti grobu in smrti, ampak tja kjer je On, proti življenju.

Čez nekaj trenutkov bomo obnovili naše krstne obljube, da bi začutili, da smo po vodi in Svetem Duhu bili prerojeni za to novo življenje.

Vsak od nas, ki je bil krščen, je s Kristusom umrl, da bi lahko tudi z njim vstal v novo življenje brez greha in strahom pred smrtjo. To je veselje, ki se rodi v človeku, ki se sreča z Vstalim Gospodom.

Prosimo Marijo, njo, katere srce je bilo med prvimi napolnjeno z veseljem ob dejstvu, da je njen Sin premagal smrt in živi.

Prosimo jo, da bi bila naša srca sposobna sprejeti Vstalega, ki nam prihaja po svoji besedi, po zakramentih, še posebej po sveti evharistiji, ki nam razodeva: »da je Gospod tukaj in nas čaka!« Amen.

Msgr. Alojzij Cvikl DJ,

mariborski nadškof metropolit