V današnjem evangeliju so Jezusovi sogovorniki saduceji. Iz zgodovine je znano, da so bili versko politična stranka uglednih, premožnih in vplivnih osebnosti. Kljub takšnemu vplivu so imeli tudi svoje nasprotnike, farizeje in pismouke.
Saduceji so bili bolj popustljivi in prilagodljivi, samo da so ohranili svoj vpliv in privilegije. Znano je, da so zavračali neumrljivost duše in posmrtno življenje. Zato niso radi brali svetopisemskih spisov poznejše dobe, ki že opisujejo poslednje reči življenja in zgodovine.
K Jezusu so zato prišli z namenom, da bi se posmehovali nauku o vstajenju od mrtvih. Pripovedovali so mu zgodbo, za katero ne vemo, ali je bila resnična ali izmišljena o ženi, ki se je poročila s sedmimi brati. Katerega izmed njih naj bi potem imela ob vstajenju? V resnici so hoteli zasmehovati vero v vstajenje.
V odgovoru Jezus znova potrdi predvsem dejstvo vstajenja, hkrati pa popravi materialistično in karikirano predstavo saducejev: »Sinovi tega veka se ženijo in možijo, tisti pa, ki so vredni, da dosežejo oni vek in vstajenje od mrtvih, se ne bodo ženili ne možile. Tudi umreti ne morejo več, enaki so namreč angelom in so Božji sinovi, saj so sinovi vstajenja.«
Jezus saducejem predstavi Boga, kot »Tisti, ki je«, kot »Bog Abrahama, Izaka in Jakoba«, kot Stvarnika in kot tistega, ki je zvest svojim obljubam, ki »ni Bog mrtvih, ampak živih, zakaj njemu vsi živijo«.
Zgrešen je že sam pristop saducejev, ki si predstavljajo vstajenje in življenje po smrti ločeno od Boga, ki je po svojem imenu in bitju »vstajenje in življenje« (prim. Jn 11,25). Če obstaja Bog, obstaja tudi življenje onstran groba. Enega brez drugega ne more biti. Boga ne moremo klicati »Boga živih«, če bi na koncu mrtvi ostali vsak v svojem grobu.
Kako naj si potem razlagamo, da je manj ljudi, ki verujejo v posmrtno življenje, v primerjavi s tistimi, ki priznavajo Boga? V posmrtno življenje je težje verovati zato, ker nimamo predstave, kaj more ostati od človeka, ki je strohnel ali bil upepeljen. Abraham, Izak in Jakob so v grobu strohneli. Toda Jezus je rekel o njih, da živijo. Ne trdi pa, da živijo tako, kakor so živeli na zemlji. Vse, kar je bilo v življenju lepega, veselega in osrečujočega, bo v večnosti ostalo, vendar pa nič več tako, kot je bilo na zemlji. Vse bo preseženo, povišano, poveličano.
Današnja nedelja je zahvalna nedelja, ki ima namen, da se bolj zavestno spomnimo, kako zelo smo odvisni od darov, ki nam jih vsak dan, vsak trenutek Bog, v svoji neskončni dobroti daje: naravnih in nadnaravnih darov. Človek ni samo bitje iz mesa in kosti, nima samo materialnih potreb za svoje preživetje. Človek je tudi duhovno bitje, ustvarjen po Božji podobi. Prvi človek je zamazal to svojo Božjo podobo z grehom, zato je prišla smrt in trpljenje nad vsakega človeka. Toda Bog se nas je usmilil in poslal svojega Sina Jezusa Kristusa, ki nas je odrešil s svojim trpljenjem in s svojo smrtjo na križu. Po njegovem vstajenju je postala sveta Cerkev »vesoljni zakrament odrešenja«, po njej Jezus Kristus do konca sveta odrešuje človeka: »Bog hoče, da bi se vsi ljudje rešili in prišli do spoznanja resnice« (1Tim 2, 4). Za vse delo Kristusovega odrešenja, ki se nam daruje v zakramentih in Božji besedi, se danes Bogu zahvalimo in ga prosimo, da bi v veri bili vedno bolj trdni in goreči.
Danes s to daritvijo zapiramo jubilej usmiljenja v tej baziliki Ptujskogorske Matere Božje. Vidno znamenje tega jubileja so bila sveta vrata, ki bodo od danes naprej zaprta. Ob tej priložnosti se želimo Bogu zahvaliti za vsa svetoletna romanja in odpustke, za vse trenutke, ko smo doživeli odpuščanje in spravo, ko smo se osvobodili notranje zagrenjenosti, ko se je krepila in utrjevala naša vera. Zaključek svetega leta ne pomeni, da se bogat čas jubilejnega svetega leta usmiljenja zaključuje. Sedaj se začenja življenje iz tega, kar nam je ta milostni čas podaril.
Kateri so ti sadovi?
1. Najprej prečiščena podoba o Bogu, kot tistem, ki človeka ne zapušča, ampak ga išče, čaka in sprejema, da nas zagrne v svoj objem. Tako smo ponovno odkrili bogastvo in moč zakramenta sprave.
2. Doživetje srečanja z usmiljenim Bogom pomeni, da tudi jaz začnem na človeka gledati drugače, ne več s človeškimi očmi, ampak z Božjimi.
3. Ta Božji pogled, se krepi preko molitve, sv. evharistije in prebiranja Božje besede.
4. Sveto leto nam je odpiralo oči za pomoč in oporo družinam, da bi lahko bile kos težavam in izzivom. Spoznavali smo, da je več poudarka potrebno dajati na procesu rasti, korak za korakom, v dinamičnem procesu, do tiste stopnje, da naše družine lahko postanejo nosilci v evangelizaciji.
5. Cerkev, če želi biti zvesta svojemu Gospodu, mora gojiti posebno skrb za ljudi v preizkušnji. V svetem letu usmiljenja smo ponovno spoznali, da so to dela usmiljenja, tako duhovna, kot telesna. Po teh delih usmiljenja iz naših občestev lahko razberemo Jezusovo obličje, ki je vsakemu prinesel Božjo nežnost, bližino in odrešenje.
Današnji dan, ko obhajamo obred zapiranja jubilejnega leta v tem škofijskem Marijinem romarskem svetišču je naša skupna prošnja, da bi to sveto leto usmiljenja obrodilo bogate sadove v našem osebnem,družinskem in družbenem življenju.
Dragi sobratje duhovniki, dragi bratje in sestre,
podal sem le nekaj možnih poudarkov, ki naj bi nam pomagali, da dogajanje svetega leta ne ugasne, temveč se nadaljuje naprej. Gotovo pa si to vprašanje mora postaviti vsaka župnijska skupnost in tudi vsak posameznik:kaj je tisto, kar bomo poskušali, ali bom jaz poskušal, konkretno uresničevati po izteku svetega leta, da bodo vrata Kristusu ostala odprta v našem osebnem in družinskem življenju in v naših občestvih, na naših delovnih mestih ter v družbi.
Naj nas v teh naših prizadevanjih spremlja varstvo in priprošnja Gorske Matere Božje, ki nas je v tem svetem letu usmiljenja tolikokrat zbrala v tem svetišču in smo bili deležni tolikih bogatih duhovnih izkustev in spodbud za rast naše vere. Amen.
msgr. Alojzij Cvikl
mariborski nadškof metropolit
