Dragi sobratje v škofovski  in duhovniški duhovniki službi, drage redovnice in redovniki, dragi bratje in sestre!

Človek načrtuje, Bog pa obrne! Tako smo tudi mi načrtovali, da bomo začeli naš obisk »ad limina apostolorum« v najstarejši, največji in najpomembnejši Marijini cerkvi na svetu, ki jo je dal zgraditi papež Liberij leta 325. Na novo je cerkev oblikoval papež Sikst III., takoj po efeškem koncilu l. 431, ki je tudi potrdil versko resnico, da je Marija Božja Mati.

Za nas Slovane je ta cerkev zelo pomembna, saj je tukaj papež Hadrijan II. z vsem častmi sprejel solunska brata sv. Cirila in Metoda ter slovesno potrdil bogoslužne knjige v slovanskem jeziku. Žitje Konstantina v 17. poglavju o tem dogodku poroča. Beremo, da je papež sprejel slovanske knjige, jih posvetil in položil na oltar v cerkvi sv. Marije, ki se imenuje Fatne (jaslice) in peli so nad njimi sveto liturgijo.

Izredna znamenitost te bazilike je tudi kapela v kateri je slovita slika Matere Božje, »Salus populi Romani«. To je bizantinska ikona iz 13. stoletja, za katero je pomenljivo ljudsko izročilo, da jo je naslikal sv. evangelist Luka. Rimljani so se k njej zatekali v najtežjih trenutkih in velikokrat bili uslišani.

Tudi papež Frančišek rad priroma v to cerkev, k Mariji. Pred vsakim pomembnejšim dogodkom in apostolskim potovanjem se izroči v marijino varstvo, in po vrnitvi spet obišče to baziliko, da se Mariji tudi zahvali za njeno materinsko posredovanje.

Tudi mi danes Materi Božji izročamo naš obisk »ad limina«, da bi ta obisk bil v blagoslov nam osebno ter v blagoslov našim škofijam in vsem vernikom, ki so nam zaupani.

Današnje berilo, iz knjige preroka Danijela, je prava šola molitve. V nekaj besedah nam pove, kako naj se človek postavi pred Boga, kako naj ga nagovori, kdaj in kaj naj mu pove.

Na prvem mestu je prošnja za odpuščanje, kajti človek, ko se postavi pred vsemogočnega in pravičnega Boga, vidi sebe v realni luči, da je grešnik. Toda naš Bog je tudi usmiljen in nam to usmiljenje tudi podeljuje, če v ponižnosti in iskrenosti priznamo svoje grehe in zahrepenimo po njegove zastonjskem daru sprave in miru.

Sv. Pavel v pismu Rimljanom (5,8) naglaša, da Bog svojo veličino razodeva po ljubezni do nas. Pravi: »Bog pa izkazuje svojo ljubezen do nas s tem, da je Kristus umrl za nas, ko smo bili še grešniki.« Svetniki nam s svojim življenjem kažejo, da je odpuščanje, ki so ga bili deležni za svoje grehe, neskončno povečalo njihovo ljubezen do Boga. Spomnimo se npr. sv. Avguština, ki je bil poln ljubezni do Boga, živo se je zavedal, kako velika je Božja milost, ki ga je iz smrti greha dvignila v življenje.

Izkušnja Božjega odpuščanja rodi v meni ponižnost in hvaležnost za dar, ki spremeni moje življenje in mi pomaga, da tudi sam postajam usmiljen do drugih. Biti usmiljen tako ni samo neko čustvo, ampak pomeni imeti sočutje z drugim, ki ga doživljam, kot brata in sestro.

V današnjem evangeliju je stavek, ki je tolažilen, kajti razodeva nam, kakšno zaupanje ima Bog do vsakega od nas: »Dajajte in se vam bo dalo: dobro, potlačeno, potreseno in zvrhano mero vam bodo dali v naročje«. Zakaj? »S kakršno mero namreč merite, s tako se vam bo odmerilo«.

Bog ima zaupanje v nas in tudi mi, ko nas doseže njegovo usmiljenje, smo sposobni dar, ki smo ga prejeli, deliti z drugimi.

Jezusa bi napačno razumeli, če bi se delali slepe ni gluhe za zlo, ki se dogaja okoli nas. So dejanja, ki so zlo in zaslužijo obsodbo in to je potrebno jasno videti in povedati, tudi, če se komu zaradi tega zamerimo. Drugače pa je s človekom. Samo Bog vidi v človekovo notranjost, zato sodba in odpuščanje pripadata samo njemu. Ljudje vidimo zunanjost, Bog pa vidi v srce vsakega od nas.

Jezus nas vedno znova vabi, naj spoznamo in uvidimo, kar je v nas grešnega, da bi po njegovem odpuščanju v nas lahko rastlo to, kar je plemenitega in dobrega.

Prerok Danijel ob stanju, ki je videti težko in krizno, ne obupuje. Zaupa v Božjo dobroto: moli, se pokori, posti, pa ne samo zase, ampak za vse ljudstvo.

Tudi danes smo tu v tem Marijinem svetišču duhovno povezani z vsemi prebivalci naše domovine in našega naroda, vernimi in nevernimi, zdravimi in bolnimi, veselimi in trpečimi, z družinami, z otroki in mladimi. V naši pastirski službi prosimo tukaj, pri Božji Materi, za vse, da bi nenehno doživljali, kako Bog na vsakega gleda z usmiljenjem in razumevanjem, saj želi, da bi vsi mi dar življenja lahko živeli v vsej polnosti in vsi v svojih srcih doživljali mir in srečo. Božja Mati naj bo vsem nam posrednica neskončnih Božjih darov. Amen.

msgr. Alojzij Cvikl,
mariborski nadškof metropolit in
podpredsednik SŠK