Dragi bratje in sestre!

Božja beseda današnje druge postne nedelje nam predstavi goro Morijo in goro Tabor.

Prva Mojzesova knjiga nam predstavi mučno hojo očaka Abrahama v tišini, ki spominja na naše postno romanje.

Za Abrahama je bilo to romanje, ki se začne z naročilom Boga: »Vzemi svojega sina, svojega edinca, ki ga ljubiš, Izaka, in pojdi v deželo Morijo. Tam ga daruj v žgalno daritev na gori, ki ti jo bom pokazal.«

Potem nastopi tišina, tako Abrahama, kot tudi Boga. 

Bog od Abrahama želi, da se odpove očetovstvu in popolnoma zaupa Bogu. Ni sin tisti, ki bi Abrahamu do konca zagotavljal prihodnost, ampak resnično zagotovilo prihodnosti je zaupanje v Boga. Bog želi Abrahama preizkusiti, ali bo v svojem sinu gledal dar Boga. Šele, ko je pripravljen odpovedati se tudi najdragocenejšemu, in to za ceno odnosa z Bogom, je napolnjen z veseljem, tako kot oče, ko se vrne izgubljeni sin.

Cilj je, da tudi mi sebe prepoznamo, kot sina ali hčer, kot sad neskončne Božje ljubezni

Tudi vzpenjanje na goro Tabor je predstavljeno, kot vsakodnevno romanje in romanje našega življenja. Gospod nas vzame s seboj, da nas, kot prijatelje, popelje na goro.

Izbranim učencem: Petru, Jakobu in Janezu, je namenil poseben trenutek, v katerem je razodel svoje Božje veličastvo. Za ta trenutek je izbral goro, ki je znamenje bližine z Bogom ter kraj samote in ločenosti od vsega zemeljskega. Z drugo besedo: proč od vsakdanjega hrupa in vrveža.

Jezus ni hotel tega storiti pred množico, na kakšnem trgu. To kar je želel, da bi učenci dojeli, nima nič skupnega s senzacijo ali prividom.

To kar se zgodi na gori, je namenjeno prav tem trem učencem. Prav oni naj bi Jezusa globlje spoznali. Njihovim očem je postalo vidno, da Jezus presega meje zemeljskega. Njegova oblačila so postala bleščeča, bela, kot jih ne more pobeliti noben belilec sveta. Za Jezusovim zemeljskim, človeškim izgledom, se skriva njegova nebeška, nadzemeljska resničnost. Sijoča bela barva predstavlja nebeški svet.

Ta dogodek je tudi presegel meje sedanjosti. Ob njem stojita dve osrednji osebnosti izraelske zgodovine, Mojzes in Elija. Oba prestavljata Božjo naklonjenost izraelskemu ljudstvu. Mojzes je ljudstvu izročil Božje razodetje v obliki postave, Elija je bil poslan, da nezvesto ljudstvo pripelje nazaj k Bogu. Jezusovo poslanstvo se lahko primerja s poslanstvom teh dveh prerokov. Poslanstvo in besede, ki sta jih Mojzes in Elija namenila ljudem, vse to prihaja od Boga. S tem, ko se Jezus pojavi v družbi teh dveh svetih mož, govori, da pripada Bogu in da s svojim poslanstvom dopolnjuje Mojzesovo in Elijevo poslanstvo.

Glas z neba: »Ta je moj ljubljeni Sin, njega poslušajte«(9,7) razodeva poseben odnos, ki ga ima Jezus s svojim Očetom. Od Očeta pa ni prejel samo poslanstvo, prejel je tudi svoje bivanje. Z Očetom ga ne veže samo odnos služabnika, veže ga odnos izvora. Oče ne izpove samo, da je Jezus njegov sin, izpove tudi svojo ljubezen do njega. Jezus Očeta ne pozna »od daleč«, kot sta ga poznala Mojzes in Elija. Pozna ga iz zaupnega sinovskega odnosa. To, da je Jezus Božji Sin, učence zavezuje, da ga poslušajo. Doslej je Izrael poslušal Mojzesa in Elija, zdaj naj posluša Jezusa. 

Spremenjenje na gori predstavlja vrhunec razodetja. Jezus je učencem, ki ga bodo čez nekaj časa videli v popolnoma drugačnih okoliščinah: v zavrnitvi, v trpljenju, ponižanju in končno na križu pokazal, da je eno z Očetom v nebesih. 

Jezus učencem ukaže, naj o tem dogodku molčijo. Potrebujejo čas, da bodo razumeli »velikonočno skrivnost«. Potem jim ne bo potrebno več molčati, temveč bodo prav oni določeni, da to glasno izpovejo in oznanjajo.

Verjetno so učenci o tem dogodku premalo premišljevali, zakaj mora njihov učitelj, preden bo vstal od mrtvih, še veliko trpeti in umreti.

Vprašanje, ki se nam postavlja je: »Zakaj je Jezus moral umreti na križu?« V srednjem veku je prevladalo mnenje, da je Jezus moral tako grozno trpeti zato, da bi poravnal neskončno žalitev, ki je bila storjena Bogu in je tako ponovno vzpostavil prvotni red. Bog nam po Sinu ponuja spravo na ta način, da nam prihaja naproti. Križ je izraz »nore Božje ljubezni«, ki se razsipa in se ponižuje, da bi po tej ljubezni rešil človeka. Križ je Božji prihod k nam.

Ta prihod je pravzaprav vsaka sv. maša, pri kateri se ponavzočuje Kristusova daritev na križu. Ne slavimo Boga s tem, da mu mi nekaj damo, nekaj darujemo, česar brez nas ne bi imel. Naša daritev je v tem, da se združujemo s Kristusom, čigar neskončna ljubezen je pri vsaki sv. maši navzoča in da se prepustimo, da nas ta ljubezen doseže in prenavlja.

Današnji evangeljski odlomek nam jasno spregovori o tem, da se krščanstvo ne konča na križu, temveč v slavi vstajenja. Ne v zapuščenosti, temveč v neizmerni sreči. Križa ne smemo gledati samega, temveč vedno v povezavi s poveličanjem.

Na vse napore, na vse žrtve, na življenje sploh, moramo gledati v velikonočni luči.

Z današnjim evangelijem Kristus ne želi spreminjati samo pogleda učencev, ki so bili z njim na gori, ampak je dogodek spremenitve na gori nauk za učence vseh časov.

Trije učenci so na gori začutili, da jim je ob njem bilo lepo. Tudi mi, če bomo prihajali h Gospodu, bomo začutili, da nam je pri njem dobro.

Postni čas nas vabi, da se tudi mi pustimo povabiti na goro spremenjenja, da se tudi mi naužijemo lepote poveličanega Gospoda in da potem iz te lepote živimo, ko se spet vrnemo v naše vsakdanje življenje. Amen. 

Msgr. Alojzij Cvikl DJ,
mariborski nadškof metropolit