Dragi bratje in sestre!
Jezus v današnjem evangeliju reši gobavca najhujše bolezni tedanjega časa. Ta je zbujala strah, saj je predstavljala simbol največje nesreče, ki lahko doleti nekoga, saj ga je izolirala in izločila iz družbe. Veljalo je prepričanje, da je bolezen zelo nalezljiva, da se lahko z njo okuži vsak, ki pride v stik z obolelim. Še hujše pa je bilo prepričanje, da je bolezen kazen za greh. Ravno zaradi vsega tega nas preseneti Jezusovo ravnanje.
Ko gobavec pride k Jezusu, se mu zasmili. Jezus iztegne roko, se ga dotakne in mu pove: »Hočem, bodi očiščen!«
Jezusa ni strah okužbe. Gobavcu dovoli, da pride čisto blizu k njemu; še več, on se ga sam dotakne. S svojo besedo pa Jezus pokaže svojo Božjo moč.
Seveda bo kdo rekel: »Danes nimamo več gobavcev med nami.« Evangelij ni samo nek zgodovinski zapis tega, kar se je zgodilo včeraj. Nagovarja tudi mene, v moji konkretni situaciji, v moji stiski. Kužna bolezen, ki nas danes najeda in uničuje, je greh v svojih raznolikih oblikah.
Po judovskem pojmovanju je bila gobavost tako težka bolezen, da je »ozdraviti gobavca« pomenilo tako veliko dejanje, kot »obuditi mrtveca«.
Gobavčeva prošnja razodeva neobičajno zaupanje. Ljudje so Jezusu očitno pripisovali posebno moč. Ta prošnja dokazuje kakšen vtis je naredilo Jezusovo javno delovanje in kakšna pričakovanja je zbudilo.
Ozdravljenega Jezus pošlje k duhovnikom, da bi potrdili ozdravitev prej izobčenega, da bi ga zopet sprejeli v življenjsko skupnost in v občestvo pri Božji službi.
Jezus oznanja milostnega in usmiljenega Boga in kliče k veri in zaupanju vanj. Zadnji cilj Jezusa ni, da ozdravi ta ali oni bolnik. Njegovo delo nima pomena samo za enega, ali drugega človeka, ampak, da bi vsi verovali vanj in mu zaupali.
Jezus prihaja, da me osvobodi in mi podeli življenje. Ozdravitev gobavca je znamenje tistega, kar je z Jezusom nastopilo. Potrebno je pristopiti, pred njim poklekniti, in ga prositi. Potem sledi dar.
Gospod je med nami in nas želi: dvigati, spodbujati, opogumljati, da se tako okrepi naša vera in zaupanje, da bi se ob njem preoblikoval naš odnos do slehernega človeka, kajti nihče ni brez upanja in Gospod je tu za vsakogar!
Biti kristjan pomeni, da si podobno, kot Kristus, prizadevamo, da bi po svojim močeh pomagali lajšati telesno in duhovno revščino, s katero se sooča današnji človek.
To pomeni plavati proti toku današnje miselnosti, ki daje velik poudarek na imeti, na uživanju, in to brez soodgovornosti za drugega, kar vodi v krizo družbe, kjer je hitro poteptano dostojanstvo človeka.
Tako imamo tudi danes mnogo ljudi, ki jih je ta miselnost porinila na rob družbe in prosijo, da se jih usmilimo. Tako kot Jezus, ki se je sočutno dotaknil gobavca, in je ta ozdravel.
Dotik Boga ima za posledico nov začetek in »da« življenju.
Ta, ki se ga Bog dotakne, je ozdravljeni človek, ki je dobil novo moč ljubezni, ki jo lahko deli tudi ljudem v stiski.
Amen.
Msgr. Alojzij Cvikl DJ,
mariborski nadškof metropolit