Dragi Marijini častilci. Prisrčno vas pozdravljam na Marijin največji praznik, praznik njenega vnebovzetja.

Včasih imamo občutek, da je naše življenje nepopolno, zato smo razočarani in v naših pričakovanjih nepotešeni.

Po drugi strani pa nas velikokrat spremlja misel, da to, kar delamo, in za kar se trudimo, nima smisla.

Mislim, da je to ena največjih skušnjav, ki nas odvrača od prizadevanja za dobro.

Svoje naredi tudi javno mnenje, ki nam kaže, da se ne splača biti dober, ko nam govori, kako dobro se godi tistim, ki imajo pred seboj le sebe in svoje koristi.

Stara modrost pravi, da me na koncu življenja ne bodo vprašali, zakaj nisem bil Mojzes ali kdo od velikih mož. Vprašali me bodo, zakaj nisem svojega življenja odživel v polnosti.

Nevarnost, ki preti tistim, ki se odločijo za dobro in resnično, nam lepo opiše današnje berilo, vzeto iz knjige Razodetja: »In prikaže se veliko znamenje na nebu: Žena obdana s soncem in … je noseča in vpije v porodnih bolečinah« (Raz 12,1-2).

Ta skrivnostna žena lahko predstavlja vse človeštvo, lahko predstavlja Cerkev, Božje ljudstvo, lahko pa predstavlja vsakega izmed nas.

»Vpiti v porodnih bolečinah«, pomeni, da vpije v stiskah in nadlogah, s katerimi se srečujemo. To so naši dvomi in preizkušnje, to je naša človeška omejenost …

Vsak od nas se kdaj sreča s takimi trenutki.

Dalje pravi berilo: »In glej, velik ognjenordeč zmaj se ustopi pred ženo, ki je na porodu, da požre njeno dete« (Raz 12, 3-4).

Kaj je tisto, kar najbolj hromi naš pogum, našo željo delati dobro. To je strah in dvom, da je vse to naše prizadevanje zastonj, da je naš trud zaman, da se nič ne pozna pri izgradnji lepšega in boljšega sveta.

Današnji praznik nam želi predstaviti Marijino življenje kot polno življenje, združeno z Bogom in odprto za Božje namige.

Marijino življenje ni vase zaprto, ki išče svoje koristi, ampak je življenje žene, ki želi to, kar je prejela, deliti naprej. Ni tista, ki poseduje, ampak tista, ki ponuja to, kar ji je bilo podarjeno. Ne utaplja se v svojih težavah, ampak vstane in se takoj poda na pot, da bo v oporo svoji sorodnici Elizabeti.

Poslanstva ne doživlja kot svoje zadovoljstvo, temveč kot čas, ki je velikodušno in zastonjsko podarjen drugim. Ko ugotovi, da je sorodnica ne potrebuje več, se umakne.

Marija v vsem vidi Božje delo in uresničevanje velikega načrta odrešenja.

Prebiranje in premišljevanje Božje besede ji omogoča, da vse dogodke bere v luči vere in zaupanja v Boga. Še posebej čuti, kako se Bog zavzema za »majhnega in pozabljenega« človeka.

Ostaja neomajna v svojem upanju. Po smrti Jezusa na križu in po njegovem vstajenju, se o Mariji ne govori več. Ni ji potrebno preveriti, ali je grob prazen, ni ji potrebno srečanje z Vstalim Sinom, kajti ona nikoli ni nehala verovati, da bo Oče obudil Sina. Ona veruje tudi takrat, ko se zdi, da je vsega konec.

Marija je vedno bila v celoti izročena Bogu in zato je zanjo smrt lahko bila samo celostna podaritev Bogu. To pa pomeni, da je življenje bilo rešeno in povzdignjeno. Z drugo besedo: to, kar je izročeno Bogu, ni nikoli izgubljeno, ampak vzeto k Bogu.

Vse, kar je prežeto z vero, je položeno v Božje roke, je rešeno.

Tudi naše prizadevanje za dobro, če ga združimo z Bogom, kakor je to delala Marija, ne bo nikoli uničeno, pa čeprav nas bo pri tem oviral skušnjavec, ki ima veliko obrazov.

Kako se učiti delati dobro?

Kot prvo: delati dobro ni lahko. Tega se moram učiti dan za dnem. Papež Frančišek pravi, da je prvi korak: »Oddaljiti se od tega, kar je slabo in se odločiti za to, kar je dobro. To je pot spreobrnjenja. Zato je prvi korak pot osvobajanja in učenja«.

Mi vsi smo polni besed, o tem, kaj je dobro, kaj bi lahko bilo boljše. A bolj kot besede, so potrebna konkretna dejanja. Jezus je večkrat grajal vodilni razred Izraelskega ljudstva z besedami: »Govorijo, pa ne delajo«.

Ljubezen do bližnjega je izraz ljubezni do Boga. Tu si ne moremo postaviti nekih meja, kajti za Gospoda je edina meja ljubiti brez meja. Po eni strani zato, ker mu nikoli ne bomo mogli biti dovolj hvaležni za to, kar je On naredil za nas; in po drugi strani, ker se Božja ljubezen vedno razodeva v preobilju, nepreračunljivo in brezmejno. 

Živimo v svetu, ki v ospredje postavlja to, kar je materialno, kar je zemeljsko, v ozadje se postavlja vrednote in to, kar je duhovnega, božjega. V medsebojnih odnosih ne najdemo skupnega jezika, zato so razdalje med nami vedno večje,  s tem pa rasteta nezaupanje in volja delati za skupno dobro.

»Delati dobro« se mi zdi kot rešitev in izhod iz situacije, v katero smo ujeti, kajti to povezuje vse ljudi, ne glede na ideološke ali verske različnosti in ustvarja kulturo srečevanja, ki je osnova za spoštovanje drug drugega. To je osnovna misel papeža Frančiška, ki jo vedno znova ponavlja: »Vsi imamo v srcu to zapoved: delaj dobro in ne slabega«.

K receptu »delati dobro« lahko dodamo posnemanje nje, ki so jo srednjeveški menihi prepoznali kot »filozofija kristjanov« - Marijo, ker je živela v posebni drži nizkosti in ponižnosti. V Lukovem evangeliju beremo, da se je Gospod ozrl na njeno nizkost (lat. humilitas) (1,48) Prav etimologija besede humilitas vodi k besedi humus, kar pomeni zemljo, in nas vodi do enega temeljnih spoznanj pri delanju dobrega, to je, da ponižnost in nizkost vodita k zavedanju svoje končnosti in končno to daje življenju rodovitnost, kakršno daje zemlja semenu.

Marija je bila vse življenje povezana z Bogom, vse svoje napore in delo je združevala z Bogom in je tudi v največji zapuščenosti verovala, upala in ljubila ter bila zato vzeta k Bogu.

S tem je Bog tudi nam pokazal, kam vodi naše življenje in tudi nam dal zagotovilo, da ima življenje cilj.

To je sporočilo upanja. Marija nas danes vse spominja, da Bog vsakega od nas kliče k sebi. To niso lepe besede, je resnica. Ta »srečen konec« ni kot pobožna utvara ali lažna tolažba. Je stvarnost, živa in resnična.

Marija hodi pred nami po poti vere, po poti, na katero smo stopili pri sv. krstu, ko smo svoje življenje povezali z Jezusom, kakor Marija. Današnji praznik nam oznanja zmago Kristusa nad smrtjo, ki pa ni samo njegova zmaga, ampak jo obljublja tudi nam, če bomo šli po poti za Njim in delali dobro.

Prosimo Marijo, da bi naš pogled bil vsak dan usmerjen k Bogu in da bi se znali zahvaljevati za vse »velike reči«, ki smo jih deležni. Tako se bo naše srce napolnjevalo z dobroto, ki jo bomo lahko podarjali naprej. Amen

Msgr. Alojzij Cvikl DJ,

mariborski nadškof metropolit