Spoštovani organizatorji Kolonije in razstav Umetniki za karitas, spoštovani umetniki, dragi bratje in sestre.

Danes obhajamo slovenski kulturni praznik in sicer ga praznujemo v Cankarjevem letu. Pred sto leti je namreč umrl ta služabnik slovenske besede, ki ji je služil z vso predanostjo svoje umetniške duše. V Podobah iz sanj je tudi misel o narodovi skrinjici, o narodovem zakladu. „Vsak narod ima v hiši svojega življenja posebno kamrico, v katero je skrbljivo spravil, kar je bil kdaj pridobil dragocenega, spravil vse, kar je bil kdaj najgloblje doživel, z vsem svojim ubogim telesom, z vso svojo čisto dušo, spravil vse, kar je kdaj trepetaje v predsmrtni bridkosti čutil in mislil. V to kamrico stopi ob usodni uri, stopi vanjo, da se povrne očiščen in utrjen, poln vere váse in v dobroto svojega bližnjega, poln zaupanja v dan in v večnost, poln moči, brez strahu, pripravljen na svatovanje in pripravljen na svojo lastno sedmino … Kaj in koliko si bil spravil, narod? Kdaj in kakšen se povrneš?“ je Cankar zapisal v črtici Zaklenjena kamrica.

Ta praznik je zato najprej povabilo, da se ozremo v preteklost našega naroda, pa tudi našega kulturnega področja. Da naš pogled seže na različna polja ustvarjanja duha. Da se ozremo na našo kulturno krajino, ki ji je človekovo ustvarjanje na različnih koncih dajalo različne obraze, ki sporočajo identiteto ljudi, ki so jih oblikovali in tam živeli. Da naš pogled seže v nošo, v kateri so ljudje na našem narodnem prostoru delali in praznovali. Danes je postala del folklore, a mora ostajati tudi del naših korenin. Da naše uho prisluhne glasbi, pesmim in plesom, ki so življenju dajali takt, ki so razplamtevali veselje in blažili žalost, ki so ljudem pomagali, ko so se smejali in ko so jokali. Da se naše oči ozrejo v poslikave in kipe, ki so jih ustvarjali naši domači umetniki in mojstri čopiča in dleta, ki so k nam prihajali iz sveta. Da se zagledamo v sporočilnost mrtvaškega plesa v Hrastovljah in v poklon svetih treh kraljev pri svetem Primožu nad Kamnikom, da se zasanjamo v nežno poslikavo Rotunde v prekmurskem Selu do Kraljeve poslikave cerkve na Svetih Višarjah. Da se zagledamo v pisano duhovitost panjskih končnic in ganljivo vero, ki je zaljšala znamenja na križpotjih naših vasi in cest.

Ta pogled nam tudi jasno pove, da smo bili v svojem kulturnem ustvarjanju samonikli, obenem pa nikakor ne osamljeni in ločeni od kulturnega prostora, ki nas je obdajal in v katerem smo živeli. Naša visoka umetnost je zrasla z evropskim kulturnim obnebjem, iz katerega smo se plemenitili in v katerega so tudi naši umetniki prispevali naš delež talenta in navdiha.

Ko danes obhajamo slovenski dan kulture, nam od vsepovsod dopovedujejo, kakšni so kulturni dosežki naših sodobnikov, umetnikov, ki neprestano terjajo več denarja in ponižno prikimavanje vsemu, kar nam ponujajo oziroma vsiljujejo kot umetniško in kulturno snovanje tega trenutka. Prepričan sem, da v tem primeru ne bo treba čakati stoletja, da bi čas razsodil, kaj je vredno trajanja in bo zato ostalo v resnici zapisano v zgodovino našega naroda kot del njegove umetniške ustvarjalnosti in identitete, kaj pa bo utonilo v pozabo ali bo po določenem času ostalo samo še razlog čudenja in začudenja, da smo bili spodobni ob določenih stvareh sploh zaustaviti korak in misel.

Pomenljivo je berilo iz 1. knjige kraljev, ki smo mu prisluhnili in govori o Salomonu. Včeraj smo poslušali o Salomonovi visoki kulturi, ki jo je dosegal in izkazoval ne različnih področjih življenja v svojem kraljestvu. Zaradi tega je zaslovel kot sinonim modrosti, tako da ga je prišla občudovat celo kraljica iz Sabe, da bi se prepričala, ali je Salomonova modrost res takšna, kakršen je njen sloves v svetu. Priznati je morala: „Nisem verjela, kar so pravili, dokler nisem prišla in videla na svoje oči. In glej, niti polovice mi niso povedali. Tvoja modrost in odličnost presega sloves, ki sem ga slišala. Blagor tvojim možem, blagor tvojim služabnikom, ki vedno stojijo pred teboj in poslušajo tvojo modrost!“

Danes pa smo srečali drugačnega Salomona; pozabil je, da modrost in pravičnost izhajata iz zvestobe Gospodu. „Njegovo srce ni bilo več celo za Gospoda, njegovega Boga.“ Zato mu je Gospod povedal: „Ker je s teboj tako, da se nisi držal moje zaveze in mojih zakonov, ki sem ti jih zapovedal, bom odtrgal kraljestvo od tebe in ga dal tvojemu hlapcu.“ V vsem sijaju Salomonovega kraljevanja, ki je ljudem jemalo dih, je bila vendar že klica zatona in propada.

Čemu smo zvesti mi, čemu so zvesti naši umetniki. Iz česa ustvarjajo in zakaj? Gre za navdih, ki jih nagovarja, gre za notranjo nujo, zaradi katere morajo vzeti v roke čopič ali pero, da navdih izgovorijo in z njim plemenitijo? Ali gre za krik praznine, nesmisla, totalnega razkroja občutka za lepo, dobro, resnično? Ali gre za globoko potrebo sebi in drugim pomagati postajati boljši - boljši ljudje, boljši državljani in seveda tudi boljši Slovenci, ali pa gre za nujo opozoriti nase, pa čeprav ne premorem nič boljšega, kot šokantno kričanje praznine?

Kaj dajemo v posebno kamrico našega naroda, bodo morale razmisliti tudi kulturne ustanove, ki so odgovorne za kulturno politiko našega trenutka in prostora. Ni vseeno, kaj nagrajujejo in kaj puščajo ob strani? Kaj predstavljajo kot presežke ustvarjalnosti in česa sploh ne opazijo? Kakor bo čas resnične umetnine ločil od samooklicanih umetnin, tako bo čas presodil in razgalil tudi delovanje vseh tistih, ki so na področju kulture odločujoči.

Umetniki so v posebno kamrico našega naroda skozi stoletja, tudi za ceno „nošenja pekla al' nebes v prsih“ spravili dovolj vrednega, kar je prestalo presojo časa, da moramo danes s ponosom ugotavljati, da smo obstali kot narod po kulturi in umetnosti. Ali bi iz tega, kar nastaja danes in razglašamo za umetnost, ostali kot narod na prepihu prostora in časov? Ne verjamem.

Zato naj Bog blagoslavlja ustvarjalce, ki poslušajo navdih in iz njega ustvarjajo.

msgr. Stanislav Zore OFM
ljubljanski nadškof metrpolit