V župniji Šmartno pri Litiji je ljubljanski nadškof Stanislav Zore v diakona posvetil bogoslovca Matija Goloba, ki izhaja iz omenjene župnije, v stalna diakona pa Edvarda Šnajderja iz župnije Ihan, ter Alojzija Štefana iz župnije Moravče. V nadaljevanju objavljamo nadškofov nagovor.

Spoštovani g. škof, dragi bratje duhovniki in diakoni, spoštovane sestre redovnice, dragi bogoslovci, ministranti, pevci, pritrkovalci in vsi dragoceni bogoslužni sodelavci, dragi bratje in sestre kristjani: toplo pozdravljeni in iskreno dobrodošli na današnjem praznovanju naše krajevne Cerkve, ko bomo tri može posvetili v diakone: bogoslovca Matija v diakonsko služenje v pripravi na duhovništvo, potem pa zakonska moža Lojzeta iz Moravč in Edvarda iz Ihana, ki bosta z današnjim posvečenjem sprejela služenje Bogu in Cerkvi kot stalna diakona. Vse tri lepo pozdravljam skupaj z njihovimi domačimi: s starši ter brati in sestrami, pa tudi z ženami in otroki.

Tukaj smo kot Cerkev, ki se zahvaljuje. Zahvaljujemo se, ker se Bog ne naveliča klicati ljudi v vrste svojih bližnjih sodelavcev. Zahvaljujemo se Bogu, ker za svoje sodelavce ne izbira popolnih ljudi. Kakor je nekoč hodil ob obali Genezareškega jezera in ribiče vabil, naj pustijo mreže in čolne in gredo za njim, kakor je hodil po ulicah in naletel na mitničarja, ki je pobiral davke in ga povabil, naj pusti mitnico in gre za njim, tako tudi danes hodi po poteh človeških src in v njih naleti na vse mogoče. In vabi, kakor je vabil včasih, kakor vabi vedno: »Hodi za menoj!«

Bog človeka ne pokliče v svojo službo, ker je tako svet, ker odlično pozna teologijo in do potankosti obvlada Sveto pismo, ne pokliče ga zato, ker do pičice natančno izpolnjuje Božje in cerkvene zapovedi in je v svojem življenju neoporečen. Ne. V vsakem času življenja Cerkve in na vseh krajih, kjer je navzoča, Gospod jemlje svoje sodelavce izmed ljudi in jih postavlja za ljudi.

Zato smo danes tukaj tudi kot Cerkev, ki prosi. Pred Bogom sklepamo roke za te tri može, da bodo v služenju poslušali Gospodov glas in vedno neomajno zaupali v njegovo besedo. Pred Bogom sklepamo roke, da bodo vedno čutili, da Jezus tudi v njihovem življenju uresničuje svojo obljubo: »Ne boj se, saj sem jaz s teboj!« (Iz 43,5). Pred Bogom sklepamo roke, da naša molitev zanje ne bi nikoli pojenjala, da ne bi nikdar utihnila. Ne sme se zgoditi, da bi kdaj pogrešali našo molitev in našo duhovno bližino.

Zakaj je to tako pomembno? Rad bi povzel besede milanskega nadškofa Maria Delpinija ob diakonskem posvečenju, ko je dejal: »Treba je reči, da danes praznujemo pretiravanje. Oče našega Gospoda Jezusa Kristusa naj usliši molitev Sina in naj te svoje sinove posveti v resnici. To je pretiravanje: poklicani so, da živijo pripadnost, da sodelujejo pri Jezusovem življenju in poslanstvu, kar v resnici zveni kot pretiravanje. Pravzaprav gre za posvetitev, ki celotnega človeka, vse njegovo življenje, vse misli, vse želje, vse občutke izroči Božji svetosti. Vse in to za vedno! Bodo ti možje še imeli zasebno življenje? Pravzaprav ga ne bodo mogli imeti; Gospodu bodo posvečeni v času utrujenosti in počitka, podnevi in ponoči, poleti in pozimi. Gospodovi so. Se bodo lahko obdali s prijaznimi in dobrohotnimi ljudmi in zavrnili neprijetne in sovražne ljudi? Tudi ne, saj bodo zaradi posvetitve v sebi mislili to, 'kar je tudi v Kristusu Jezusu' (Flp, 2,5). Bodo lahko delali, kar jim je všeč, in se izogibali tistemu, kar je v nasprotju z njihovimi željami ali nagnjenji? Ne bodo mogli, ker bodo posvečeni Gospodu in mu bodo sledili, kamor koli gre On. V času individualizma in sebičnosti, ko ljudje verjamejo, da imajo pravico delati, kar hočejo, bodo ti možje izjavili, da se dajejo na voljo Gospodu in da bodo delali, kar bo hotel Gospod, da bodo Božjo voljo izpolnjevali v njegovi Cerkvi. Se vam ne zdi, da je to pretiravanje?«

Je. Za miselnost tega sveta je to pretiravanje. Za miselnost tega sveta je najbolj pomembno biti všečen, biti sprejet od vseh in povsod. Za miselnost tega sveta je pomembno, da se izogibamo naporu in zahtevnim razmeram, kaj šele preizkušnjam in preganjanju. V skladu z miselnostjo tega sveta je ravnal apostol Peter, potem ko je Jezus prvič napovedal svoje trpljenje, smrt in vstajenje. »Bog ne daj, Gospod! To se ti nikakor ne sme zgoditi!« (Mt 16,22). Pa dobro vemo, kako ga je poimenoval Jezus in kam ga je postavil. V sladu z miselnostjo tega sveta sta delovala tudi apostola Jakob in Janez, ki sta, kot smo slišali v evangeljskem odlomku, Jezusa prosila, da bi v njegovi slavi sedela eden na njegovi desnici in drugi na njegovi levici. Pa jima je Jezus odvrnil, da ne vesta, kaj prosita. In res nista vedela. Če bi vedela, kaj pomeni sprejeti kelih, ki ga pije Jezus, in biti krščena s krstom, s katerim je on krščen, bi bil njun odgovor nekoliko obotavljajoč in ne bi s tako odločnostjo odgovorila: »Moreva.« Kelih je v Izraelskem izročilu tisti, ki je pri mizi sedel na prvem mestu, ponudil gostu, ki mu je hotel izkazati posebno čast. Pravzaprav je kelih pomenil, da bo počaščeni delil usodo prvega pri mizi. Za krst pa že beseda sama pove, da pomeni potopitev, potopitev v vodo; v Jezusovem primeru gre za potopitev v vode smrti.

Ko je prišla ura preizkušnje, sta bila oba, Jakob in Janez med ubežniki. Ni težko biti junak, ko se zdi, da se obeta čudovita prihodnost. Ni težko biti junak, ko sediš na varnem, za debelimi zidovi in močnimi vrati. Nekaj drugega pa je biti junak, ko od vsepovsod grozi nevarnost in ta nevarnost ni zgolj umišljena, ampak je zelo resnična: lahko te prikrajša za svobodo, lahko ti vzame življenje.

Ko je bil Jezus povzdignjen z zemlje, ko je bil povzdignjen v svojo slavo, sta bila ob njem na njegovi desni in na njegovi levi dva razbojnika. Trdno sem prepričan, da je obema naklonil svoj usmiljeni pogled, ki ju je v zadnjem trenutku vabil k spreobrnjenju. Eden se je temu pogledu izročil in  skupaj z Jezusom odšel v raj. Drugi ni dovolil, da bi se ga ta pogled dotaknil in je ostal v kletvi in smrti.

Dragi kandidati za diakonat: Matija, Edvard in Lojze. Teh besed vam ne govorim, da bi vam jemal pogum na začetku poti vašega služenja Bogu in Cerkvi v diakonski službi. Nikakor. Rad pa bi, da bi se globoko v vas zakoreninilo spoznanje, da niste sebe izvolili, ampak da vas je izvolil in poklical On, ki je zase rekel, da je vstajenje in življenje. Zagotovil nam je, da bo z nami vse dni do konca sveta. Vaša pot služenja je znotraj Jezusove poti in znotraj njegovega odnosa z Očetom. Kakor je Oče njega poslal na svet, Jezus tudi vas pošilja v svet. 

Temu svetu morate najprej z zgledom svojega življenja oznanjati evangelij Jezusa Kristusa. Živite ga s tisto svobodo, za katero nas je osvobodil Kristus. Ta svoboda nima nič opraviti s svojevoljnostjo in sebičnostjo. To je svoboda človeka, ki zaradi Kristusa in s Kristusom vedno znova utira pot do bratov in sester, ki potrebujejo besedo tolažbe, spodbude, spoštovanja in odrešenja. To je svoboda človeka, ki se ne boji nasprotovanj, saj ve, da ga bo Gospod rešil »iz levjega žrela« (2 Tim 4,17). To je svoboda človeka, ki ga ni strah padca in ga ni strah poraza, saj njegova naloga ni zmagovati, ampak oznanjati. To je tudi svoboda človeka, ki ne viha nosu pred vsemi oblikami človeške bede, ampak je pripravljen roke in noge pogrezniti v blato, da bi iz njega potegnil človeka, brata, sestro.

Je kdaj na robu svojih moči? Velikokrat, skoraj vedno. Saj tega ne dela iz svoje izbire in želje, ampak iz Gospodove izvolitve. In če boste vse in vedno delali iz Gospoda in njegove moči, bo to najmočnejše oznanilo evangelija, ki ga lahko prinašate našemu času in današnjemu človeku.

Zelo vas prosim, da zaradi vsega povedanega nikoli ne pozabite živeti v Božji bližini. Vedno se ozirajte v njegov usmiljeni pogled, da boste v njegovem usmiljenju do vas vedno znova dobili moč za naslednji korak na poti do vrha, do povišanja s Kristusom. In prav ta usmiljeni pogled vam bo pomagal, da vaše srce ne bo otrdelo, da ne bo okamnelo. Učil vas bo, da boste tudi vi znali z usmiljenjem gledati na ljudi, ki jim boste oznanjali Božjo besedo, ki jim boste delili zakramente, ki jim boste razlagali nauk Cerkve. Jezusov usmiljeni pogled vas bo vodil, da bo po njegovem zgledu tudi vaše življenje in delovanje ostajalo služenje, kajti »tudi Sin človekov ni prišel, da bi mu stregli, ampak da bi on stregel in dal svoje življenje v odkupnino za mnoge« (Mr 10,45).

Vas pa, dragi sorodniki in verniki prosim, kar sem omenil že v začetku: še naprej bodite njihovi očetje in mame, njihove žene in otroci, njihovi bratje in sestre, bodite njihovi prijatelji, predvsem pa vedno bodite molivci zanje. Vztrajajte v molitvi in se ne naveličajte, da bodo čutili vašo skrb in podporo in da bodo tudi po vaših molitvah vedno znova začutili moč za hojo za Kristusom, kamor koli bo šel On – in oni za njim. 

Naj se učijo pri Mariji, ki je poslušala, premišljevala in živela. Amen.

Msgr. Stanislav Zore,
ljubljanski nadškof metropolit