Dragi bratje in sestre.

Postni čas se bliža svojemu vrhuncu. Pripravlja nas na obhajanje Jezusovega trpljenja, smrti in vstajenja. Pri tem je pomemben poudarek, da nas pripravlja. Ni sam sebi namenjen. Ne gre za obračanje listov v koledarju ali minevanje dni v posameznem postnem tednu. Namenjen je nam, da po eni strani postajamo vedno bolj rahla prst, v katero Božja beseda polaga svoja semena, po drugi strani pa sami rastemo v seme, ki bo pripravljeno na setev, da bi moglo nekoč dozoreti v žetev.

Peti postni nedelji rečemo tudi tiha nedelja. Včasih so na to nedeljo po naših cerkvah zakrili Križanega na križih. Gospod se je umaknil našim očem. Njegovo trpljenje se je skrilo in kristjani so bili poklicani, da nič več z očmi telesa, ampak z očmi srca, z očmi vere zrejo Jezusa in njegovo daritev za odrešenje človeka, za odrešenje vsakega posameznika. Križe so potem odkrili v obredu češčenja križa na veliki petek, ko se je ob vzkliku: »Glejte, les križa, na katerem je zveličanje sveta viselo,« pred očmi kristjanov spet pokazal razpeti Gospod. In ljudstvo je odgovorilo s povabilom: »Pridite, molimo.« 

Današnja nedelja nas torej vabi v molčanje, v tišino. Za današnjega človeka je to naporno prizadevanje. Tako smo navajeni besed, glasbe, nekega zvočnega dogajanja okoli nas, da smo z vsem tem tako prepojeni, da je tišina postala moteča. Skoraj je ne prenesemo več. A vendar je »treba mnogo tišine, tišine zunaj in znotraj nas, da bi slišali glas.« Za pesnika Pavčka glas golobov, mravelj, ljudi, src in njih bolečine. Za nas pa tudi in predvsem glas, ki se iz večnosti pretaka v čas, glas, ki ne nagovarja ušes, ampak govori srcem, da bi ga potem izrekala dejanja in o njem govorile besede. Tisti glas, ki ga Bog zapisuje na plošče srca, v človekovo notranjost, da bi mu postal blizu, čisto blizu. Da ga ne bi iskal povsod okoli sebe, dostikrat povsod tam, kjer ga ni, samo da se mu ne bi bilo potrebno v poslušanju tega glasu srečati s sabo in začutiti globoko nujo po spreobrnjenju.

Včasih je Bog svojo voljo pisal na kamnite table. Toda medtem, ko je Bog pisal postavo, je ljudstvo zahtevalo od Arona, naj mu izdela boga, ki bo hodil pred njimi. Iz tega poskusa se je izcimilo zlato tele. Table postave pa so se razbile, ne da bi se dotaknile ljudi in njihovih življenj. 

Potem pa je Bog po preroku Jeremiju obljubil, da bo postavo pisal na srce. Oče je v učlovečenju Jezusa Kristusa to obljubo izpolnil. Ni več pisal na kamen, ampak je poslal svojega Sina, ki je postal človek, da bi nam mogel biti čisto blizu, da bi mogel v njem tudi Bog doživeti vse, kar doživlja človek, vključno z grozo pred trpljenjem in smrtjo. Prihranjeno mu je bilo samo izkustvo greha. A je greh tudi njega zaznamoval, saj je grehe vseh nas, vse moje in tvoje grehe, sprejel nase in pustil, da so jih z njegovim telesom pribili na križ. S tem je »izbrisal zadolžnico, ki se je s svojimi določbami glasila proti nam« (Kol 2,14).

Način Jezusovega delovanja je zbujal radovednost. »Radi bi videli Jezusa,« je rekla skupina Grkov, ki so na praznik prišli počastit Boga. Nagovorili so Filipa, apostola, ki jim je bil blizu zaradi imena. Njegovo ime izhaja iz grščine in pomeni »ljubitelj konj«. Kako majhne stvari včasih odločajo o tem, ali nas bo nekdo nagovoril ali bo ostal tiho. Ker je v tem vprašanju veselo oznanilo začelo prestopati meje judovstva, je Filip potreboval pomoč. Povabil je Andreja, ki je bil med prvimi Jezusovimi učenci in je zato imel posebno mesto. Skupaj sta torej šla k Jezusu in mu povedala, kaj želijo Grki.

Jezus pa ni odgovoril na prošnjo, ampak je začel skrivnostno govoriti o tem, da je prišla ura, da se Sin človekov poveliča. 

Poveličanje nam samo po sebi pomeni nekaj velikega, nekaj privlačnega. Poveličati pomeni storiti, da kaj dobi velik ugled, veljavo, pomeni poplemenititi, pomeni narediti deležnega božjih lastnosti. Poveličanje bi torej bilo nekaj privlačnega, nekaj, kar si je želeti.

Jezus pa takoj za besedo o poveličanju spregovori o padanju v zemljo in umiranju. Razkrije nam čudovito prispodobo o zrnu, ki umre, da obrodi sad. V nasprotnem primeru, če se zrno izogne zemlji in se ne pusti posejati v prst in se prepustiti, da nova bilka iz njega posrka vse, kar je v njem, da ga izprazni do konca, bo to zrno ostalo samo.

Naše doživljanje nas postavlja pred čudno nasprotje. Bojimo se padanja v zemljo, bojimo se trpljenja in bojimo se umiranja. Bližje nam je ohranjanje življenja, raje ljubimo življenje in ga nočemo izgubiti. Bolj ko smrt vstopa v zavest ljudi kot nepreklicen konec vsega, bolj krčevito se oklepajo življenja. In v resnici ostajajo sami. Ko namreč človekov jaz stopi pred vse drugo in druge, ko se vse spremeni v prizadevanje za svoje dobro, za svoje zdravje, za lastno večno mladost, se začne zapirati obroč okoli človeka; sicer je res lahko vedno bolj uspešen, zdrav, učinkovit in vedno bolj sam. Zrno mora v zemljo, sol mora v jed in človek mora med ljudi, med brate in sestre, da so deležni njegovih dobrih besed in dobrih del. S tem pa tudi on sam postane deležen življenja. Obroča ni več, zagledanost v jaz izgine, človek pa postane živ in rodoviten.

Tudi Jezus se je bal vsega, kar bo prinesla njegova ura. »Zdaj je moja duša vznemirjena. In kaj naj rečem? Oče, reši me iz te ure? Zavoljo tega sem vendar prišel v to uro. Oče, poveličaj svoje ime!« 

Na ta način je Janez povedal tisto, kar so ostali evangelisti povedali v Getsemaniju, kjer je Jezus potil krvavi pot. »Moja duša je žalostna do smrti« (Mt 26,38; Mr 14,34). »Oče, če hočeš, daj, da gre ta kelih mimo mene, toda ne moja volja, ampak tvoja naj se zgodi« (Lk 22,42).

V njem lahko prepoznamo svoj strah, svojo tesnobo. V njegovih besedah prepoznamo svoje molitve in prošnje, s katerimi se obračamo na Boga, naj nas reši iz stiske, iz preizkušnje, naj nam pomaga v težavah. Vse to prosimo, prav kakor je prosil Jezus. A on je dodal besede, na katere mi radi pozabimo: »Oče, poveličaj svoje ime … Ne moja, ampak tvoja volja naj se zgodi.« Ko Bogu izrečemo svoje prošnje, pozabimo, da bi sebe položili v Božjo voljo, da bi Oče tudi po nas poveličal svoje ime. V očenašu molimo: »Posvečeno bodi tvoje ime, pridi tvoje kraljestvo, zgodi se tvoja volja.« Kako blizu je to Jezusovemu: Oče, poveličaj svoje ime; ne moja, ampak tvoja volja naj se zgodi.«

V očenašu nas je torej Jezus naučil moliti na način, kakor je sam prosil Očeta v uri smrtne stiske. Pisec pisma Hebrejcem pravi, da je Jezus v času »svojega življenja na zemlji daroval molitve in prošnje z močnim vpitjem in solzami njemu, ki bi ga mogel rešiti iz smrti, in bil je uslišan zaradi bogovdanosti« (Heb 5,7).

Kako je bil uslišan, če pa je umrl. Dve možnosti rešitve iz smrti sta – Lazarjeva in Jezusova. Lazarja je Jezus obudil za nekaj časa, Jezus pa je popolnoma in dokončno premagal smrt prav skozi smrt samo, ko je iz nje vstal v novo, večno življenje.

Obljubil nam je, da nas bo, ko bo povzdignjen z zemlje, vse pritegnil k sebi. Po tem postnem času nas močno priteguje k sebi. Stoji pri vratih in trka, da bi slišali njegov glas, odprli vrata in bi on mogel vstopiti in biti naš gost (prim. Raz 3,20).

Na tiho nedeljo tudi mi obmolknimo in pustimo, da nas nagovarja njegova beseda, da bomo zaslišali njegovo trkanje in mu odprli, da bo v svojem vstajenju mogel obuditi tudi nas. Amen.

Msgr. Stanislav Zore
Ljubljanski nadškof metropolit