Dragi bratje in sestre.

Iskreno vas pozdravljam na današnjem praznovanju dvajsetletnice povzdignjenja svetišča Kristusa Odrešenika v Novi Gorici do veljave in časti konkatedralne cerkve.

Na poseben način gre naša misel in molitev k škofu te škofije, msgr. Juriju Bizjaku, ki zaradi zdravja žal ne more voditi tega prazničnega slavja. Naj ga objame naša prisrčna želja po čimprejšnjem popolnem okrevanju in naša molitev, naj mu Gospod, ki je naša moč in naš ščit, okrepi sile, da bo mogel stopiti v sredo Božjega ljudstva, ga voditi in mu odkrivati sočne pašnike Božjega kraljestva. Dragi škof Jurij, čim prej okrevajte.

Seveda se v teh trenutkih v spominjanju in hvaležnosti vračamo k pokojnemu škofu Metodu Pirihu, ki je bil pobudnik razglasitve tega svetišča za konkatedralo. Po petindvajset letnem vodenju koprske škofije se je odločil, da bo po smrti počival na Sveti Gori – morda tudi zaradi tega, ker se s Svete Gore vidi velik del koprske škofije.

Škof Metod Pirih je torej na takratno Kongregacijo za škofe naslovil prošnjo, da bi bilo svetišče Kristusa Odrešenika povzdignjeno v konkatedralno cerkev. V Odloku kongregacije, ki je bil izdan 15. marca 2004, je bilo napisan razlog škofove prošnje: »… da bi bilo za duhovno korist Božjega ljudstva še primerneje poskrbljeno in da bi še učinkoviteje mogel izpolnjevati svojo pastoralno službo.«

Seveda je Kongregacija postopala skrbno in pretehtala različna mnenja in presoje pri takratnem apostolskem nunciju gospodu Santosu Abrill y Castelló, in je potem, »ko je bilo pridobljeno soglasje tistih, ki imajo kakšen interes ali se predpostavlja, da ga imajo,« odločila, »da se – ob ohranjenem dostojanstvu škofovskega sedeža koprske škofije – Bogu posvečeno svetišče v čast Kristusa Odrešenika, ki stoji v mestu Nova Gorica, počasti z naslovom in dostojanstvom konkatedralne cerkve z vsemi pravicami, častmi in privilegiji, pa tudi z dolžnostmi in obveznostmi, ki so lastne cerkvam te vrste.«

V istem Odloku je Kongregacija za škofe tudi določila, da apostolski nuncij z vsemi potrebnimi pooblastili izvrši določbe Odloka. Nuncij Santos Abril y Castilló je zaupano nalogo izpolnil 21. novembra 2004 in to svetišče Kristusa Odrešenika počastil z dostojanstvom konkatedralne cerkve z vsemi pravicami, častmi in privilegiji, pa tudi dolžnostmi in obveznostmi, ki so lastne cerkvam te vrste.

Slovesnost je potekala na Nedeljo Kristusa, kralja vesoljstva, zato danes, na vigilijo letošnjega praznika Kristusa Kralja upravičeno praznujemo obletnico tega slovesnega in pomenljivega dogodka.

Kakor ima vsaka stolnica škofovski sedež, tako ima škofovski sedež tudi vsaka konkatedralna cerkev. »Gospod je postavil svoj prestol v nebesih, njegovo kraljestvo vlada nad vesoljstvom,« pravi 103. psalm (19). Škofova naloga je drugačna. Nikakor ni postavljen za to, da bi vladal nad škofijo, pač pa da poučuje, posvečuje in vodi ljudstvo, ki mu ga je zaupala Božja previdnost. Zato nas tudi škofovski sedež v tem svetišču spominja na škofove naloge, obenem pa tudi vse nas vabi, da mu dovolimo, da nas v teh negotovih in temačnih časih vodi po poti upanja, tako da skupaj z njim postajamo »romarji upanja«, kakor nas je za sveto leto odrešenja povabil papež Frančišek, s tem pa tudi prinašalci upanja ljudem našega časa, tistega upanja, ki ne osramoti, »ker je Božja ljubezen izlita v naša srca po Svetem Duhu, ki nam je bil dan« (Rim 5,5).

Danes pa so naši pogledi usmerjeni tudi k nekemu drugemu prestolu, k prestolu križa, s katerega kraljuje Kristus. Venancij Fortunat je napisal himno relikviji križa, v kateri nas presune verz: »Regnavit a ligno Deus« (Bog kraljuje s križa). Ko se zagledamo v ta prestol, nas prevzema dvoje. Najprej bi radi odvrnili pogled, ker nas Bog ni ustvaril za nasilje in nas nasilje globoko pretrese. Res pa je, da smo skozi stoletja upodobitev Križanega iz znamenja naše vere in iz znamenja odrešenja večkrat spremenili v umetniško izdelano razpelo, ki je v okras naših hiš in stanovanj. Po drugi strani pa nas Križani priteguje k sebi, saj čutimo njegovo neizmerno ljubezen, s katero je za nas dal čisto vse, tudi zadnjo srago svojega življenja. Križani v vaši cerkvi, v tej konkatedrali na sebi nima nič, kar bi prikrivalo resničnost Kalvarije in Kristusovega prestola na njej. Vsi dobro vemo, da pravi križi ne v zgodovini in ne v našem življenju niso bili narejeni, da bi prebujali v nas umetniški vtis. Nikakor. Namenjeni so bili trpljenju ljudi. Namenjeni so bili smrti.

Če pustimo, da v nas spregovori srce, potem nas ta surovost križa in Trpečega na njem prebuja k sočutju. Ne samo s Križanim. Do njega moramo znova in znova obujati hvaležnost in ljubezen. Pač pa moramo postajati sočutni do vseh tistih, ki jih družba, politika, ljudje, pohlep in toliko drugih razlogov še vedno razpenja na križ trpljenja in na tem križu umirajo. Če bomo sočutni, potem ne Jezusov križ in ne križi naših trpečih bratov in sester ne bodo nikdar sprejeti kot samo po sebi umevni. Sočutje bo trpečim vračalo dostojanstvo in potrjevalo, da Bog ni naredil smrti in se ne veseli propada živega (prim. Mdr 1,13).

Današnja Božja beseda pa nas prestavi v zadnje ure Jezusovega življenja. Vprašanje o Jezusovem kraljestvu je zaostreno do konca. Zvezanega, tudi pretepenega, so pripeljali pred Pilata in v notranjosti njegovega pretorija. Drug pred drugim stojita pokorni izpolnjevalec cesarjevih ukazov in Božji Sin, ki živi iz Očetove volje in je tudi v smrtnem strahu in trepetu svojo voljo podredil Očetovi volji in na koncu svojega Duha izročil v Očetove roke.

Predstavnik oblasti, pred katero je trepetal svet, in tisti, ki je prišel, da priča za resnico.

»Si ti judovski kralj?« Pilat ni okolišil. Vprašanje je bilo neposredno. Si to, česar te tožijo in obsojajo ali nisi?

Tudi Pilatu je Jezus skušal odpreti pot. Na svoj način. Še preden ga je namreč Pilat dal pribiti na prestol križa, mu je Jezus postavil vprašanje, ki ga je pribilo na njegovo odgovornost: v čigavem imenu deluješ? Deluješ sam od sebe ali te upravljajo drugi? Ali še razmišljaš s svojo glavo, ali pa zaradi podkupnin in izsiljevanja tega nisi več sposoben? Sodiš pošteno, kot bi zahtevala tvoja vloga, ali pa se prodajaš zaradi svojih koristi? Kakšna vprašanja tudi za nas same in za številne, ki morajo v svojem življenju odločati o drugih. Kakšno spraševanje vesti za vsakega kristjana.

Kako je ravnal Pilat, vemo. Umil si je roke, a nedolžne krvi ne morejo sprati ne z rok in ne z duše veletoki vode. Jih pa more umiti pogled na zadnje trenutke na križu, kjer ljubezen prevzame dogajanje. Kakšen kralj! Ne glede na dogajanje okoli njega, je ohranil vse svoje dostojanstvo. »Oče, odpusti jim, saj ne vedo, kaj delajo!« Tako ravnajo resnični kralji. In kdor se s prošnjo ozre vanj, mu Jezus odgovori z zagotovilom: »Še danes boš z menoj v raju!«

Zato ga ob praznovanju njegovega kraljevanja tudi mi prosimo: »Gospod, spomni se nas v svojem kraljestvu, da bomo deležni tvojega kraljestva.« Amen!

Msgr. Stanislav Zore,
ljubljanski nadškof metropolit