Dragi bratje in sestre. Letos smo se ob občnem zboru Škofijske karitas Ljubljana zbrali v ljubljanski stolnici sv. Nikolaja ob bogoslužnem obhajanju praznika Marijinega oznanjenja. Vse vas iskreno pozdravljam. Posebej pozdravljena predsednik in generalni tajnik Škofijske karitas g. Marko Čižman in g. Jože Kern. Skupaj z njima pozdravljam tudi vse zaposlene na naši Karitas.

Najprej moram povedati dejstvo, da ste Karitas ljudje. Karitas ni naslov in poštni nabiralnik, kakor je to lahko neko podjetje. Karitas tudi ni in ne more biti transakcijski račun, na katerem se zbirajo sredstva za pomoč potrebnim. Karitas niso skladišča, v katerih sprejemajo, urejajo in delijo materialno pomoč za ljudi v stiski. Karitas tudi niso urniki, ki morda visijo na vratih njihovih prostorov ali pa so objavljeni na spletnih straneh posameznih Karitas. Moramo biti sicer preudarni, da ne bi komu prišlo na misel, da vsega tega, kar dobrodelno dejavnost omogoča in podpira, ne bi omalovaževali ali celo razglašali za nepotrebno. Nasprotno! Brez vsega tega nikakor ne bi mogli nuditi pomoči tistim, ki jo potrebujejo. Navsezadnje apostol Jakob tako jasno pove: »Če sta brat ali sestra gola in jima manjka vsakdanje hrane, pa jima kdo izmed vas reče: »Pojdita v miru! Pogrejta se in najejta!« a jima ne daste, kar potrebujeta za telo, kaj to pomaga?« (Jak 2,15-16).

Kljub temu pa je pomembno, da se zavedamo, da Karitas brez vas, brez ljudi, preprosto ni. Najprej Karitas ni brez prostovoljcev, ki ste nekakšna živa vez med vsemi računi, skladišči in urniki, ter tistimi, ki so jim ta sredstva namenjena, da bi odpomogli njihovi stiski. Brez vas bi bili računi lahko zelo bogati, skladišča polna in urniki do potankosti usklajeni – a vse skupaj bi bilo mrtvo, kakor dežela, na katero nikoli ne posije sonce. Zato se vam, dragi prostovoljci, iskreno zahvaljujem, da Karitas dajete obstoj, da ji dajete življenje. Brez vas je, kot sem rekel, ne bi bilo.

Potem je treba ugotoviti, da Karitas ne bi bilo brez dobrotnikov. Brez vas, dragi dobrotniki, bi bili računi prazni, bi bila skladišča prazna in bili urniki na prostorih zgolj spomin na neke druge čase. Vse skupaj bi bilo podobno zorani njivi, ki čaka za zrnje, pa ni nikjer zrnja, da bi ga kdo posejal. Zato se vam, dragi dobrotniki, zahvaljujem, da s svojo dobrodelnostjo prispevate zrnje, da polnite račune, da zalagate skladišča in s tem Karitas zagotavljate obstoj, da ji dajete življenje.

Pomemben delež pri obstoju in življenju Karitas imate tudi vi, dragi zaposleni. Pri vas bi kdo pomislil, da je delo v Karitas vaša služba in zato ni posebne potrebe po zahvali. In vendar se tudi vam iskreno zahvaljujem, da po vašem delu in prizadevnosti Karitas obstaja in ji dajete življenje. Na misel mi prihaja dovtip, ki smo ga bili navajeni v bivšem režimu. Takrat so ljudje hodili v službo po plačo, delali pa so doma. Vemo, da biti v službi in delati ni popolnoma isto. Celo če je opravljeno isto delo, je to lahko v prvem primeru zgolj mehanično, morda birokratsko izpolnjevanje delovnih nalog, v drugem pa je srčna zavzetost za področje, ki mi je zaupano. V prvem primeru sta službeno in zasebno področje popolnoma in dosledno ločeni. V drugem primeru pa se začneta ti področji dve povezovati in človek lahko opazi, da ne more povsem pozabiti na dom in družino, ko pride v službo, pa tudi da ne more povsem odmisliti službe, ko pride domov k družini. Dragi zaposleni, hvala vam, da sta v vašem srcu našla prostor družina in služba in tako omogočate, da Karitas obstaja in ji dajete življenje.

Vsem vam pa bi se rad danes posebej zahvalil za vaše pogumno, učinkovito in hitro odzivanje na neurja in poplave, ki so v začetku avgusta lani prizadele precejšen del Slovenije in jih opisujejo kot najhujšo naravno katastrofo v zgodovini Slovenije. Koliko ljudi, koliko družin je takrat čez noč ostalo brez vsega. Ne le, da so bile poplavljene hiše in stanovanja ter s tem uničeno pohištvo in vse drugo. V mnogih primerih je odneslo tudi hiše, ali pa jih je tako poškodovalo, da njihova obnova ni mogoča. 

Takrat  ste ponovno dokazali, da je pomoč bližnjemu vaša prva zaveza, ki je ljubeča skrb za ljudi v stiski v službi človekovega dostojanstva. Vem, da ste se praktično takoj odzvali na razmere in prihajali k ljudem. Niste govorili o tem, kaj se dogaja, ampak ste storili vse, da bi omilili nesrečo, ki je prizadela dve tretjini slovenskega ozemlja. Tako v najnujnejši pomoči takoj po poplavah, kakor tudi v sodelovanju z drugimi organizacijami in ustanovami, ki so zbirala sredstva za pomoč poplavljencem, ste z vsemi močmi, upam si celo reči, da preko svojih moči poskrbeli za vse, kar je bilo potrebno, da je pomoč prišla do tistih, ki jim je bila namenjena, da se je pri tem upoštevalo tudi socialno načelo, in da so ljudje na poplavljenih področjih čutili, da niso prepuščeni sami sebi, ampak da jim stojite ob strani. Dragi sodelavci karitas, v imenu Cerkve v naši nadškofiji, pa tudi širše, se vam za zgled požrtvovalnosti in nesebičnosti iskreno zahvaljujem.

Za geslo letošnjega občnega zbora ste izbrali vrstico iz Prvega Janezovega pisma, ki pravi, da »v ljubezni ni strahu, temveč popolna ljubezen prežene strah« (1 Jn 4,18). Besede so vzete iz četrtega poglavja tega pisma. Dobršen del tega poglavja govori o ljubezni. Med drugimi je v tem poglavju tudi zapisana najlepša misel o Bogu, ki pravi: »Bog je ljubezen … in tisti, ki ostaja v ljubezni, ostaja v Bogu in Bog ostaja v njem« (vv. 8.16).

Če bi se začeli pogovarjati o vsebini te vrstice, mislim, da bi večina med nami morala priznati, da si prizadevamo, da bi imeli Boga radi, po drugi strani pa kljub temu velikokrat doživljamo strah; strah pred različnimi stvarmi, ki bi lahko ogrozile naše življenje, ali pa življenje naših bližnjih.  Včasih je ta strah celo presenetljiv. Morda ste tudi vi že slišali človeka, ki je bil zelo vesel svojega življenja, zdravja in uspehov svoje družine, svojega poklicnega napredovanja. Skratka, vse v njegovem življenju je bilo razveseljujoče, njega samega pa je bilo strah. In sicer strah, kaj se bo zgodilo in uničilo njegovo zadovoljstvo, razbilo srečo, ki ga tako navdihuje. Ne strah pred neko resnično nevarnostjo, ampak strah pred možnostjo, da bi bilo lepega nenadoma konec. Kot kapljanje pelina v čašo življenjskega nektarja.

Zaradi tega se lahko pojavijo očitki vesti, da naša vera ni dovolj trdna, da naša ljubezen do Kristusa ni dovolj močna in da je v nas še vedno preveč sebičnosti, da bi mogli v resnici ostajati v Kristusu in bi on ostajal v nas, kot pravi Pavel. Pa poglejmo Jezusa in njegovo življenje – pa tudi njegov strah. Dovolj je, da se vživimo v večer velikega četrtka in pretresljivo prošnjo: »Moj Oče, če je mogoče, naj gre ta kelih mimo mene« (Mt 26,39). Je v tej Jezusovi prošnji strah? Je – strah pred trpljenjem. Pa je v njej tudi ljubezen do Očeta, celo brezpogojna ljubezen do Očeta. Tudi, sicer se s prošnjo ne bi obrnil na Očeta in svoje prihodnosti ne bi položil v njegove roke, v njegovo ljubezen.

Tako je tudi z nami. V strahu, v ogroženosti se zatekamo k Očetu in prosimo za pomoč. In v tem zaupanju v Božjo pomoč se zrcali tudi naša ljubezen do Boga, saj je prav ta naša ljubezen do Boga večja od našega strahu.

Tudi današnje praznovanje Gospodovega oznanjena Mariji nam razodeva, da odločitev za Boga ne odstrani vseh preizkušenj iz našega življenja. Tudi v našem življenju se vedno znova pojavljajo: Kako? Zakaj? A po Marijinem zgledu, ki je angelu postavila vprašanja in na koncu s svojo privolitvijo: »Glej, Gospodova služabnica sem, naj se mi zgodi po tvoji besedi,« Bogu izpovedala svojo ljubezen. 

Dragi bratje in sestre, naj sklenem s sporočilom Pisma Hebrejcem, kjer je rečeno: »On je v dneh svojega življenja daroval molitve in prošnje z močnim vpitjem in solzami njemu, ki bi ga mogel rešiti iz smrti, in bil je uslišan zaradi spoštovanja do Boga« (Heb 5,7). Pomembno povabilo tudi za vse sodelavce Karitas. Tudi mi moramo svoje molitve in prošnje zase in za druge, za bližnje in za pomoči potrebne, z močnim vpitjem in solzami prinašati pred Boga. Tudi to je izraz naše vere, našega zaupanja in naše ljubezni. In kakor vedno v zgodovini odrešenja bo Bog slišal naše vpitje in videl naše solze, in bo stegnil svojo močno roko, da reši svoje ljudstvo.

Mati Marija, ki si sprejela Odrešenika, pomagaj nam, da bomo tudi sprejemali Očetovo voljo in svetu na različne načine prinašali odrešenje. Amen.

Msgr. Stanislav Zore,
ljubljanski nadškof metropolit