In kdo je moj bližnji … 

Spoštovani prostovoljci in prostovoljke Škofijske karitas Ljubljana, spoštovani gospod generalni tajnik Jože Kern in predsednik gospod Marko Čižman, spoštovani sodelavci Škofijske karitas, dragi dobrotniki naše karitas in spoštovani prejemniki pomoči. 

Ob Občnem zboru Škofijske karitas Ljubljana smo se zbrali v stolnici sv. Nikolaja, da bi se Bogu zahvalili za leto, v katerem so bili pred našo Škofijsko karitas postavljeni številni izzivi. Izziv je sicer beseda, ki je za človeka spodbudna, saj ga vabi ven iz vsakdanjosti, ven iz navajenosti, danes temu velikokrat rečemo ven iz cone udobja, ko pa govorimo o izzivih, ki so postavljeni pred dobrodelno dejavnost neke krajevne Cerkve, se moramo zavedati, da govorimo o ljudeh. Ljudje pa niso izziv, ampak so po zgledu in naročilu Jezusa Kristusa naši bratje. Mislim, da vsi bolj ali manj dobro poznamo zgodbo o deklici, ki je na hrbtu nosila svojega mlajšega bratca. Naproti ji je prišel prijazen gospod. Ko je videl, da je bratčeva teža skoraj prevelika za njene moči, jo je ogovoril: »Imaš pa težko breme na svojem hrbtu.« Deklica je sicer zasopla, pa ga vendar nadvse začudeno pogledala in odvrnila: »To pa ni nobeno breme, to je moj bratec.«

Za geslo današnjega Občnega zbora Škofijske karitas je bilo izbrano vprašanje iz Lukovega evangelija. Jezusu ga je postavil učitelj postave, potem ko Jezusa vprašal, kako naj doseže večno življenje. Kot učitelja postave ga je Jezus opozoril na postavo: »Kaj je pisano v postavi? Kako bereš?« In pismouk je odvrnil: »Ljubi Gospoda, svojega Boga, iz vsega srca, z vso dušo, z vso močjo in z vsem mišljenjem, in svojega bližnjega kakor samega sebe« (Lk 10,25-27). »To delaj in boš živel,« ga je spodbudil Jezus. Tedaj pa je pismouk postavil tisto slovito vprašanje, ki nas vznemirja vse do danes in bo človeštvo vznemirjalo vse do konca sveta: »In kdo je moj bližnji?«

Jezus je na njegovo vprašanje odgovoril na svoj način. Ni našteval različnih kategorij ljudi, ki bi lahko bili bližnji temu pismouku. Bog ve, ali bi bil seznam dolg ali morda kratek, če bi se Jezus zazrl v srce tega strokovnjaka za Sveto pismo? In kakšen bi bil seznam, ki bi ga Jezus prebral v našem srcu, če bi od njega pričakovali odgovor na vprašanje, kdo je moj bližnji? Ne, koga bi Jezus uvrstil med moje bližnje, ampak kdo ima v mojem srcu prostor na seznamu bližnjih?

Jezus nas evangeljske ljubezni ne uči s spiski in seznami, ampak nas povabi, da pogledamo v življenje in tam odkrijemo, kaj pomeni ljubiti in kako odgovoriti na vprašanje, kdo je moj bližnji. Pismouku in ostalim navzočim je povedal priliko o usmiljenem Samarijanu. Pripoved je tako jasna, da pismouk na koncu sam ugotovi, kdo je bil bližnji tistemu, ki je padel med razbojnike. »Tisti, ki mu je izkazal usmiljenje,« je povedal pismouk.

Morda se nam včasih v prvem trenutku zazdi, da je Jezus v svojih pričakovanjih prezahteven, pretrd, kakor so rekli njegovi poslušalci za evharistični govor v Kafarnaumu. »Trda je ta beseda, kdo jo more poslušati?« (Jn 6,60). Tudi mi včasih začnemo razmišljati, da so Jezusova pričakovanja previsoka. Da smo premajhni in prešibki, da bi jih mogli izpolniti ali da bi se jim mogli sploh samo približati. 

Mislim, da se nam prevečkrat zgodi, da smo zagledani sami vase in ne pogledamo na Jezusa. Vedno moramo poslušati njegovo besedo, potem pa se ozreti v njegovo življenje, pogledati njegov zgled. Naročilo, ki ga je dal učencem pri zadnji večerji ali še bolje pri umivanju nog, velja za vse čase in za vse učence: »Zgled sem vam namreč dal, da bi tudi vi delali tako, kakor sem jaz vam storil« (Jn 13,15).

In kaj je Jezus nam storil? Če bi to vprašanje postavili otrokom pri verouku, bi slišali njihove odgovore: delal je čudeže, ozdravljal je bolnike, pomnožil je kruh, za nas je umrl na križu in podobno. Dolgo vrsto odgovorov, ki so vsi pravilni in vsi držijo.

Vendar je prva in najbolj temeljna stvar, ki jo je Jezus nam storil, da je postal naš bližnji. V Jezusu Kristusu je Bog naredil največji možni korak, ko je premagal razdaljo med nebesi in zemljo, med svetostjo in izgubljenostjo; ko se je Bog kot usmiljeni Samarijan sklonil s svojega večnega prestola v jarek človeškega padca, njegove grešnosti in njegove izgubljenosti. Pravzaprav je Jezus šel še dlje kot usmiljeni Samarijan v priliki. Samarijan se namreč ni poistovetil s človekom, ki je na pol mrtev ležal ob cesti, pač pa je poskrbel zanj. Jezus pa se je poistovetil s človekom, z vsemi nami. Postal je človek, stopil je v vode Jordana, vstopal je v hiše cestninarjev in grešnikov in z njimi jedel, dotikal se je gobavcev. Pismo Hebrejcem je to povedalo takole: »Nimamo namreč vélikega duhovnika, ki ne bi mogel sočustvovati z našimi slabostmi, marveč takega, ki je kakor mi preizkušan v vsem, vendar brez greha« (Heb 4,15).

Kot Jezusovi učenci smo poklicani, da se tudi mi sklonimo k vsakemu človeku, ki potrebuje pomoč. Razumljivo je, da vsi ne moremo pomagati na enak način. Različne darove imamo in različne izkušnje. Pomembno pa je, da se naučimo in odločimo, da nikoli ne bomo šli mimo človeka, ki potrebuje pomoč. Videti stisko in iti mimo je v nebo vpijoč greh. V priliki o poslednji sodbi bi Jezus lahko dodal stavek: pretepen sem bil, izropan in napol mrtev, in se niste ustavili, ampak ste šli mimo. Videti pomoči potrebnega in iti mimo pomeni iti mimo Jezusa.

Dragi bratje in sestre prostovoljci. Vi ste najbližje ljudem, ki potrebujejo pomoč in prosijo zanjo. Vi se na nek način neposredno ustavljate ob ljudeh, ki ležijo ob robu poti; večkrat so na različne načine dejansko izključeni iz družbe in potisnjeni na obrobje. Nekakšni izobčenci sodobnosti, ki ima vsega dovolj, premalo pa sočutja in občutka za človeka in njegovo dostojanstvo. Zahvaljujem se vam, da v imenu Cerkve in njenega občestva vršite poslanstvo usmiljenega Samarijana. Zahvaljujem se vam, da tem ljudem ne samo nudite pomoč, ki jo potrebujejo, ampak, in to se mi zdi enako ali celo bolj pomembno, da jim znate pogledati v oči in jim na ta način vračate dostojanstvo in sprejetost, ki ju tako zelo pogrešajo. Na ta način jim postajate bližnji. In to bližnji tistim, za katere bi lahko uporabili Izaijevo besedo o trpečem služabniku: »Ni imel podobe ne lepote, da bi ga hoteli videti, ne zunanjosti, da bi si ga želeli. Bil je zaničevan in zapuščen od ljudi« (Iz 53,2-3). 

Zahvaljujem se tudi vsem dobrotnikom. Vaše poslanstvo je nenadomestljivo. S tem najprej izpolnjujemo zapoved ljubezni, ki ne sme ostati v lepih besedah, ampak mora preiti v dejanja. Ker vsi ne znamo osebno poiskati pomoči potrebnih, del tega, kar potrebujemo za življenje, namenimo tistim, ki v življenju živijo pod manj srečno zvezdo, kot sveti nam. Ne pozabimo, da je to dolžnost, še več, to je življenje kristjanove vere. »Kakor je namreč telo brez duha mrtvo, tako je mrtva vera brez del,« pravi apostol Jakob. Papež Frančišek nas opominja, da Jezus naroča, naj nikoli ne ločimo ljubezni do Boga od ljubezni do bližnjega in naj postanemo bližnji vsem.

Danes obhajamo praznik Gospodovega oznanjenja Mariji. Bog nagovori Marijo, ker hoče, da pri njegovem odrešenjskem delovanju sodeluje tudi človek. Božja ponudba pa potrebuje človekov odgovor, človekov pristanek. »Glej, dekla sem Gospodova, zgodi se mi po tvoji besedi.« Morda je prav ta izraz Marijinega sprejemanja Božje volje najbolj znan, hkrati pa tudi za nas najbolj zavezujoč stavek Svetega pisma. 

Prosimo danes Marijo, da bi tudi pri sprejemanju ljudi in pri razdeljevanju pomoči znali vedno odkrivati Božjo voljo. In kakor je Marija po oznanjenju odhitela na obisk k sorodnici Elizabeti, tudi vas prosim, da vsakemu človeku, ki mu boste v imenu Cerkve dali, kar potrebuje, podarite tudi Boga – v spoštovanju, nasmehu, v upanja polnih očeh. Vse to, spoštovanje, nasmeh in upanje v očeh naj temu človeku govorijo: Želim biti tvoj bližnji. Amen.

Msgr. Stanislav Zore,
ljubljanski nadškof metropolit