Spoštovani bratje škofje in duhovniki, spoštovani gospod rektor Univerze v Ljubljani prof. dr. Gregor Majdič, spoštovani dekan Teološke fakultete Univerze v Ljubljani prof. dr. Janez Vodičar in vsi spoštovani dekani in dekanje in tisti, ki jih zastopate, spoštovani profesorji in profesorice, uslužbenci različnih fakultet in drugih izobraževalnih ustanov, dragi študenti in študentke, dragi bratje in sestre.
Iskreno vas pozdravljam v naši stolnici. Posebej pozdravljam tiste, ki letos začenjate študij. Za vas bo čas novosti. Na samem začetku je seveda tudi precej vprašanj in negotovosti pa tudi veselega pričakovanja, kaj bodo prinesla študijska leta.
Pri sveti maši pa smo se zbrali, ker se zavedamo, da poleg zavzetega dela in pripravljenosti za študij potrebujemo tudi bližino Svetega Duha, ki preiskuje vse, tudi Božje globine.
Študijsko leto začenjamo v času, ki je močno zaznamoval človeštvo. Preizkušal je posameznike, preizkušal je družine, preizkušal je celotno družbo in posamezne skupnosti v družbi. Trdo je preizkušal tudi vse, ki sodelujete v študijskem procesu.
Čas preizkušnje je vedno čas resnice. Na misel mi prihajajo dobro poznani verzi Otona Župančiča: »Kuj me, življenje, kuj! Če sem kremen, se zaiskrim, če jeklo, bom pel, če steklo, naj se zdrobim.« V času epidemije nas je življenje kovalo. Koval nas je virus. Kovala nas je ogroženost. Kovali so nas ukrepi, ki so bili potrebni za preprečevanje širjenja virusa. In nazadnje smo se kovali tudi med seboj.
Pokazalo se je, da so ljudje, družine, skupine in skupnosti, kjer je bila doma plemenitost, potrpežljivost, medsebojno spoštovanje, pristna solidarnost in žlahtna srca, postali še boljši. Preizkušnja jih je naredila žlahtnejše. Kjer pa je bilo tega premalo, kjer je bilo preveč zagledanosti vase ali celo sebičnosti, tam so razmere postajale težje in celo neznosne.
Zato vsem nam na začetku študijskega leta, ki bo prinašalo s seboj zahteve, ki nas bodo včasih kovale, postavljam vprašanje: kako je z menoj? Se ob udarcih iskrim, zapojem ali se drobim? Upam in želim, da bi za vse veljalo, da nas udarci kujejo, da ob udarcih zvenimo in da se ob udarcih v nas zdrobi samo tisto, kar je odvečnega in nas bolj obremenjuje, kot pa gradi in osrečuje.
V začetku študijskega leta nas nagovarjajo misli Simone Weil, ki je zapisala, da ni pomembno, da nekdo zbrano študira ure in ure, če ga ne vodi strast do učenja, eros do učenja. Tudi latinska beseda »studium« izvorno pomeni vnemo, privrženost, predanost, pa tudi strast. In to je tisto, kar pri učenju zares šteje: strast, predanost, vnema za učenje, ne samo tistega, kar bi se moralo znati v okviru nekega predmeta, ampak okraj tega, kar je kot pot v še neznane pokrajine.
Seveda je težko, da bi kdo pri vseh predmetih občutil takšno privrženost in vnemo, zato pa ima vsak svoje talente, ki jih je sposoben razvijati. Želja po zrenju Lepote, tako v umetnosti kot znanosti, eros, usmerjen proti Lepoti, ki je fascinosa et tremenda, strašljiva in očarljiva, ter je zato človek ne more preprosto zreti, ne da bi drhtel s svojim celotnim bitjem, je neskončno večja od vsakršne osmislitve, ki se vrti okoli dobrin sveta, od vsakršnega argumenta, da bo dobro spričevalo zagotovilo dobro službo 'v današnjem položaju', kot se tolikokrat sliši« (Bernarda Podlipnik).
Dragi študentje in dragi profesorji. Kaj boste postavili v središče svojega srečevanja v predavalnicah v času študijskega procesa. Kaj vas bo navdihovalo, kaj bo postalo merilo vašega poglabljanja v resničnost? Kaj bo postavljalo mejo vašim možnostim in kje se boste ustavili, da bi učenje in raziskovanje dosledno služilo dobremu?
Prosim vas, da v središče vsega postavite človeka. Ne človeka, ki je produkt naključja, rezultat silnic časa in narave, ampak človeka, ki v sebi nosi Božjo podobo in podobnost. Človeka, za katerega se je Jezus Kristus učlovečil, postal eden izmed nas, da bi nam pokazal, kako moramo in moremo tudi mi biti med seboj bratje in sestre; kako lahko skupaj oblikujemo eno samo družino, v kateri ima vsak svoje mesto.
Zato pri učenju in raziskovanju odkrivajte skrivnosti in zakonitosti, ki so položeni v stvarstvo, in tiste, ki so položene v človekovo srce. Čisto vsak poklic je namenjen služenju človeku in čisto vsako delo je v službi človeku. Kadar to ni, kadar postane samo sebi namen, kadar se ujamemo v vrtinec sebičnosti, postanemo polni zvenečih besed o svobodi, o pravicah, o dostojanstvu, človek pa se v vsem tem izgubi. Ni več pomemben. Pomembne so pravice, pomembne so agende določene skupnosti, človek pa je spremenjen v sredstvo, ki se ga uporabi in odvrže, kakor večkrat pravi papež Frančišek. In zato v svetu, v katerem živimo, lahko tolikokrat vidimo in doživljamo potrditev Jezusovih besed iz današnjega evangelija o čiščenju čaš in skled od zunaj, znotraj pa ostajata rop in hudobija.
To je tudi čas, v katerem zmedenost duha dosega presenetljive razsežnosti. Čas, v katerem je veliko dvoma v znanost in v njeno poštenost. Čas, v katerem se zanikajo dejstva. Čas, ko je na pohodu sebičnost, ki se požvižga na sočloveka in na njegovo dobro. Čas, v katerem tisti, ki bi morali učiti druge, zahtevajo dokaze, da virus povzroča bolezen. To je čas, ki ga vi sami zelo dobro poznate in s tem tudi čas, ki pred vas postavlja izzive. Kako se boste kot študentje in kot profesorji odzivali? Na kakšen način boste dosegli, da bodo ljudje spet zaupali znanosti in da bo razum, ali kot rečemo po domače – zdrava kmečka pamet – spet dobil svoje mesto v presojanju časov in dogodkov, s tem pa tudi v oblikovanju naših ravnanj in odnosov.
Spodbujam vas, da se potrudite za celostno izobrazbo. Bodite dobri na svojem osnovnem področju. Vendar ne zapirajte razuma in srca tudi za vsa druga področja. Čeprav je vedno večja specializacija na pohodu in ne moremo pobegniti pred njo, pa je vendar zelo res, kar je nedavno dejal Marko Pavliha, da »biti celostno razgledan (za kakršnega koli intelektualca že gre) ni bistroumni nesmisel, marveč nujnost za preživetje človeštva … Zato je ključno, da se vsakdo nenehno izobražuje tako na svojem ožjem strokovnem področju kot onkraj njega … Manj tu ni več, ker vedenja ni nikdar preveč.«
Dragi študentje in profesorji. Skupaj z začetkom študijskega leta Katoliška cerkev začenja tudi sinodalno dogajanje, v katerem nas papež Frančišek vabi, da prisluhnemo govorici Svetega Duha. On nam bo povedal, kako naj danes živimo kot kristjani, kako naj danes živimo Cerkev. On nas bo naučil, kako naj hodimo skupaj, kako naj postajamo vedno bolj eno in tako živimo tisto resničnost, za katero je Jezus prosil Očeta tik preden je trpel.
Naj Sveti Duh navdihuje tudi vse vas, da boste skozi nova spoznanja odkrivali nedoumljivo skrivnost Boga ter čudovito resničnost posameznika in družbe ter dajali čast Stvarniku, ki je slavljen na veke. Amen.
Msgr. Stanislav Zore
Ljubljanski nadškof metropolit
