Spoštovani bratje in sestre, dobrodošli in lepo pozdravljeni pri sveti maši ob začetku študijskega leta 2022.

Posebej pozdravljam rektorja Univerze v Ljubljani prof. dr. Gregorja Majdiča, dekana Teološke fakultete Univerze v Ljubljani prof. dr. Janeza Vodičarja ter vse dekane in njihove zastopnike. Poseben pozdrav pa je namenjen vam, dragi študentje in študentke različnih fakultet in različnih študijskih smeri. Oprostite mi, če posebej pozdravim študente Teološke fakultete, saj so za nas posebej dragoceni, čeprav to nikakor ne pomeni, da bi kogar koli med vami lahko pogrešali. Vsi ste dragoceni. Vsi ste vtkani v prihodnost našega naroda. Od vas vseh je odvisno ne samo to, kakšno prihodnost bo naš narod imel, ampak še veliko bolj usodno vprašanje, ali bo naš narod prihodnost sploh imel.

Te besede se morda zdijo premočne za ta trenutek, za začetek akademskega leta. Morda se zdijo preveč mogočne za čas, ki ga živimo. Kljub temu vas prosim, da jih ne izključite iz svojega življenjskega obnebja, da jih ne zavržete kot nepotreben balast, ki bi bremenil vaš človeški, študijski in strokovni polet. Skušajte razmišljati o njih; ne mrzlično, kot da je od vašega razmišljanja odvisen jutrišnji dan in njegova usoda. Ne. Preprosto jih nosite s seboj. Nosite jih s seboj, kakor nosite s seboj pametni telefon. Nosite jih s seboj, kakor nosite s seboj spomin na dragega prijatelja. Nosite jih s seboj, shranjene nekje v tistem delu srca, ki v tem trenutku ni v ospredju vaše pozornosti, kljub temu pa je del vas. Doživljate jih, spremljajo vas in naj se nikoli ne ločijo od vas. Zakaj ne? Ker so del vas! Ker ste to vi!

Morda so moje besede preveč visokoleteče. Komu izmed vas pa v tem trenutku prihaja na misel narod? Kdo resno razmišlja o njegovi usodi? Res je, kar je napisal pesnik, da si bo narod pisal sodbo sam: ne frak mu je ne bo in ne talar. To misel je v aforizmu povzel tudi prof. Jože Trošt: »Narod si bo pisal sodbo sam. A kot beremo, statistike kažejo, da je med Slovenci vse več nepismenosti.« 

Oprostite, če sem nekoliko nadležen. Kakšno sodbo bomo narodu pisali mi? Me sploh vznemirja ta plejada možnosti, kjer bi mogel skupaj z drugimi izpolniti svoja pričakovanja, uresničiti svoje načrte in postati to, kar v resnici sem? Ali pa sem zgolj jaz; zagledan v samega sebe in si bom prizadeval doseči svoje cilje ne glede na ljudi in na okoliščine? Ali sem morda tipični predstavnik sebičnosti, nekakšen Ludvik XV. našega časa, ki še vedno ponavlja nikoli do konca odpravljeno misel: »Après moi le déluge - Za menoj potop!«

Če dobro premislimo, nihče ni do konca zvest temu vodilu. Najbrž ni nikogar, ki bi mu bilo vseeno, kako bodo živeli njegovi otroci. Res pa je, da smo do otrok lahko včasih tudi trdi! Nikomur pa ni vseeno, kako bodo živeli njegovi vnuki; da bi se požvižgal na svojo kri in bi mu ne bilo mar, kako bodo živeli tisti, ob katerih se razneži njegovo srce, ko sliši njihovo ščebetanje in gleda njihove prve korake.

Dragi študentje, dragi profesorji! Ko nocoj stojim pred vami in vas nagovarjam, trepetam in se veselim. Trepetam, ker se bojim, da bo morda okolje, ki vas obdaja, premočno; da boste podlegli idejam, ki bodo brnele v ozračju, ki bodo v vaš svet vdirale iz vseh mogočih medijev, ki vas bodo nagovarjale na družbenih omrežjih.

In se veselim, ker verjamem, da je v vas pristno hrepenenje po svobodi. Po tisti svobodi, za katero nas je oprostil Kristus. Tisti svobodi, ki je ne morejo vkleniti verige in okovi; tisti svobodi, ki je ne morejo ne omejiti in ne spriditi ideologije in maliki. Verjamem, da je v vas hrepenenje po tisti svobodi, ki je ne more preglasiti poulično vpitje in je ne zamegliti različne športne dejavnosti. Po tisti svobodi, o kateri je naš pesnik zapel: »Manj strašna noč je v črne zemlje krili, kot so pod svetlim soncem sužni dnovi!«

O Bog, daj, da bomo vedno znali razločevati, kaj je resnična svoboda, za katero je vredno trpeti in morda kdaj tudi umreti, in kaj je dejansko suženjstvo, čeprav se nam ponuja v najlepših barvah in s silno svetlimi obljubami!

Dragi študentje, dragi profesorji! Kakšna bo vaša izbira? Se boste prodajali mavricam ali boste izbrali svobodo? Vem, da bi človekovo hrepenenje po samoohranitvi raje izbralo mavrično prihodnost. A mavrična prihodnost v vsakem primeru pomeni odločitev za smrt. Mavrična prihodnost nas postavlja pred izbiro med drevesom življenja in med smrtjo. To odločitev sta sprejela naša prastarša na začetku človeške zgodovine. In sta začela obtoževati drug drugega in se skrivati pred Bogom.

Bomo njuno zgodbo ponavljali? Bomo še naprej ošabno segali v veje drevesa življenja in trgali sadeže prihodnosti? Nekako v duhu skušnjave: kaj nam bodo govorili naši starši, kaj nam bo govorila Cerkev, kaj nam bo govorila naša vest? Mi smo vendar svobodni in ne bomo nikomur dovolili, da bi vplival na naše vrednote, na naša prizadevanja, na naše izbire in odločitve. Dragi študentje, ko se boste odločali, za kakšne vrednote boste živeli, čemu boste namenili svoje talente in svoje moči, vas prosim, da v sebi izoblikujete držo intelektualne poštenosti, v kateri boste skušali pretehtati, kakšne bodo zadnje posledice vaših odločitev.

»Stojte torej trdno in se ne dajte zopet vpreči v jarem hlapčevanja,« piše sveti Pavel Galačanom, ki jim je najprej povedal, da nas je za svobodo oprostil Kristus.

Svoboda, kaj je svoboda? Je svoboda mlahavo sledenje svojim željam in poželenjem? Morda, a vsi vemo, da to ne prinaša ne sreče in ne zadovoljstva. 

Je svoboda upor proti vsem in vsakomur, ki se na kakršen koli način postavlja nasproti našim željam in pričakovanjem? Morda, a vemo, da imajo nekateri, ki mislijo drugače, prav.

Je svoboda razbitje vseh pravil, odprava vseh omejitev, razveljavitev vseh zapovedi in odprava vseh prepovedi? Moj Bog, kakšen kaos bi nastal na vseh križiščih življenja in na vseh križpotjih naših bivanjskih odločitev.

Ko se človek potrudi in skuša razmisliti o svobodi in o svoji svobodi, pa tudi o vseh njenih razsežnostih, spozna, da svoboda ni v mladostniškem uporništvu, čeprav je to v določenih letih potrebno; da svobode ni v vzklikanju parol in gesel, čeprav nam to lahko prinaša občutek naše vzajemne moči; da svobode ni v upiranju mamam in očetom in vsem avtoritetam, čeprav imamo takrat občutek, da rešujemo sebe in svet.

Zato nikdar ne pozabite, kar je apostol Pavel zapisal v Pismu Galačanom: »Bratje, za svobodo nas je oprostil Kristus.«

Brez obljubljanja svetle prihodnosti. Brez zavajajočih besed in lahkih poti. Sam Jezus nam je dal najmočnejši zgled svobode, ko je bil pribit na križ, obdan s posmehom in zasramovanjem. Njegova svoboda ni bila niti za hip pribita, niti za trenutek okrnjena. Kakšna svoboda je v njegovi molitvi k Očetu za odpuščanje tistim, ki so čakali na njegovo smrt! Kakšna svoboda!

Od vsakega izmed nas je odvisno, na kakšen način bomo vrednotili svobodo in kako jo bomo živeli. Jo bomo ponotranjili, kakor jo je ponotranjil Jezus? Jo bomo sprejemali kot priložnost za svojo notranjo rast, za rast notranjega človeka, ki z veseljem soglaša z Božjo postavo (prim. Rim 7,22).

Prosim vas, dragi študenti in dragi profesorji! Ne dovolite, da bi vas kdor koli vpregel v jarem hlapčevanja. Ponavljam, živite tisto svobodo, za katero nas je osvobodil Kristus, in storite vse, kar je v vaši moči, da boste tej svobodi utirali pot v svet.

Kraljica modrosti, prosi za nas! Amen!

Msgr. Stanislav Zore,
ljubljanski nadškof metropolit