Spoštovani predstavniki evangeličanske Cerkve, dragi bratje duhovniki, diakoni, dragi ministranti, pevci in vsi drugi bogoslužni sodelavci. Predvsem pa vi, dragi kmetje in kmetice, ki ste že enaindvajsetič priromali k svojemu zavetniku in priprošnjiku blaženemu škofu Antonu Martinu Slomšku. Zahvaljujem se vam v imenu vseh, ki smo deležni sadov vašega dela, kar pomeni v imenu vseh prebivalcev naše države, saj moramo vsi jesti in hrano za vse nas pridelujete vi, na svojih njivah, travnikih, sadovnjakih in vinogradih.

Iskrena hvala tudi vsem, ki so pripravili današnje srečanje; hvala vsem organizatorjem in vsem, ki bodo pri današnjem praznovanju pomagali. Hvala tudi župniji Ponikva in njenemu župniku Jožefu Planincu za prijazno gostoljubje, s katerim ta župnija vsako leto znova sprejema romarje, ki častijo Slomška in občudujejo lepoto cerkve in njene okolice.

Letos smo na Slomškovo Ponikvo priromali ob dvestoletnici njegovega duhovniškega posvečenja. Zakrament mašniškega posvečenja je namreč prejel 8. septembra leta 1824 v Celovcu, ko še ni imel izpolnjenih niti štiriindvajset let. Te obletnice smo se letos z veliko slovesnostjo na Slomškovo nedeljo spomnili ob celovškem škofu Jožefu Marketzu, ki je prvi slovenski škof te škofije po do sedaj edinem slovenskem škofu krške škofije Jakobu Peregrinu Pavliču, ki je Antona Martina Slomška posvetil v duhovnika.

Letošnja obletnica in dejstvo, da ste Slomška izbrali za svoje zavetnika in priprošnjika, sta navdihnila organizatorje, da so za vodilno misel današnjega romanja izbrali Slomškovo misel: „Pomagaj, delaj dobro, moli!«

Ta misel je vzeta iz Slomškovih usmeritev, ki si jih je v času svojega duhovniškega posvečenju zapisal za svoje duhovniško delovanje.

Danes je v družbi veliko govorjenja o solidarnosti. Ob različnih preizkušnjah tudi doživljamo dejavne izraze te solidarnosti, ko ljudje priskočijo na pomoč drug drugemu in s skupnimi močmi odgovorijo na stiske, ki so za posameznika prevelike in prehude. Živo se spomnim ljudskega misijona v Beli krajini, v Adlešičih. Ko je bilo konec vseh srečanj, predvidenih za tisti dan, smo se v kuhinji v župnišču pogovarjali med seboj. Beseda je nanesla tudi na odnose med ljudmi, zlasti med sosedi. V pogovor se je s svojo modro besedo vključevala tudi župnikova mama, priletna gospa bistrih misli. Povedala je modrost, globoko zakoreninjeno v življenje med ljudmi. Takole je dejala: »Zelo pomembno je, da stalno skrbimo za dobre medsebojne odnose, zlasti za odnose med sosedi. Ko se zgodi nesreča, človek najprej zavpije: »Marija, pomagaj!«, potem pa steče po pomoč k sosedu. In jo tudi dobi. 

Bogu hvala za to solidarno pomoč, ki jo živijo ljudje, ni pa prav, da se država začne zanašati na to solidarno pomoč, ali pa da solidarna pomoč postane edina pomoč, ki so jo deležni tisti, ki so doživeli kakršno koli nesrečo. Solidarnost med ljudmi ne odvezuje države od njenih nalog in dolžnosti, ki jih mora izpolnjevati kot servis skupnega dobrega za vse svoje prebivalce.

Toda če sam prav razumem Slomška, njegov ukaz samemu sebi pomeni nekaj drugega. Gre za pomoč, ki postane način življenja in medčloveških odnosov. Solidarnostna pomoč ob nesrečah je hvale vredna. Vendar moramo svoje odnose živeti tudi vsak dan. Ne smemo zboleti za virusom brezbrižnosti, ko bi hodili drug mimo drugega in živeli drug mimo drugega. Seveda se zdi, da med kmeti to ni mogoče. Vendar moramo priznati, da so včasih kmetje potrebovali drug drugega, da so lahko opravili velika dela na svojih posestvih. Današnji kmet lahko s primernimi stroji bolj ali manj vse delo opravi sam in zato ne potrebuje cele vasi. Vendar to ne sme pomeniti, da se med seboj odtujimo in nas iz odtujenosti prebudi šele stika, ki nas kliče k solidarnosti.

Drugo Slomškovo vodilo je bilo: »Delaj dobro!« To misel lahko razumemo na dva načina: najprej, delaj dobro v pomenu, da delaj dobra dela, potem pa lahko tudi v pomenu, dobro opravi svoja dela. Glede na to, da delati dobra dela zajema že prvo Slomškovo vodilo Pomagaj, menim, da je v tem drugem vodilu mislil na zavezo, da bo svoja dela opravil temeljito, da jih bo opravil dobro.

Kaj pravzaprav to pomeni? Ko sem bil na Brezjah, je v naši skupnosti živel tudi p. Urban, ki je bil po vojni kot mlad duhovnik obsojen na petnajst let zapora. Od teh jih je odsedel, kakor pravimo, sedem. V resnici niso sedeli, ampak so gradili bloke na Žalah, pa elektrarno v Medvodah in še marsikaj. Velikokrat dobesedno kot sužnji, brez vseh pravic. Nekoč sem p. Urbana vprašal, če so pri teh težaških delih kdaj tudi kaj sabotirali. Presenečeno me je pogledal. Pojasnil sem, da bi sam, če bi bil na njegovem mestu, po nedolžnem zaprt in obsojen na težaško garanje, kakšno stvar tudi sabotiral. Na to je p. Urban odgovoril: »Ne, nikoli nismo sabotirali. Pošteno smo opravili svoje delo. Zavedali smo se, da ljudje, ki bodo prišli v tiste bloke, niso čisto nič krivi, da moramo mi prestajati, kar smo prestajali.«

To, dragi bratje in sestre, pomeni dobro delati. Kljub temu, da včasih razmere niso najboljše, pravzaprav pogosto tudi dobre niso, je prav, da dobro opravimo svoje naloge in svoje delo. Zaradi nas samih, da se lahko mirno pogledamo v oči, zaradi otrok, da jim lahko mirno pogledate v oči, in zaradi ljudi, ki so deležni vašega dela, da tudi njim lahko mirno in svobodno pogledate v oči.

In končno je Slomšek med smernice svojega duhovniškega življenja uvrstil tudi molitev. Prepričan sem, da v njegovem duhovništvu ni bila na zadnjem mestu, ampak se je držal tistega navodila, ki pravi: »Z Bogom začni vsako delo, da bo blagoslov imelo.« Ne morem si misliti, da bi pri njem doma, na travnikih in njivah na Slomu, ne začeli vsakega dela z znamenjem križa. »Bog in ta sveti križ božji« preko čela, preko ust in preko srca. Prav tako sem prepričan, da so z molitvijo tudi zaključili dneve.

Z molitvijo človek pokaže, da nima vseh niti v svojih rokah. Drugače kot človek v današnjem evangeliju, ki ga je Jezusov predlog, naj gre in proda vse, kar ima in potem pride in hodi za njim, odvrnil od gorečega prizadevanja za večno življenje, zaradi katerega je prišel k Jezusu. Dragi bratje in sestre, molitev vam bo pomagala, redna in dobra molitev, da boste ljubili svojo zemljo, vendar bo vaša ljubezen do Boga in do ljudi večja od vaših njiv in travnikov, večja od vaših vinogradov in vaših gozdov. Molitev vam bo odpirala srce, da boste imeli oči za sočloveka, najprej za svoje domače, za svojo ženo ali za svojega moža, in pa seveda za svoje otroke. Molitev vam bo pomagala, da boste dobrine, ki jih imate, znali deliti najprej s svojimi domačimi, s svojimi otroki, potem pa tudi s tistimi, ki živijo v stiski in potrebi. Molitev je odpiranje obzorij, ko se moj svet ne začne in konča pri meni in v meni in ko se živo zavedam, da sreče ni v zapiranju v lastni jaz, ampak je v srečanju z ljudmi.

Molitev pa človeku tudi pomaga, da ne obupa. Najbrž ni poklica, v katerem bi se človek tako živo zavedal, da ob vsem svojem delu in znanju, ob vseh pridnosti in iznajdljivosti, potrebuje tudi blagoslov od zgoraj. Samo tisti, ki ve, kako peče znoj v očeh in kako skelijo žulji na dlaneh, tudi ve, kako trepeta srce pred poletno nevihto, ki lahko v trenutku odpihne in odplakne mesece in mesece dela in garanja. In zato tak človek zna moliti. In če ne zna, je izgubil pravi odnos do zemlje, pravi odnos do stvarstva in tudi pravi odnos do Stvarnika.  

Bratje in sestre, dragi kmetje in kmetice. Ne morem drugače, kot da omenim še misel, ki jo je pred kratkim povedal dr. Žiga Turk. Dejal je, da so države in različne skupnosti uspešne oziroma da lahko preživijo, če imajo svojo energijo, če imajo svojo hrano in če imajo svoje otroke. Vse troje: energijo, hrano in otroke.

Ne glede na vse zelene in drugačne prehode mislim, da v naših gozdovih raste dovolj lesa in da po  naših rekah teče dovolj vode, da bomo energijo imeli. Seveda se bo treba zanjo potruditi, a bo. Imamo tudi dovolj rodovitne zemlje, čeprav z njo delamo kot svinja z mehom, da bomo lahko poskrbeli za hrano. Vprašanje pa je, še bomo imeli dovolj otrok. Včasih so bila kmečka dvorišča prava igrišča, na katerih so se vaški otroci učili odnosov, reševanja sporov, dogovorov o načrtih, ki so jih kovali. To so bili laboratoriji socialnih spretnosti. Danes žal prevečkrat samevajo. In to ni samo posledica elektronskih napravic v njihovih rokah. Žel večkrat nimajo nikogar, s katerim bi se lahko igrali.

Dragi kmetje in kmetice. Ob vašem romanju k Slomšku bi vam rad izrekel vse priznanje in zahvalo, ker z obdelovanjem zemlje skrbite za to, da se naše duše in naš narodni značaj ne zaraste v neprehodno goščavo, brez vrednot, brez lepote in brez veselja. Zahvaljujem se vam, da ohranjate izročila, ki plemenitijo vaše odnose in vaše domove. Čeprav napredek prinaša nove in nove stroje, je pomembno, da s temi stroji upravlja človek, ki ga oblikujejo vrednote, in tudi stroje uporablja v skladu z vrednotami, ki smo jih prejeli od Slomška: Pomagaj, delaj dobro in moli.

Mariji, ki je s svojim delom skrbela za dom v Nazaretu, izročam vse vas in vse slovenske kmete, da bi v zaupanju v Boga ostajali zvesti izročilu in veri. Sveta Marija, prosi za nas! Blaženi Anton Martin Slomšek, prosi za nas!

Msgr. Stanislav Zore,
ljubljanski nadškof metropolit