Dragi bratje in sestre, dragi duhovniki, dragi Frančiškovi bratje, varuhi Marijinega svetišča.
Na Brezje smo prišli tako, kakor pogosto prihajamo na Brezje, kakor prihajamo k Mariji Pomagaj. Prišli smo kot prosilci. Ne verjamem, da je kdo med vami, ki k Mariji Pomagaj še ni prišel s prošnjo – za toliko različnih stvari, ki jih v življenju potrebujemo ali si jih morda samo močno želimo, pa tudi zaradi toliko stvari, ki se jih v življenju bojimo in potrebujemo varstvo pred njimi, ali pa moč in pogum, da se z njimi spoprimemo in pred njimi ne klonemo.
K Mariji Pomagaj pa prihajamo tudi s hvaležnostjo za dobrote, ki smo jih prejeli. V tej baziliki je veliko votivnih podob, ki izražajo hvaležnost tistega, ki je prosil in doživel uslišanje. Še več je globokih, ganljivih zapisov v romarskih zvezkih, ki so spravljeni v arhivu svetišča. Marija sama in njen Sin Jezus pa vidita vso tisto neizmerno procesijo človeških src – ranjenih, trepetajočih, obupujočih, prestrašenih in plaho upajočih, iz katerih prihaja en sam krik po tolažbi in pomoči – pa tudi hvaležnih, potolaženih in opogumljenih src, ki so doživela Materino naklonjenost in Božji dotik. Tudi srce vsakega izmed nas je v teh dolgi procesiji in bo ostajalo v tej procesiji do izpolnitve življenja.
Danes pa smo na Brezje k Mariji prišli še s posebnim razlogom. Danes je svetovni dan boja proti raku. Takšni dnevi so priložnost in spodbuda, da se zavemo, da med nami živijo ljudje s to boleznijo, da med nami živijo družine, ki doživljajo preizkušnjo te bolezni, obenem pa je to tudi povabilo za vsakega izmed nas, da se nauči biti sočuten in obziren do ljudi, ki so zboleli – da se naučimo srečevati ljudi z boleznijo, ki se je morda tudi sami bojimo, bolj ali manj. Seveda je to tudi povabilo, da se odločamo za tak način življenja, da možnost za pojav bolezni čim bolj zmanjšamo – tako pri drugih kot tudi pri sebi.
Mi pa smo se danes zbrali na Brezjah tudi zaradi tega, ker bo čez en teden, točno danes teden, god Lurške Matere Božje, ki je obenem tudi svetovni dan bolnikov. Našo nebeško Mater Marijo imenujemo in kličemo kar Zdravje bolnikov. Lurd pa je skozi teh 165 let postal največje romarsko svetišče za bolnike na svetu. Seveda ne zaradi kraja samega, ampak zaradi posebne Marijine navzočnosti, ki jo ljudje doživljajo na tistem svetem kraju. Podobno, kakor je na Brezjah, kjer vedno znova pojemo: Marija, pomagaj nam sleherni čas; pa tudi: O, Marija, pomočnica, bila si in boš nam ti …
Z današnjim dnem pa začenjamo, takšen je naš namen, srečanja za bolnike z rakom, njihove družine in njihove prijatelje, ki bodo potekala pod priprošnjo sv. patra Leopolda Mandića. Ob tem se želim zahvaliti zakoncema Kunstelj, ki sta zaradi osebne preizkušnje prišla v stik s pobožnostjo v čast temu kapucinskemu patru in izrazila pobudo, da bi ta pobožnost dobila svoje mesto tudi pri nas, v Cerkvi v Sloveniji in med našimi bolniki z rakom.
Sv. pater Leopold Mandić je bil leta 2020, na svetovni dan bolnikov, ki ga, kot je bilo že omenjeno, obhajamo na god Lurške Matere Božje 11. februarja, proglašen za zavetnika in priprošnjika bolnikov z rakom.
Vsi vemo, da je bil sv. Leopold Mandić predvsem neutruden in sočuten spovednik. Pred njegovo spovedno celico se je vedno vila dolga vrsta ljudi, ki jih je pritegnila dobrota in ponižna modrost glasnika Božje ljubezni. Za vsakogar je našel pravo besedo, nasvet in tolažbo. Njegova ušesa in njegovo srce so že za časa njegovega življenja v tisti majhni sobici pri vhodu v samostan v Padovi slišala nešteto prošenj, stokov, bolečine in želje po njegovi in Božji pomoči.
Zaradi tega ponižnega služenja Božji usmiljeni ljubezni in človekovi potrebi in želji po odpuščanju ga je sv. papež Janez Pavel II. 16. oktobra 1983 razglasil za svetnika.
Ta velikan odpuščanja, sv. pater Leopold Mandić, pa je bil vse življenje bolehen. V zadnjih letih življenja se je številnim bremenom bolezni pridružil tudi rak na požiralniku. Kmalu po njegovi smrti so se na njegovem grobu začela dogajati čudežna ozdravljenja. Kongregacija za bogoslužje in zakramente ga je zato v letu 2020 razglasila za zavetnika bolnikov z rakom. In samo v nekaj letih se je na več krajih razvila in ustalila pobožnost, v kateri Božji ljubezni in skrbi na priprošnjo sv. Leopolda Mandića izročamo bolnike z rakom in njihove družine, na koncu pa jih blagoslovimo tudi z relikvijami tega svetnika.
Takšno ravnanja ima tudi močno podlago v naši veri. Kristjani se zavedamo, da nas je Bog ustvaril kot duhovna in telesna bitja. Postavil nas je v svet, ki je po odločitvi naših prastaršev zaznamovan z ranljivostjo in minljivostjo. Ranljivost doživljamo na različne načine, tudi v boleznih, ki nas obiskujejo, minljivost pa v „naši sestri smrti telesni, ki ji nihče na svetu uiti ne more,“ kakor je Boga hvalil sv. Frančišek Asiški, duhovni oče p. Leopolda Mandića.
Zato kristjani v bolezni skušamo poskrbeti za oboje, za telo in za duha. Boleznim telesa se strokovno in z veliko skrbjo posvečajo zdravniki in lahko beremo o njihovih velikih uspehih. Duha in dušo pa prinašamo pred tistega, ki nas je ustvaril in nam podaril svojo podobo in podobnost. Vedno znova v nas zveni Jezusova beseda: „Ne bom vas zapustil sirot! Ne bom vas zapustil sirot!“ In kdo je večja sirota, kot nekdo, ki se mora poleg bolezni boriti še s strahom, s pomanjkanjem volje, z naveličanostjo, morda kdaj tudi z željo, da bi kar umrl.
Ker smo sami dostikrat tako nemočni, pokličemo na pomoč naše nebeške zavetnike. Vedno zanesljivo Marijo Pomagaj, v našem spoprijemanju z rakom pa tudi sv. Leopolda Mandića. Zavetnik bolnikov z rakom pomeni, da imamo nekoga, ki mu lahko zaupaš svoje misli, strahove in bolečine. Pomeni zavetnikovo bližino in nežnost do najbolj ranljivih. Sv. Leopold tudi danes ponavlja bolnikom to, kar je rad govoril svojim spovedancem: “Veruj! Bog je zdravnik in zdravilo.”
Ko poskrbimo za vso zemeljske možnosti in ko pokličemo na pomoč še vse nebeške sile, se izročimo v roke usmiljeni ljubezni našega nebeškega Očeta, ki je vsakega izmed nas tako vzljubil, da je dal svojega Sina, da bi vsak izmed nas imel večno življenje.
Marija Pomagaj, prosi za nas.
Sv. Leopold Mandić, prosi za nas.
Msgr. Stanislav Zore,
ljubljanski nadškof metropolit
