Dragi bratje in sestre. Z veseljem vas pozdravljam na današnjem srečanju zaposlenih, novinarjev in urednikov v katoliških medijih. 

V imenu Cerkve v Sloveniji se vam zahvaljujem za delo, ki ga opravljate na področju katoliških medijev. Vaše delo je nadvse pomembno. Rad bi, da se tega vedno zavedate. Verjamem namreč, da je tudi v vas, tako kot v vseh ljudeh, navzoča želja, da bi nagovarjali čim več ljudi, pa tudi, da bi vas čim več ljudi videlo, bralo, občudovalo. S to željo seveda ni nič narobe. Nasprotno. Spodbuja nas, da darove, ki jih imamo, zlasti dar besede, ki je za delavce v medijih prvo in glavno sredstvo sporočanja, razvijamo in podarjamo.

Vendar pa menim, da moramo ob tem upoštevati nekaj dejstev. V kulturi, ki danes »zavzema prvo mesto tisto, kar je zunanje, neposredno, vidno, hitro, površno in začasno. Kar je resnično, odstopa prostor videzu« (Veselje evangelija, 62).

Kaj je lahko prvi namen takega pristopa? Vabiti in voditi ljudi, ki medije spremljajo in uporabljajo, k pozunanjenosti, začasnosti. S tem se ustvarja odlična podlaga za manipuliranje z ljudmi, saj vemo, da je potrebno vsako leto znova prilagoditi njihov okus in njihova merila za nove proizvode, za nove barve, za nove oblike. S tem se ustvarja in ohranja mogočno tržišče in se kujejo dobički, ko ljudje ne kupujejo zato, ker nekaj potrebujejo, ampak da bi bili v koraku s trendi, ne glede na argumente zdrave pameti. 

Istočasno pa se te ljudi napravlja imune za globino, za resnico, s tem pa tudi za svobodo. Nekdo, ki je globoko zasidran v resnici, bo sposoben vzdrževati zdravo kritičnost do vsega, kar se mu ponuja, in bo vse presojal po merilih resnice in svobode. Ampak tak človek je slab potrošnik: slab potrošnik tako na področju praznjenja polic v trgovini, kakor tudi sprejemanja najrazličnejših idejnih in ideoloških ponudb, s katerimi bi ga hoteli privabiti. Tak človek bo tudi zdravo nezaupljiv do vseh mogočih novic in lažnih novic, ki jih danes mrgoli, pa ne v medijski ponudbi, ampak v stalnem poskusu doseganja določenih ciljev, ki jih s poštenjem in služenjem resnici ni mogoče doseči. Resnicoljuben in svoboden človek bo vse novice in lažne novice dal na rešeto resnice, svobode in človekovega dostojanstva, ter pretehtal njihovo trdnost in trajnost.

Zato menim in vas prosim, da ste delavci v katoliških medijih vedno v službi resnice in svobode. Zdi se mi naravnost navdihujoče, da je za god vašega zavetnika sv. Frančiška Saleškega v tednu molitve za edinost kristjanov izbran evangeljski odlomek o Jezusovi priliki o sejalcu.

V evangeljski priliki je sejalec Sin človekov. Zanj je evangelist Janez v svojem slovitem uvodu uporabil izraz »Beseda«. V začetku je bila beseda in beseda je bila pri Bogu in beseda je bila Bog. Vse je po njej nastalo in brez nje ni nastalo nič, kar je nastalo. V njej je bilo življenje.« Gre torej za besedo, ki daje življenje, ki prihaja kakor luč. V procesu pred Poncijem Pilatom pa je Jezus zase dejal, da je prišel na svet, da pričuje za resnico, na kar si je Pilat predčasno umil roke z vprašanjem: »Kaj je resnica?« (prim. Mt 18,37-38). Na to je odgovoril Jezus na drugem mestu: »Jaz sem pot, resnica in življenje« (Jn 14,6).

Zavezanost resnici človeka osvobaja in odvezuje služenju vsakemu »gospodarju«, ki bi na kakršen koli način hotel v nasprotju s človekovim dostojanstvom človeka in družbo spremeniti v polje ustvarjanja zasebne, strankarske, ideološke in kakršne koli druge koristi. Zato morajo delavci v katoliških medijih vedno preverjati stopnjo svoje svobode: tako notranje kakor zunanje. Stopnja svobode, ki jo živijo, namreč govori o mestu, ki ga ima resnica v njihovem življenju in delu.

Ta svoboda v resnici in ljubezni nas obvaruje malodušja. Jezus govori o pohojeni poti, o trnju, o kamnitem svetu in o rodovitni zemlji. A ta nebeški sejalec v svojem ravnanju ravna po nebeških merilih. Ne čaka, da bi bilo poruvano vse trnje, da bi bilo odstranjeno vse kamenje, da bi bila vsa pohojenost prekopana in razrahljana. Kakor Oče tudi ni čakal, da bi poslal Sina za Odrešenika takrat, ko bi bil svet vreden sprejeti Odrešenika. Ne. Bog deluje drugače. Bog pošlje Odrešenika takrat, ko ga svet potrebuje. Seveda s tem tvega zavrnitev, ampak brez tega tveganja ni odrešenja. Podobno tudi Božji sejalec seje, čeprav seme besede pade med trnje, na pohojeno pot, ali na skalo. Kajti Božji sejalec ve, da ničesar ne zraste samo na tisti njivi, na kateri nihče ni sejal.

Zato vas vabim, dragi medijski delavci, da se v službi besede in resnice nikoli ne predajate malodušju. Vem, da je medijska hiša – kakršna koli že – podvržena zakonom trga in materialnih sredstev. Vem tudi, da za vsakdanje življenje potrebujete primerno mesečno plačilo za vas in za vaše družine. Kljub temu vas prosim, da nikoli sami v sebi ne začnete sklepati kompromisov. Dosledno ostajajte v službi besede in resnice. 

Papež Frančišek je v že omenjeni Apostolski spodbudi Veselje evangelija za pastoralne delavce dejal: »Mnogi pastoralni delavci, čeprav molijo, razvijejo nekakšen manjvrednostni kompleks, ki jih vodi k temu, da zmanjšujejo ali skrivajo svojo krščansko istovetnost in prepričanje. Tako nastane začarani krog, ker niso več srečni ob tem, kar so in kar delajo. Ne istovetijo se več z oznanjevalnim poslanstvom, kar slabi njihovo zavzetost. Končno zadušijo misijonsko veselje v nepremagljivi želji, da bi bili takšni kakor drugi, in da bi imeli, kar imajo vsi drugi« (79). A »Gospod bi nas rad uporabil kot žive, svobodne in ustvarjalne ljudi, ki se pustijo prešiniti njegovi besedi, preden jo predajajo naprej« (151).

V okrožnici »Vsi smo bratje« nas papež spodbuja, da se vadimo »v razkrinkavanju raznih oblik zavajanja, pačenja in zatemnjevanja resnice v javnosti in zasebnosti. Kar imenujemo »resnica«, ni le časnikarsko sporočanje dejstev. Je predvsem iskanje trdnejših temeljev, ki so podlaga za naše odločitve in zakone« (208). Bomo kdaj lahko rekli, da je delo opravljeno. Nikoli. Ker ljudje ne bomo nikoli nehali teptati pod seboj in okoli sebe, ker nikoli ne bo nehalo rasti trnje in kamenje je trajnejše od vsake motike ali lopate. Z vztrajnostjo pa se bomo lahko čudili žetvi, pa naj bo trideseterna, šestdeseterna ali stoterna.

Seveda pa ne moremo mimo klica apostola Pavla Filipljanom: »Bratje in sestre, dopolníte moje veselje s tem, da ste istih misli in iste ljubezni, ene duše in enega mišljenja.« Svari pred prepirljivostjo in praznim slavohlepjem. To pa je tisto trnje in poteptanost, ki v sejalcu, ki naj bi bil v službi nebeškega sejalca, zmanjšuje možnosti za obilnejšo žetev. 

Katoliški mediji med seboj niste konkurenca v klasičnem pomenu besede. Lahko tekmujete med seboj, kot sta tekmovala sv. Bazilij Veliki in Gregor Nacianški. »Oba je žejalo po znanosti, kar rado vzbuja zavist; vendar med nama ni bilo zavisti, ampak le tekmovanje. Tekmovala sva, a ne, kdo bo dosegel prvo mesto, ampak kdo bo komu pomagal, da bi bil prvi, ker je vsak od naju imel uspeh drugega za svoj uspeh« (Gregor Nacianški).

Zato vas vse vabim, da skupaj stopimo v šolo Pavlovo šolo, v katero je vabil Filipljane: »To mislite v sebi, kar je tudi v Kristusu Jezusu.« Amen.

Msgr. Stanislav Zore,
ljubljanski nadškof metropolit