Dragi bratje duhovniki, bogoslovci, sestre redovnice, dragi dekani in prodekani, profesorji in študenti, dragi bratje in sestre.

Vesel sem, da smo se za začetek novega akademskega leta zbrali v naši stolnici, da bi na nek način prosili Boga v duhu besed pri diakonskem posvečenju: „Bog, ki je v tebi dobro delo začel, naj ga tudi dopolni.“ Ob vstopu v novo akademsko leto je namreč v vsakem izmed nas veliko pričakovanj, veliko načrtov, veliko dobrih sklepov. Trdno sem prepričan, da je večino teh načrtov dobrih, da je večina teh sklepov dobrih. Si lahko predstavljate, kakšno bi bilo vaše študentsko življenje, kakšni bi bili vaši študijski uspehi, kakšni bi bili vaši medsebojni odnosi, če bi ostajali zvesti sami sebi in bi si iskreno prizadevali, da bi svoje načrte in dobre sklepe tudi uresničevali. Koliko manj bi bilo skrbi, koliko manj bi bilo razočaranj, koliko manj bi bilo tudi neuspehov. Prav to me tudi potrjuje v mišljenju, da vam te načrte in te dobre sklepe navdihuje Bog. Jezus namreč pravi: „V tem je poveličan moj Oče, da obrodite obilo sadu in postanete moji učenci“ (Jn 15,8). Bog se veseli vaše rodovitnosti in želi, da bi se ob koncu tega akademskega leta mogel z vami veseliti tudi vašega veselja nad uspešno končanim letom.

Novo akademsko leto začenjamo v času škofovske sinode v Rimu, ki poteka pod temo: Mladi, vera in razločevanje poklicanosti. Vsak dan znova dobivamo poročila o dogajanju na sinodi. V soboto je bilo srečanje med člani sinode, papežem Frančiškom in mladimi. Najprej so nameravali to srečanje organizirati kar v nekem prostoru ob sinodalni dvorani, pozneje pa se je pokazalo, da je bila skorajda premajhna še velika dvorana Pavla VI., v kateri običajno potekajo papeževe sredine avdience. Mariborski nadškof Alojzij Cvikl, ki nas zastopa na sinodi, je povedal, da so mu mladi, še preden je prišel na sinodo, naročili, naj pove, „da si mladi v Sloveniji ne želijo krščanstva brez Kristusa, pobožnosti brez Boga in da ne želijo živeti v svetu brez obljube večnega življenja. Mladi kristjani v Sloveniji si želijo Kristusa, vidnega v Cerkvi in v predstavnikih tega živega telesa“.

Zato je pomembno, da danes pozorno prisluhnemo besedam apostola Pavla, ki jih je napisal Galačanom. Z bolečino in skorajda malo nejevolje se jim čudi, kako so se lahko tako hitro obrnili proč od evangelija, ki jim ga je on oznanil. Začeli so poslušati druge oznanjevalce, ki so jih prepričevali, da morajo najprej postati judje, da morajo torej najprej sprejeti vse predpise in naredbe Mojzesove postave, če hočejo postati kristjani. Pavel pa, ki odkrito priznava, da je, ko je bil še v judovstvu, „zagrizeno preganjal Božjo Cerkev in jo skušal uničiti … Ko pa se je Bogu, ki me je izbral že v materinem telesu in me poklical po svoji milosti, zdelo prav razodeti v meni svojega Sina, da bi ga oznanjal med pogani, nisem šel k tistim, ki so bili apostoli pred mano … Izjavljam vam torej, bratje, evangelij, ki sem ga oznanil, ni po človeku. Nikakor ga namreč nisem prejel in se ga nisem naučil od človeka, temveč po razodetju Jezusa Kristusa“ (Gal 11-13.15-17).

Če bi se ga naučil od človeka, bi bil pripravljen od nega tudi odstopiti, kakor je odstopil od marsičesa, česar se je naučil ob nogah svojega učitelja Gamaliela in v šolah grškega znanja in modrosti. Od Jezusa Kristusa pa ni mogel odstopiti in ne od evangelija, ki ga je prejel od njega. Od Jezusa Kristusa ni mogel odstopiti ne zaradi preganjanja poganov, ne zaradi napadov kristjanov iz judovstva in celo zaradi nestrinjanja s Petrom ne. Zavezanost Jezusovemu evangeliju poudari s krepko besedo: „Če vam kdo oznanja evangelij, ki je drugačen od tistega, ki ste ga prejeli, naj bo preklet.“

Dragi študentje in študentke. Med študijem se boste srečevali z najrazličnejšimi mnenji, trditvami, ugotovitvami in rezultati raznih raziskav, ki vam bodo velikokrat predstavljeni kot večna in neizpodbitna resnica, kot zadnji krik znanosti. Iskreno vas prosim, da se naučite biti kritični. Vsak dan znova se morate učiti, kako ločiti zrnje od plev, kako ločiti zmoto ali laž od resnice. Najpomembnejši študijski dosežek namreč niso vsi opravljeni izpiti, saj konec koncev ni nič lažjega, kot narediti vse izpite. Pomislite samo, koliki so jih že naredili pred vami, in verjemite mi, nič bolj pametni, nič bolj nadarjeni in nič bolj inteligentni niso bili od vas. Zato boste tudi vi naredili izpite, vse izpite. Veliko težje se je naučiti razlikovati dobro od slabega in se dosledno, ne glede na okoliščine, odločati za dobro. Tukaj ste kot kristjani, ki, kot so povedali vaši vrstniki, ne želijo krščanstva brez Kristusa, ki ne želijo pobožnosti brez Boga, ki ne želijo živeti brez obljube večnega življenja. Nosite v sebi Kristusa. Ljubosumno negujte v sebi obljubo večnega življenja. Kristus, ki je ljubezen do konca, ljubezen do norosti, namreč vse, kar ni ljubezen, kar je manipulacija, razgalja. Kristus namreč nikoli in nikogar ne zasužnjuje, ampak nas želi voditi v svobodo, kajti „Kristus nas je osvobodil za svobodo. Zato stojte trdno in se ne dajte ponovno vpreči v jarem sužnosti“ (Gal 5,1).

Na svet in na družbo glejte skozi prizmo Razodetja. Naravoslovci boste skozi svetopisemsko razodetje vse, kar boste raziskovali in odkrivali, gledali kot ustvarjeno, kot stvar in ne kot predmet. Ustvarjeno vedno v sebi nosi tudi sporočilo Stvarnika in zato svojo vlogo v odnosu do stvarstva nujno dojemamo kot skrb, kot upravljanje in ne kot gospodovanje in še manj kot izkoriščanje. Skozi svetlobo Razodetja nobena stvar ne postane predmet, nekaj, kar mi postavimo predse in zato s tem razpolagamo. Stvari morajo ostati stvari, ostajati morajo podarjene. Kot takšne nas navdajajo s čudenjem, občudovanjem in spoštovanjem. Tudi družboslovci na človeka in njegovo povezovanje v skupnosti glejte skozi čudovito besedo v Janezovem evangeliju, da je Bog tako ljubil svet, da je dal svojega edinorojenega Sina, da bi se nihče ne pogubil, kdor vanj veruje, ampak imel večno življenje. Človeka in njegovo druženje vedno glejte skozi oči presežnega. Človek je veliko več kot sociologija, kot psihologija, veliko več kot to, kar hočejo v njem videti ideologije. Človek je Božji ljubljenec in zato gre Bog zanj do konca. Človek je Božja podoba. Ne dovolite, da vam to podobo o sebi in o drugih kdorkoli zamegli ali celo uniči.

Morda ste v teh dnevih večkrat slišali, da se študent ne uči za izpite, ampak se uči za življenje. Če smo prav pošteni, se študentje učijo za izpite. Zelo zanimivo bi bilo, koliko in kako bi študentje študirali, če ne bi bilo izpitov. Izpitni rok pa te prilepi na stol, kajti izpite je treba narediti, če hočeš zaključiti študij. Rad pa bi vas spodbudil, da s svojim študijem dejansko stopate v odnose z ljudmi, ki jih danes še ne poznate. S svojim študijem ste odgovorni in pošteni do ljudi, ki jih boste srečali nekoč v prihodnosti. Nekdo, ki bo vedel, da si ti študiral določeno področje, ti bo zaupal, da mu boš lahko pomagal. Nekdo bo tvoje znanje tudi plačeval, ga kupoval. Eden in drugi imata pravico dobiti od tebe najboljše. Najboljše znanje, najboljšo pomoč. Bog ne daj, da bi nekdo, ki bo prišel k tebi v trdnem prepričanju, da mu boš znal pomagati, moral oditi od tebe s pomanjkljivimi ali celo napačnimi rešitvami. Tvoj današnji študij je namenjen človeku, ki ga boš srečal v prihodnosti. In zanj študiraj. Če ne študiraš zase, če ne študiraš za življenje, študiraj za tistega človeka, ki bo ob tvoji cesti, kakor je bil človek, ki je padel med razbojnike. Če ne boš študiral, boš kakor duhovnik in levit, ki sta ga videla in sta šla mimo. Ne eden in ne drugi ni opravil svojega poslanstva. Nista postala bližnji človeku v potrebi. Študiraj, da boš lahko vedno znova Samarijan, ki vidi in ne gre mimo, ker ve, da lahko pomaga. Ve, da je lahko sočuten in da je lahko tudi učinkovit.

Naj bo vaše akademsko leto blagoslovljeno, da boste mogli rasti v modrosti in milosti, Mati Marija pa naj vas varuje, da boste hodili po poti dobrega. Amen.

Msgr. Stanislav Zore
Ljubljanski nadškof metropolit in
veliki kancler Teološke fakultete