Spoštovani umetniki, organizatorji kolonije „Umetniki za Karitas“ in pripravljalci razstav, ki jim dajejo vsebino sadovi te kolonije, dragi bratje in sestre.

V stolni cerkvi naše nadškofije smo se ob slovenskem kulturnem prazniku zbrali pri sveti maši, da bi pred Boga prinesli naše umetnike, žive in pokojne. Žive z iskreno prošnjo za navdih, pokojne z iskreno prošnjo, da bi v Božjem usmiljenju uzrli tisto obličje, o katerem so skozi vse svoje umetniško ustvarjalnost sanjali, po njem hrepeneli in ga s svojimi deli skušali razodevati svojim sodobnikom in poznejšim rodovom. Zbrani smo v zavesti, da morajo vsa področja človekovega delovanja sloneti na resnici, dobroti in lepoti, če hočemo, da skladno pripomorejo k rasti in razvoju posameznika in družbe. Na poseben način je to potrebno v umetnosti, ki je poklicana nagovarjati človekovo srce v svetopisemskem pomenu besede, se pravi tisto najgloblje človekovo jedro, tisto notranjost, v kateri je človek vedno znova povabljen, da preseže samega sebe in se poda na pot k drugemu in k Drugemu. V srcu človek spoznava, da je večji od samega sebe, da presega samega sebe. Dokler se ne poda na pot srečanja, ostaja radikalno nepotešen v svojih hrepenenjih in iskanjih. Šele v srečanju z drugim, v katerem odkrije svojo dopolnitev, se mu začnejo odstirati obzorja izpolnitve.

Ko sem razmišljal o našem današnjem srečanju pri sveti maši za umetnike, me je močno spremljala in nagovarjala misel enega glavnih junakov v romanu Idiot pisatelja Dostojevskega, da bo lepota rešila svet.

Ko o tem vprašanju razmišlja papeški pridigar Raniero Cantalamessa, si postavi vprašanje: Kakšna lepota bo rešila svet? Evdokimov piše, da je Bog edini, ki se oblači v lepoto, zlo pa ga posnema in lepoto naredi globoko dvoumno. Sveto pismo satanov padec pripisuje ravno njegovi zagledanosti v lastno lepoto, nad katero je bil tako zadovoljen, da je ni več pripisoval stvarniku. „Lepota uveljavlja svoj čar, človeško dušo obrne k malikovalskemu češčenju in si s čudno in popolno brezbrižnostjo do Dobrega in do Resnice prisvoji mesto Absolutnega. Če je resnica vedno lepa, lepota ni vedno resnična.“ Dvoumen značaj lepote osvetljuje Sveto pismo v opisu prvega greha: Eva je videla, da je 'drevo dobro za jed, mikavno za oči in vredno poželenja' (1 Mz 3,6). Z estetskega vidika je bil ta sadež lep, vendar je prinesel smrt.

Odsev te misli lahko odkrijemo tudi v današnjem odlomku iz evangelija po Marku. V njem se srečujeta resnica in lepota – v Janezu Krstniku se razodeva resnica, v Herodiadini hčeri, v mladi plesalki, pa se razkriva lepota, ki uresničuje natanko to, kar je povedal Evdokimov: „Lepota uveljavlja svoj čar, človeško dušo obrne k malikovalskemu češčenju in si s čudno in popolno brezbrižnostjo do Dobrega in Resnice prisvoji mesto Absolutnega.“ Ko je Herodiadina hči plesala, „se je prikupila Herodu in gostom. Tedaj je kralj rekel deklici: 'Prosi me, kar koli hočeš, in ti bom dal.' Celo prisegel ji je: 'Kar koli me poprosiš, ti bom dal, do polovice svojega kraljestva'“ (Mr 6,22-23).

Ker je iz celotnega dogajanja popolnoma izrinjen Tisti, ki se „edini oblači v lepoto“, svoje mesto in vpliv izgubita tudi Resnica in Dobrota. Ko se je lepota spremenila v malikovanje, sta umrli resnica in dobrota in umreti je moral tudi Janez Krstnik.

Kakšna je torej lepota, ki bo rešila svet? Ali bolje, kdo je rešil svet? V Janezovem evangeliju Jezus reče Nikodemu: „ Bog je namreč svet tako vzljubil, da je dal svojega edinorojenega Sina, da bi se nihče, kdor vanj veruje, ne pogubil, ampak bi imel večno življenje. Bog namreč svojega Sina ni poslal na svet, da bi svet sodil, ampak da bi se svet po njem rešil“ (Jn 3,16-17). Na Jezusa nanašamo besede 45. psalma: „Lep, najlepši si med človeškimi sinovi, s tvojih ustnic lije milina, zato te je Bog blagoslovil na veke“ (Ps 45,3). O njem govori tudi pismo Hebrejcem: „On je odsvit njegovega veličastva in odtis njegovega obstoja“ (Heb 1,3) Obenem pa Jezusa vidimo tudi v spevih preroka Izaija, ki govorijo o trpečem Gospodovem služabniku: Ni imel podobe ne lepote, da bi ga hoteli videti, ne zunanjosti, da bi si ga želeli. Bil je zaničevan in zapuščen od ljudi, mož bolečin in znanec bolezni, kakor tisti, pred katerim si zakrivajo obraz, je bil zaničevan in nismo ga cenili“ (Iz 53,2-3).

Kako lahko tako različne trditve Svetega pisma uskladimo med seboj. Najbolje je tudi v tem primeru pustiti, da nam spregovori Sveto pismo samo. Prisluhniti moramo besedi apostola Pavla v prvem pismu Korinčanom, kjer pravi: „Ker pač svet prek modrosti ni spoznal Boga v njegovi modrosti, je Bog po norosti oznanila sklenil rešiti tiste, ki verujejo“ (1 Kor 1,21). 

V usta že omenjenega Idiota je Dostojevski položil tudi ugotovitev: “Na svetu obstaja samo eno absolutno lepo bitje, Kristus, toda videz tega neskončno lepega bitja je gotovo neskončen čudež.“ Kje je njegova lepota? Zaničevan, zapuščen, mož bolečin in znanec bolezni in vendar neskončno lep.

Ko govorimo o odrešenju, ki ga svetu podarja Kristus, v resnici govorimo o Očetovi ljubezni, o Božjem usmiljenju, ki se je v Jezusu razlilo preko človeštva in se pri njem lahko odžeja vsak, ki veruje, ki hrepeni po smislu, po lepoti, po odrešenju. Jezus je svoje ljubil do konca. Čeprav razbičan in pribit, je vendarle neskončno lep. In ta njegova lepota je, kakor pravi Cantalamessa, lepota, ki jo osvetljuje taborska luč, luč, ki sveti od znotraj. Kakor je tudi ljubezen od znotraj. 

Če hoče tudi umetnik z lepoto reševati svet, potem mora tudi on sam zajemati v luči, ki sveti znotraj, v globini. Kristus na križu, v svoji največji razčlovečenosti, je bil najbolj božanski, ker je iz njega, iz njegovih besed, sijala brezpogojna ljubezen. In v tej ljubezni se je daroval – brez omejitev. Drznil si bom tvegati trditev, da izrazna moč, da veličina nekega umetnika, ne glede na polje njegovega ustvarjanja, raste iz ljubezni. Samo nekdo, ki ljubi, bo lahko lepoto in banalnost prikazoval odrešujoče, osvetljeno z lučjo, ki jo prižiga večnost. In takšen umetnik se bo tudi razdajal. Zanj bodo veljale Gregorčičeve besede duhovniku: Daritev bodi ti življenje celo. Umetnikovo srce se mora spreminjati v oltar, na katerem se daruje in na katerem je potem tudi obdarovan, da more obdarovati druge. Gospod, izročamo ti vse umetnike. Amen!

Msgr. Stanislav Zore
Ljubljanski nadškof metropolit