Prisrčno pozdravljam vse, ki se vsako leto zbiramo pri polnočni sveti maši, da proslavimo rojstvo Jezusa Kristusa, učlovečenega Božjega Sina. S te rojstvom v hlevu na betlehemski poljani so se izpolnile skrivnostne, nedoumljive obljube, da bo on Emanuel – Bog z nami. Prišel je k nam, tako preprost, da smo z njim kar na ti, kot pravimo.
Presenetljivo pa ni le to, da Bog postane človek, ampak tudi to, kako se je zgodilo. Če že pride, potem bi pričakovali nekaj povsem drugega od tega, kar vidimo v jaslicah, ki jih postavljamo na podlagi evangeljskih pripovedi. Pričakovali bi blišč in mogočnost, ne pa skrajno skromnost in revščino, v katero se je skril.
Nekaj rabinska judovska zgodba pripoveduje. Deček Ješua je jokajoč pritekel k staremu očetu, znamenitemu rabinu Baruhu. Debele solze so mu tekle po licih in se je jokaje pritoževal: »igrali smo se skrivalnice. Jaz sem se tako dobro skril, da me nihče ni mogel najti. In moj prijatelj me je preprosto nehal iskati in je odšel. To je krivica, to ni lepo.« Ker se je najbolj iznajdljivo in najlepše skril, je skrivanje kar naenkrat izgubilo lepoto in zanimivost, ker se je igra prekinila. Dedi ga je pobožal po licih in izrabil je priložnost, da ga je poučil. Ganjen je rekel: »To res ni lepo. Ampak vedi, Bog je naredil podobno. Bog se je skril, da ga ne vidimo, in nekateri ga prenehajo iskati.«
V tej zgodbi se odslikava tudi božična zgodba. Bog se je skril. On ne sije s svojim bliščem, ni nas prisilil na kolena s svojo močjo. On hoče, da ga svobodno in z ljubeznijo iščemo. Bog, ki prihaja med nas, spoštuje našo svobodo. Z ničemer, najmanj pa s svojo zunanjo veličino, ki je za človeški napuh tako vabljiva, Bog nas z ničemer ne sili k veri vanj. Razkriva pa nam svojo ljubezen, prihaja med nas kot nebogljen otrok, ki nam kaže, da nas ima rad. Želi pa, da na njegovo ljubezen odgovorimo s svojo ljubeznijo do njega in do bratov in sester, s katerimi se je poistovetil, ko je pozneje rekel: »Karkoli ste storili kateremu koli bratu, ste meni storili.« To je bistvo krščanstva. »Mi smo spoznali ljubezen, ki jo ima Bog do nas, in verujemo vanjo,« pravi apostol Janez, Jezusov najljubši učenec v svojem prvem pismu (1Jn 4,16).
Mesija se je dobesedno skril v nebogljenega otroka in se je hotel roditi kot brezdomec med pastirji, ki so bili pravzaprav njegovi dvorjani, ki so bili tudi revni, da so celo v zimski noči čuvali svoje črede pod milim nebom.
A vendar, v teh revnih okoliščinah so se uresničile napovedi, da se bo kot potomec kralja Davida rodil v njegovem mestu Betlehemu. Še pred rojstvom je moral izkusiti človeško trdosrčnost. Za mlado mater na porodu ni bilo mesta v prenočišču. Jasli v živalski staji so gotovo skrajno neugoden kraj za novorojenčka, a še bolj boleče je spoznanje, da te nekateri ne marajo, da si odveč in da v svoji nesreči ne moreš računati na človeško sočutje.
In sredi te revščine angeli prepevajo in oznanjajo veselje in mir. Prestrašene pastirje mirijo. Ne bojte se! Oznanjam vam veliko veselje, namenjeno vsem ljudem brez izjeme, celo tistim, ki so pred nosečo, tresočo se Marijo in zaskrbljenim Jožefom malo prej pred nosom zapirali vrata. Kakih 30 let pozneje je Jezus rekel: »Ne potrebujejo zdravnika zdravi, ampak bolni.« Ni najbolj nesrečen tisti, ki krivico trpi, ampak tisti, ki krivico povzroča.
Vse poznejše Jezusovo življenje, govorjenje in delovanje je bilo že navzoče v jaslicah. Njegovo poznejše druženje z grešniki in cestninarji se je začelo že z druženjem s pastirji, ki so bili prav tako obrobneži svojega časa.
Zaradi tega tudi mi božične noči ne moremo prav praznovati, če ne mislimo na tiste, ki so v tej uri v stiskah, lačni, ki trpijo in so bolni, ki dvomijo v smisel svojega življenja, na vse, ki so zaradi vere v zaporih in psihiatričnih prevzgojah.
Dragi bratje in sestre! Okrepimo v nocojšnji sveti noči vero in zaupanje v božjo ljubezen. Sprejmimo angelovo veselo oznanilo, da je Bog z nami in nismo nikoli sami, če bomo tudi mi verovali v moč ljubezni, četudi se nam kdaj zdi slabotna in krhka, kako novorojenček v jaslih. Naj se božični mir, upanje in veselje naseli tudi v naših srcih kakor nekoč v betlehemskih pastirjih.
Amen.
Msgr. Andrej Glavan
Novomeški škof
