Glejmo znamenja in prepoznajmo Jezusa, ki hodi z nami

»Mi pa smo upali« (Lk 24,21), pravita učenca v današnjem evangeliju. Tudi mi smo načrtovali in upali, potem pa je bilo vse drugače. Vsakdo od nas ima to izkušnjo, ko je nekaj načrtoval, potem pa je bilo vse drugače. Pridejo presenečenja, težave, bolezni, trpljenje ali druga razočaranja. Tako je bilo tudi z Jezusovimi učenci, ki so imeli o njem svoje predstave, ki pa so se z njegovim križanjem in smrtjo razblinile v prah. 

Velikonočna poročila Svetega pisma nam razkrivajo različne načine srečanja z Vstalim Gospodom. Besedila nas vabijo k premišljevanju našega življenja in našega prepoznavanja in sprejemanja Vstalega. 

Zgodba o učencih na poti v Emavs je med najbolj nenavadnimi in hkrati med najbolj poučnimi. Položaj učencev odraža stanje duha, v katerem se lahko prepoznamo tudi danes. Učenci imajo vse, kar potrebujejo, da bi verovali. Poznajo Sveto pismo, Jezusovo oznanilo in smrt na križu. Slišali so tudi sporočilo o vstajenju. Žene so jim posredovale svojo lastno izkušnjo, da je živ. Vse zaman! Zaslepljeni so in slepi od razočaranja in neizpolnjenih pričakovanj. Ne razumejo ničesar. Tudi nam se dogaja, da smo poučeni v veri, hodimo k maši, a vsebine vere ne razumemo! Nehali smo hoditi v Cerkev. 

Evangelist predlaga dva načina, kako ponovno pridobiti živo vero v Vstalega. Prvi je poslušanje Jezusove besede in drugi način, izmenjava našega izkustva Boga. Učenca kljub dvomom še naprej razmišljata o Jezusu in o njem govorita ter se sprašujeta o pomenu njegovega življenja. To je pozitivno in ju je rešilo. Med pogovorom se jima pridruži Vstali. Jezus je tam, kjer se ga spominjamo in se o njem sprašujemo, čeprav še ne moremo prepoznati njegove navzočnosti. Če se nam ob branju ali poslušanju evangelija ogreje naše srce, ozavestimo, da Gospod hodi ob nas. 

Evangelist Luka nas spomni še na drugo izkušnjo, to je skupni obed. Učenca neznanega popotnika zadržita, da bi obedovali skupaj. Drug drugega sprejmejo kot prijatelje. Srečajo se. Takrat se učencema odprejo oči in prepoznata Jezusa kot nekoga, ki hrani njuna življenja in ju krepi na poti.  Če se ob obhajanju evharistije počutimo okrepljeni tudi mi, ne pozabimo, da je Jezus tisti, ki nam daje moč in uvid za življenje in našo vero.

Z leti se je v krščanskih skupnostih pojavil zelo konkreten problem. Kako naj verujejo tisti, ki Gospoda niso srečali v človeški obliki? To je tudi naša današnja težava. Nismo doživeli srečanja z Vstalim. Na kakšne izkušnje se torej lahko zanesemo? 

Pomembno je, da učenci Jezusa ne pozabijo; o njem se »pogovarjajo in razpravljajo«; spominjajo se njegovih besed in njegovih del kot velikega preroka. Njihove oči se ne odprejo takoj. To je prva stvar, ki jo potrebujemo v naših skupnostih: spominjati se Jezusa, poglobiti se v njegovo sporočilo in delo, meditirati o njegovem življenju, križanju in vstajenju. Če nas v določenem trenutku Jezus presune, če nas dosežejo njegove besede in naša srca začnejo goreti, je to znamenje, da se rojeva naša osebna vera.

Vendar to ni dovolj. Po Lukovih besedah je potrebna še izkušnja evharistične večerje. Čeprav popotnika še ne vesta, kdo je, čutita potrebo po Jezusu. Njegova družba jima koristi. Ne želita, da bi ju zapustil: Jezus je vstopil in ostal z njima. Šele med skupno večerjo se jima odprejo oči.

To sta dve ključni izkušnji: čutiti, da nam srce gori ob spominu na njegovo sporočilo, njegovo delo in celotno življenje; čutiti, da nas njegova oseba s praznovanjem evharistije hrani, krepi in tolaži. Tako v Cerkvi raste vera v Vstalega.

Povabljeni smo h globljemu spominjanju Jezusa. Premišljujmo njegove besede, pogovarjajmo se o njegovem načinu življenja, poglabljajmo njegov odrešenjski načrt. Jezus ni odsoten. Hodi z nami. Da ga prepoznavamo, je pomembna skupnost. Tam se lahko izrazimo, smo slišani in sprejeti. Ob drugem lažje razumemo sebe in svojo duhovno pot. Po tem hrepenimo vsi ljudje, verni in neverujoči. Ljudje čutimo potrebo po pripadnosti. To dokazuje tudi današnje množično srečanje motoristov. Sem ste prišli tisti, ki čutite potrebo po pripadnosti, druženju, solidarnosti in izmenjavi izkušenj.

Ne bežimo v Emavs. Ni malo tistih, ki danes na Cerkev gledajo s pesimizmom in razočaranjem. Pravijo, da to ni Cerkev, kakršno bi si želeli. Želijo si Cerkev, ki bi bila brezgrešna, živa in dinamična, zvesta Jezusu Kristusu in resnično zavezana gradnji bolj humane družbe. Vidijo jo kot negibno in dezorientirano, preveč zavezano zagovarjanju zastarele morale, ki danes zanima le malo ljudi, in si žalostno prizadeva za povrnitev verodostojnosti, za katero se zdi, da je na najnižji ravni. 

Cerkev imejmo radi prav zato, ker po njej dobivamo Božje življenje, da lahko v spremstvu Vstalega Gospoda postajamo vsak dan boljši in skupaj z njim premagujemo zlo in delamo dobro. 

Skušnjava, da bi Gospoda zapustili in pobegnili, je lahka. Nekateri skoraj ponosno trdijo, da verjamejo v Boga, vendar ne v Cerkev. Drugi se od nje oddaljujejo postopoma, ne da bi to komaj kdo opazil. Rešitev za nas ni v tem, da zapustimo Cerkev, ampak da prepoznamo, kako je Gospod navzoč v naših življenjih, da obnovimo odnose s krščanskim občestvom, kjer lahko delimo in oživljamo svoje upanje v Jezusa.

Veselo veliko noč vsem, motoristom pa srečno in varno vožnjo na priprošnjo sv. Krištofa in angelov varuhov. 

Msgr. dr. Andrej Saje,
novomeški škof