Pred bližnjimi božičnimi prazniki smo se ob dnevu samostojnosti in enotnosti, ki ga obhajamo 26. decembra, zbrali k zahvalni sveti maši za domovino. Na ta dan smo se leta 1990 zelo enotno odločili, da želimo živeti v samostojni in neodvisni državi. To je bila pogumna in preroška odločitev. Z njo smo želeli uresničiti sanje naših prednikov, da zaživimo iz lastne identitete in kulture, ki je neobhodno prepletena z vrednotami krščanstva. To je pred nas postavilo veliko odgovornost, kako življenje v novi samostojni državi tudi uresničiti.  

Z veseljem med nami pozdravljam gospoda mag. Gregorja Macedonija, župana mestne občine Novo mesto in ostale župane občin iz novomeške škofije, dr. Vido Čadonič Špelič, poslanko v državnem zboru, predstavnike vojske in policije ter druge predstavnike družbenega in kulturnega življenja. Iskrena hvala za vaše delo in prizadevanje za skupno dobro naših prebivalcev in za pripravljenost reševati odprta vprašanja, ki zadevajo Cerkev in družbo. Hvala zdravstvenim delavcem in drugim službam, ki skrbijo za pomoči potrebne in da lahko mi živimo v miru ter praznujemo. 

Današnja slovesnost je priložnost, da se Bogu in drug drugemu zahvalimo za dar svobode in miru ter vse dobro, kar smo prejeli. Zahvalimo se tudi za preizkušnje, iz katerih kot človeške osebe rastemo. Pomislimo na naše družine, sosede, sodelavce, krajane in državljane, s katerimi tvorimo samostojno Slovenijo. Še posebej se spomnimo tistih, ki so pri procesu osamosvajanja zanjo dali življenje.

V dobrih treh desetletjih samostojnosti smo šli skozi različne viharje. Postavili smo pravno državo na demokratičnih temeljih, kjer je tudi verska svoboda, kot osnovna človekova pravica dobila svoje mesto. Naša začetna enotnost se je kmalu porušila, začutili smo tudi, da demokracija v praksi za njeno uresničenje zahteva skupen napor, strpnost in vztrajnost. To pa je bila in je težava še vedno. 

Razdeljenost našega naroda, neenotnost glede razumevanja polpretekle zgodovine in pomembnih vprašanj sedanjosti, ko je npr. pokop množice zverinsko umorjenih pod Macesnovo gorico v Kočevskem rogu ali kje drugod, ter naraščajoča nestrpnost, nas razjedajo kot rak rana. 

Iztekajoče se leto bo v zgodovino zapisano zaradi še vedno trajajoče vojne v Ukrajini, zaradi grozot in trpljenja prizadetih ljudi ter posledic, ki jih posredno čutimo tudi mi. Kriza pandemije se nadaljuje z energetsko in gospodarsko krizo, za katero ne vemo, kako se bo končala. Dosedanji življenjski standard ni več samo po sebi umeven. 

Kriza je med drugim priložnost za rast. Sedanje razmere nas silijo k ponovnemu razmisleku glede vprašanj skupne prihodnosti, med katerimi imata osrednje mesto človeška oseba in zaščita njenega dostojanstva. S tem so nujno povezane vrednote družine, pravičnosti, verske svobode, pa varovanja okolja ter ostala pomembna področja življenja. 

Na začetku sem omenil, da je naša identiteta prepletena s krščanstvom. Vera ni samo osnovna človekova pravica, ki pripada človeški osebi. Je tudi dragocena vrednota, ki posamezniku osmišlja življenje in daje moči še posebej v kriznih trenutkih. Pripada konkretni osebi in ne Cerkvi kot instituciji ali religiji. Je neodtujljiva pravica in tako temeljna, da vanjo v nobenem primeru nihče nima pravice posegati.

Naše prihodnje sobivanje v skupni državi ne bo mogoče brez strpnosti do različnosti in spoštovanja identitete ter vrednot posameznika, med katerimi ima vera pomembno mesto. To je poudaril ameriški pravnik judovskega rodu Joseph H. H. Weiler leta 2011 pred velikim senatom Evropskega sodišča za človekove pravice, kjer je v imenu osmih držav v zadevi Lautsi proti Italiji zagovarjal dopustnost križa v šolskih prostorih. Za kristjane pa strpnost ni dovolj. Demokracija in politika po besedah papeža Frančiška pomenita umetnost srečanja, kjer drugega ne le toleriramo, temveč ga v njegovi drugačnosti sprejmemo kot brata. Merilo pri tem je evangelij (nagovor ob sprejemu bratovščine Chemin Neuf, 16. 5. 2022). Papež v omenjenem nagovoru izpostavi tudi naslednjo misel: »Realnost je pomembnejša od ideje. Z ideologijo ne moremo delati politike. Celota je boljša od dela in enotnost je boljša od konflikta. Vedno si prizadevajte za edinost in se ne izgubljajte v sporih«.

Kako bomo to udejanjili v praksi, je najprej odvisno od spoštovanja naših korenin. To konkretno pomeni, da najprej sami cenimo svoj rod, domovino in vero, ki jo živimo svobodno ter se je v javnosti ne sramujemo. Drugega lahko spoštujemo in sprejemamo, če najprej cenimo in spoštujemo to, kar smo mi sami. 

V Cerkvi zaključujemo adventni čas, pred nami so božični prazniki. Ti dnevi so za vsakega verujočega priložnost za krepitev vere in poguma ter premagovanje negotovosti in strahov. Na poti nismo sami, Gospod nam je dal svojega sina, ki je Emanuel, kar pomeni Bog z nami. Podobno kot Marija v današnji Božji besedi (Lk 1,34–35) se tudi mi vprašajmo, kakšno je naše mesto v luči odrešenja? 

Marija je na začetku oznanila vznemirjena, vendar jo angelova beseda pomiri: »Ne boj se«! Čuti, da se na njej izpolnjuje velika obljuba, na katero so čakali stoletja. V nasprotju z nevernim Zaharijem ne sprašuje, kako je to mogoče, saj ve, da Bog v človeški zgodovini dela nemogoče. Veruje! Želi le razumeti, kako se bo to zgodilo. Angel ponovno pojasni: »Moč Najvišjega te bo obsenčila.« 

Podobno kot Mariji se Bog razodeva tudi nam. Verujmo njegovi obljubi! Daje nam samega sebe. Prihaja nam naproti, po konkretnih dogodkih, preko bogoslužja in na druge načine! Božič nas vabi, da odpremo svoje srce in sprejmemo Gospoda, ki prinaša upanje za človeštvo. V naši notranjosti ustvarimo zanj prostor. Prepoznajmo ga v tistih, po katerih nas najbolj nagovarja; to je po otrocih, trpečih, beguncih in revnih tega sveta.

Naj nam praznovanje Gospodovega rojstva prinese miru, veselja in novega upanja. 

Vesel Božič ter blagoslovljeno novo leto 2023!

Msgr. dr. Andrej Saje,
novomeški škof in predsednik Slovenske škofovske konference