Božji dotik in človeška brezbrižnost
Vsakoletno božično praznovanje ne prinaša zgolj pozunanjenega romantičnega vzdušja, temveč pomeni provokacijo za svet in človeka. Božji sin se ne rodi v kraljevih sobanah, temveč skoraj neopazno kot običajni otrok na kraju, kjer prebivajo živali. V hiši zanj ni prostora. Čeprav je bil pričakovan tisočletja, pride na nepričakovan način. Preseneti in šokira. Nihče ga konkretno ne pričakuje.
Dejstvo, kako pride in kje se rodi, naj nas predrami in spodbudi k razmisleku o smislu življenja, o ciljih, ki jih imamo, o naših medsebojnih odnosih in občutljivosti za letošnji Božji obisk. Prihaja v naš smrad in temine srca, ki jih morda želimo ohraniti zakrite. Želi razbiti našo brezbrižnost in nas spodbuditi k odločitvi, da ga sprejmemo in živimo z njim.
Letošnji božič je drugačen od lanskega. Minilo je leto dni, vsak od nas pa je vmes prehodil določeno pot. Priče smo vojni v bližnji Ukrajini in posledični krizi vseh vrst. Vsakdanje življenje je postalo negotovo. Prizadelo nas je, da mnogi bežijo pred nevarnostjo, drugi trpijo zaradi raznih oblik nasilja ali ker nimajo človeka, ki bi jih razumel in sprejel. Začutili in doživeli smo, da življenjske usode resnično nimamo v svojih rokah. Nebogljeni smo. Razmere nas nagovarjajo in spodbujajo, da strnemo svoje vrste v prizadevanju za dobro. Živimo na istem planetu, zato si ne moremo privoščiti razdorov. Pot naprej je v sodelovanju in premagovanju egoističnega pogleda na svet, kjer vidimo le sebe in svoje koristi.
Tega sami ne zmoremo. Poskusi ljudi, da bi človek dosegel Boga, so se v vsej zgodovini izkazali za neuspešne. Tudi v našem času. Ker mi ne moremo doseči Boga, je on sam prišel nam naproti na način, ki ga lahko razumemo in sprejmemo. Kot človeški otrok. Svet lahko začnemo spreminjati le z vero Vanj in z Njegovo, Božjo močjo, kjer bomo zmogli premagovati strah, da nam bo nekaj vzel, napuh in zaverovanost vase, ter zlo, ki je v nas. Na ta način bomo sposobni v bližnjem gledati brata ter v njem prepoznati Božje obličje.
Svetopisemska poročila in simbolika jaslic nam lahko pomagajo pri tem, kakšen naj bo naš odziv na Božje rojstvo. Evangelist Luka je prvi, ki Jezusovo rojstvo umesti v konkretno zgodovino. Njegov namen ni toliko zgodovinska natančnost, temveč umestitev Jezusovega rojstva v univerzalno zgodovino. To, kar evangelisti sporočajo, je resnica in ta je enaka za vse. Povedo nam, da je Božja ljubezen do vseh enaka.
Če so v Matejevem evangeliju glavni junaki Jezusovega rojstva modri z vzhoda, so v Lukovem evangeliju to pastirji. Različni liki, a imajo nekaj skupnega. Oboji so veljali za oddaljene od Boga in nevernike ter pogane. Prav po njih se Bog razodene svetu. Pastirji so veljali za tatove in kriminalce. V sinagogo ali tempelj niso smeli hoditi, imeli so jih za simbol grešnikov.
Luka ovrže idejo o Bogu, ki sodi in kaznuje in da so nekateri zavrženi. Bog se sreča z grešniki in se jim razodene ter jih obdari z lučjo svoje ljubezni. Pastirji tega še ne vedo, zato jih je »zajel velik strah«, saj so vedeli, kaj jih čaka. Toda angel jim je rekel: »Ne bojte se: glejte, oznanjam vam veliko veselje, ki bo za vse ljudstvo: danes se vam je v Davidovem mestu rodil Odrešenik«.
Bog tako prihaja k slehernemu človeku, začenši z najbolj ubogimi, zlorabljenimi ali oddaljenimi, da bi jim izrazil svojo ljubezen in usmiljenje. Vstopil je v človeško zgodovino. Od tistega dne naprej nihče ne more očitati Bogu, da uživa v neizmernosti nebes. Naše telo je izbral za kraj, kjer se bo razkril.
V jaslicah imamo različne figure. Skoraj vse so zazrte in zamišljene ter pri svojem delu, le Jožef in Marija gledata Jezusa. V kateri figuri se prepoznamo mi? Kako Jezusa in njegov praznik občutimo letos? Kaj nam sporoča, na kakšen način nas je obiskal? Njegovo rojstvo je potekalo v popolni brezbrižnosti. Bomo neobčutljivi zanj ostali tudi mi?
Od tistega dne, ko je Bog prestopil prag časa, se je vse spremenilo in nič ni več tako, kot je bilo prej. Mi smo del tega novega časa, Božja milost, ki se je razodela pastirjem, se razodeva tudi nam. Povabljeni smo, da se od svojih skrbi tudi mi zazremo v Jezusa. Sprejmimo ga v svoja življenja, preganjajmo brezbrižnost. »Pomni človek, zate je Bog postal človek.« (sv. Avguštin)
Vesel in blagoslovljen božič!
Msgr. dr. Andrej Saje,
novomeški škof
