Spoštovani in dragi p. Dr. Robert Bahčič, rektor narodnega svetišča na Brezjah, dragi bratje frančiškani, dragi duhovniki drage sestre in bratje člani Frančiškovega svetnega reda, dragi romarji, prav vsi lepo pozdravljeni pri Mariji Pomagaj na Brezjah, našem narodnem svetišču!

V letošnjem letu praznujemo veličastno obletnico, saj je minilo 800 let od prvega Vodila – Memoriale Propositi. To je zelo pomemben dokument, ki ga je sveti sedež dal spokornikom v svetu že v davnem 13. stoletju. Zanj velja, da je to prvo besedilo navdiha tistim, ki so pred 800 leti želeli hoditi po poti  Asiškega ubožca in so predhodniki OFS – Frančiškovega svetnega reda.

V njem so poudarjeni glavni temelji življenja Frančiškove sestre in brata, ki so danes, po 8. stoletjih še vedno aktualni. To so: vzdržnost, post, molitev, zakramenti, mesečna srečanja, obiskovanje bolnih, služenje. Gre za program življenja bratov in sester, ki živijo v svojih družinah, v svojih službah.

Če površno beremo, je to Vodilo lahko le vrsta pravil in predpisov, ki današnjemu človeku zagotovo ni privlačen. A te vrednote, prevedene in živéte ta milostni trenutek, so še kako aktualne! Tudi danes si prizadevamo, da bi sestre in bratje OFS živeli v pravem odnosu do zemeljskih dobrin. Kljub temu, da se je oblika v teku stoletij spremenila, je bistvo ostalo enako: življenje v duhu nenehnega spreobračanja.

V tem se kaže večnost sv. Frančiška, ki je hotel biti v vsem podoben Kristusu. Iz večnosti Božjega sina izhaja po očetu Frančišku tudi večnost vrednot, ki jih postavlja že prvo Vodilo – Memoriale Propositi.

Le življenje po evangeljskih vrednotah, saj vodilo je le predstavitev le teh, prinaša pravo svobodo: Razpuščenost zasužnji, vzdržnost pa prinaša mir.Post je odlično krepčilo telesa in duha, posebno danes, ko ne živimo v materialnem pomanjkanju.

Mediji so odigrali odlično vlogo, ko so bile cerkve zaprte zaradi pandemije. Sedaj raje malce večkrat ugasnimo TV. Čas je, da zadihamo svoboden zrak, stopimo v Božje svetišče, najdemo čas za molitev. Morda s hvaležnostjo, ker nam je zopet omogočeno, da skupaj slavimo Boga.

Ne pozabimo na zakramente. Prvi tretjeredniki so se imenovali spokorni bratje in sestre. Zakrament pokore je tak dar, ko svoje grehe prinesemo pred Jezusa, ki nas je odrešil. To je milost  resnične svobode, da lahko na novo zaživimo. Nikoli ne moremo pasti tako globoko, da nas ne bi usmiljeni Jezus potegnil ven, če se le obrnemo nanj in ga prosimo. Spomnimo se prilike o izgubljenem sinu.

Jezus je ozdravil mnoge bolnike. Mi imamo zakrament bolniškega maziljenja. V preteklosti se je ustalilo zmotno mišljenje, da je maziljenje priprava na smrt. Je tudi, kot je vse naše življenje priprava na večnost. V teh časih smo živeli v strahu pred zahrbtnim virusom. Nekateri so žal podlegli in dokončali svojo zemeljsko pot. Koliko od nas je prosilo za ta zakrament ozdravljenja, koliko nas je prejelo bolniško maziljenje za boj proti tej zahrbtni bolezni?

Imamo še druge zakramente. Če bi vse razlagal, ne bi ostalo dosti časa za p. Roberta.

Poglejte, kako vas je lepo videti – vsi sestre in bratje! Tudi v družini se včasih takole malce skregamo, a se imamo potem še raje. Prava družina zna držati skupaj. Tudi vi se ljubite med seboj. Naj bo ravno ta trdne vez, ki vas povezuje, življenje s smernicami Vodila to je življenje po Evangeliju.

Slišim, da vas je veliko ostarelih in bolnih. Ravno skrb za bolnike je bila v zgodovini ena od osnovnih dejavnosti tretjerednikov. Spomnimo se samo vaše zavetnice Elizabete Ogrske.

In pa služenje. Bratom, sestram, župniji, domovini, svetu. Služimo z ljubeznijo saj smo  v Kristusu vsi sestre in bratje.

Želim vam, da bi bogastvo in vrednost Vodila odkrivali tudi potem, ko mine ta obletnica in praznovanja. Da bi se zavedali, da je to živ dokument, ki je bil navdih mnogim bratom in sestram, ki so v osmih stoletjih živeli po karizmi Svetega Frančiška. Naj bo v spodbudo in oporo tudi nam, Frančiškovim prijateljem 21. stoletja.

OČENAŠ - GOSPODOVA MOLITEV JE TEMELJNA LISTINA SVOBODNE DRŽAVE SLOVENIJE.

»Upanje ni prepričanje, da se bo nekaj dobro izšlo, ampak prepričanje, da je nekaj smiselno, ne glede na to, kako se izide.« (Vaclav Havel)

Hvaležen sem, da sem lahko kot tajnik nadškofa dr. Alojzija Šuštarja v letih 1990 do 1994, mogel od blizu spremljati osamosvojitveno dogajanje.Zbral sem  nekaj misli, ki so povezane z nadškofom Šuštarjem, ki pa je skupaj z drugimi škofi, duhovniki, redovniki in redovnicami in vsemi kristjani kot Cerkev na Slovenskem in vsemi ljudmi dobre volje, odločilno zaznamoval dogajanje v Slovenij na poti v samostojno državo in ga zato upravičeno imenujemo za enega od »očetov Slovenske samostojnosti«  vedno znova je poudarjal, da imajo katoličani pravico in dolžnost sodelovati na njem. Povabil je kristjane in vse  ljudi dobre volje, da se udeležijo plebiscita in glasujejo za samostojnost. Še posebej je poudaril, naj se ne dajo zbegati in ustrahovati, ampak naj odločno in pogumno naredijo to tako pomembno državotvorno dejanje.

1. Priprave na praznovanje razglasitve samostojne države Slovenije

Priprave na razglasitev samostojne države Slovenije so se po odlično uspelem plebiscitu vedno bolj intenzivno nadaljevale. Ko je bil nadškof dr. Alojzij Šuštar obveščen, da bo najkasneje 26. junija 1991 Republiška skupščina sprejela potrebne zakonske in ustrezne odločitve ter razglasila samostojno državo Slovenijo, je župnijskim uradom in samostanom, 11. Junija 1991 poslal posebno pismo, v katerem jih vabi, da se v svojem kraju dejavno vključijo v praznovanje tega zgodovinskega trenutka.

»Republiški sekretariat za informiranje mi je dne 5. Junija 1991 poslal pismo, v katerem sporoča, da bo najkasneje 26. Junija republiška skupščina sprejela potrebne zakonske in ustrezne odločitve ter razglasila samostojnost države Slovenije. Z razglasitvijo samostojne države Slovenije se bo uresničila zgodovinska želja Slovencev in odločitev, izvršena na plebiscitu. Dan razglasitve naj bo dan veselja in praznovanja. (...) Ob tej priložnosti bo na trgu pred parlamentom v Ljubljani zasajena lipa, ki naj bi jo blagoslovil. Lipe naj bi posadili v vseh slovenskih mestih in trgih. V času razglasitve naj bi zazvonili zvonovi vseh slovenskih cerkva, posebno župnijskih, in po vrhovih naj bi zagoreli kresovi.« (NŠAL 336, Š. 36. Okrožnica nadškofa Šuštarja župnijskim uradom in samostanom ljubljanske nadškofije; 11. 6. 1991)

Da je bilo še kar nekaj negotovosti, vprašanj in tudi mnogih napetosti, dokazujejo tudi nadškofove besede na koncu tega pisma:

»To sporočilo ni za objavo, ampak za pripravo na dan D, ki bo določen neposredno pred razglasitvijo. Ponovno vas in vse vernike prosim za molitev za domovino in za vse odgovorne v politiki in javnem življenju in vas prisrčno pozdravljam!« (NŠAL 336, Š. 36. Okrožnica nadškofa Šuštarja župnijskim uradom in samostanom ljubljanske nadškofije; 11. 6. 1991)

2. Maša za domovino, 26.junij 1991, ljubljanska stolnica

Preden je nadškof dr. Alojzij Šuštar odšel na praznovanje slovesne razglasitve samostojne Slovenije, torej 26. junija 1991, je v ljubljanski stolnici ob somaševanju mnogih duhovnih daroval sveto mašo za domovino. Zelo pomenljive so njegove besede v homiliji,  ko je poudaril, da je Očenaš, Gospodova molitev je temeljna listina svobodne države Slovenije. V tem milostnem trenutku so potrebna dejanja, enotnost, dialog, da bomo vredni zgodovinskih časov.

Zelo pomenljive so njegove besede v homiliji, ki jo je začel z besedami iz Psalma: »Če Gospod ne zida hiše, se zaman trudijo njeni zidarji; če Gospod ne varuje mesta, zaman bedijo stražarji« (Ps 127)

»Prva naša misel je iskrena hvala Bogu Božji Materi Mariji, našim zavetnikom, tistim, ki so nam prinesli evangelij in skrbeli, da je vera ostala živa. Naša zahvala velja tudi ljudem: staršem, vzgojiteljem, duhovnikom, vsem v javnem življenju, zahvala tudi tistim, ki danes delajo na vseh področjih. Za samostojno državo so potrebni pravni akti, kot so bili sinoči sprejeti v parlamentu. To človeško delo iz človeške modrosti in naravnega prava je potrebno. A temelj vsega tega za nas kristjane ostaja Božja beseda in Božja resnica. Vse to je povzeto v molitvi, ki jo tolikokrat ponavljamo in smo jo ravnokar slišali v evangeliju (Mt 6,7-15) – Očenaš. Gospodova molitev je temeljna listina svobodne države Slovenije. Zavedamo se odgovornosti in nalog težke poti, ki je pred nami. A večje je naše zaupanje v Božjo moč; ker je bil Bog doslej z nami na življenjski poti, bo ostal z nami tudi vnaprej.« (Šuštar NŠAL 336, Š. 84. Maša za domovino na dan razglasitve samostojne Slovenije, 26. 6. 1991)

Potem pa v homiliji nadškof Šuštar v zavedanju pomena razglasitve samostojne države Slovenije vidi korak naprej in se s svojim mednarodni ugledom in mnogimi povezavami in informacijami, ki jih ima iz evropskega in širšega prostora, zelo jasno zaveda, kaj bo ključno v naslednjih korakih:

»Prizadevati si bo treba za to, da dobimo mednarodno priznanje, za svobodno državo je to velikega pomena. [...] Veliko je bilo povedanega in napisanega te dni in bo tudi še v prihodnosti. A odločilna so dejanja, ne besede. Pri tem pa ne smemo zahtevati dejanj samo od drugih, ampak moramo s tem začeti pri sebi in zastaviti vse svoje moči. Zdržimo dve prvini, na eni strani tako zaupanje v Boga, kakor da bi bilo vse samo od njega odvisno, in na drugi strani tako pošteno, resno in vztrajno delo, kakor bi bilo vse odvisno od nas. Bodimo vredni zgodovinskih časov kot ljudje, kot kristjani, kot Slovenci, v odprtosti in dobrohotnosti do vsakega človeka.« (NŠAL 336, Š. 84. Maša za domovino na dan razglasitve samostojne Slovenije, 26. 6. 1991)

V zaključnih besedah kratke, toda izjemno bogate homilije, se še posebej v ključnih trenutkih naše samostojne Slovenije kaže srčna dobrota, dialoškost, notranja odločenost ter vizionarstvo in prepričanost nadškofa Šuštarja, v kako odločilnih trenutkih naše zgodovine smo. V tem milostnem trenutku so potrebna dejanja, enotnost, dialog, da bomo vredni zgodovinskih časov. Hkrati pa je seveda nadškof v vsemi svojimi povezavami po Evropi in svetu že več mesecev zelo intenzivno deloval in si prizadeval, da bi čimprej prišlo do mednarodnega priznanja Slovenije.

3. Blagoslov lipe na praznovanju razglasitve samostojne države

Zatem je na podest stopil tudi nadškof, množica mu je zaploskala, nadel si je štolo in začel govoriti. Iz množice je bilo slišati »bolj na glas«. Niti zbrani na razglasitveni slovesnosti, niti oni pred malimi ekrani,  ga 20 sekund niso slišali. Njegova priprošnja, prebrana zelo na hitro,   je bila dejansko izredno kratka,  dolga 37 sekund, a zaslišalo se ga je šele pri zadnjem delu. »…naj nam bo prihodnjim rodovom znamenje, da Ti blagoslavljaš našo domovino in njeno prihodnost. Daj vsem tistim, ki so in še bodo odgovorni za skupno blaginjo poštenje, modrost in moč, nam vsem pa pravičnost in ljubezen do bližnjega. To te prosimo po Kristusu našem gospodu. Amen.«[1]

Ko je za njim ob lipi zbrane nagovoril še protestantski pastor, je bil ton že urejen in ga je bilo slišati v celoti. A le v neposrednem prenosu po televizijskih sprejemnikih. Tisti ki so stali na ploščadi,  pa niso slišale ne enega, ne drugega. Izidor Rejc, krščanski demokrat in minister v Osamosvojitveni Peterletovi vladi, je ta »ponesrečen« blagoslov po 20 letih opisal z besedami, ki veliko povedo o tem, kako je ta zdrs na slavnostni večer legel na dušo kristjanom:« Takrat sem postal slabe volje, ker ni bilo nobenega ozvočenja in nihče ni nič slišal. Sem rekel: »Majko, a smo nemarni ali smo tako grozni? Res smo grozljivi, težki kot le kaj!«

NE BOJMO SE, V BOŽJIH ROKAH SMO!!

V nedeljo 30. Junija 1991 ob 9. Uri, je nadškof Šuštar kljub tem napovednim bombnega napada odšel v Ljubljansko stolnico in tam vodil mašo za mir in domovino. Med mašo je k meni (Antonu Jamniku) prišel stolni župnik Vinko Vegelj in rekel, da je napovedan bombni napad na Ljubljano in da naj nadškof prekine mašo. Nadškofu grem to po izpovedi vere povedat, on pa povsem mirno odgovori: »Ne bojmo so, v Božjih rokah smo!« in mirno nadaljeval s sveto mašo. Popolnoma me je prevzela njegova mirnost, zaupanje v Božjo voljo in Stvarnika zgodovine ter izročanje v varstvo Marije Pomagaj.

msgr. dr. Anton Jamnik