Spoštovani gospod msgr. Franci Trstenjak, gospod diakon Tadej Sadar, dragi vsi sodelavci Radia Ognjišče, dragi prijatelji Radia Ognjišče, vsi ki nas spremljate v nesposrednem prenosu, dragi prijatelji!

Najprej iskrene čestitke ob praznovanju 26. obletnice ustanovitve radia ter iskrena hvala za vaše tako odlično delo in srčno predanost vašemu poslanstvu. Bog vam povrni za vsa vaša prizadevanja in napore posebno v teh bolj zahtevnih razmerah, saj v vašem programu prinašate pozitivno sporočilo, ko se trudite odkrivati predvsem to kar je lepega in dobrega. Letošnje praznovanje je povezano s 100 - letnico rojstva nadškofa dr. Alojzija Šuštarja in 30. obletnico plebiscita, ki je bil eden od odločilnih korakov na poti v samostojno državo Slovenijo.

»Dovolj je Luči za tiste, ki hočejo videti Luč in dovolj teme za tiste, ki je nočejo videti« je zapisal mislec in iskalec Blaise Pascal. Vesel sem, da vsi sodelavci radia Ognjišče želite in hočete videti Luč in to luč preko različnih oddaj prinašate vsem poslušalcem, posebej še tistim, ki jih morda ne vidimo pri cerkevenih obredih, ali pa so tudi različnih drugačnih prepričanj in filozofij, pa vendarle iskreni in ponižni iskalci resnice in smisla življenja. V vašem poslanstvu se zavedate, da je Luč namenjena prav vskameu človeku na tem planetu, zato žarki vaših oddaj obsevajo različna okolja in ljudi: od tistih, ki se udeležujejo molitve rožnega venca ali svete maše, pa onih ki jih bolj zanimajo informativne in pogovorne oddaje; nagovarjajo še na poseben način vse bolne in trpeče v dolgih neprespanih nočeh, pa tiste, ki delajo v različnih izmenah, ponoči ali podnevi; nagovarjajo družine, starše, otroke, mlade..., tiste, k so lahko strašno osmaljeni in jih morda nihče ne obišče ali opazi... Pri vas, dragi sodelavci Radia Ogjnišče, nihče ni pozabljen, nihče ni izključen, zato  ker hočete videti Luč, ker to Luč nosite v sebi in jo prižigate v vseh ljudeh, ker želite s pozitivno in dobro novico prinašati veselje in upanje. Še posebej se mi zdi to potrebno poudariti v sedanjih razmerah, ko se zdi da se v mnogih medijih išče predvsem negativne in slabe stvari: pogosto se poroča samo, če se je zgodilo nekaj slabega, ali pa se ustvarja polresnice ali lažne novice in ne vem kakšen teater, ter s populistističnim in všečnim pristopom ustvarja vedno večjo zmedo, nelagodje in na koncu so ljudje popolnoma prestrašeni in negotovi.

Ob vsem tem dogajajnju se pogosto spomnim naslednje zgodbe:

»Neki človek se je pogosto sprehajal po poti, ki je vodila mimo ribnika. Kadarkoli je še mimo je slišal kvakanje nekaj žab... in to se je vedno znova dogajalo in mislil si je, da je pač to edino kar se dogaja v ribniku in v tem prepričanju kar nekaj časa živel. Enkrat se pa vendarle ustavi bližje ribnika, pogleda vanj in opazi še ribe, rake, druga bitja in še veliko različnih rastlin, ter ugotovi da je v njem bogastvo življenja, ki ga ni opazil, ker je vedno znova slišal samo kvakanje žab ob tem pa spregledal vse drugo, ker se to ni oglašalo hrupno, ampak se je bilo potrebno približati ribniku, se ustaviti in pogledati ter prisluhniti na drugačen način.«

Nauk te pripovedi je več kot jasen in zgovoren: Nikar ne pozabimo prisluhniti mnogim pozitivnin sporočilom, imejmo odprte oči za mnogo lepih stvari okoli nas, ne dovolimo da nam »populistično kvakanje posameznikov ali peščice ljudi« omrači našo pamet, jemlje svobodo in z nami manipulira, da potem ne opazimo tisoče dobrih stvari.

Besede, ki jih izrekamo naj bodo besede milosti in resnice, besede upanja in ljubezni, je bilo življenjsko sporočilo nadškofa Alojzija Šuštarja, ki se je tako zelo veselil ustanovitve Radia Ognjišče, podpiral je vse priprave pri ustanavljanju radia in tudi blagoslovil prostore v Škofovih zavodih, kjer še danes domujete. Njegova misel, zgled in osebno pričevanje, še posebej v zadnjih letih, ko je bil v bolezni in trpljenju na poseben način pridružen Kritususovi »odrešujoči bolečini« (sv. Janez Pavel II), je aktualno tudi danes in nas osebno nagovarja. O Bogu zna prepričljivo govoriti, kdor je sam poln Boga. Nadškof Šuštar je bil poln Boga. O Bogu ni samo govoril in premišljeval, ampak ga je iskal z branjem Svetega pisma, gojil je povezanost z njim v molitvi, končno mu je posvetil vse svoje življenje, v katerem si je nenehno prizadeval, da bi spoznal in uresničeval božjo voljo.

Takole je zapisal v enih svojih knjig: Krščanstvo preobraža človeštvo po kristjanih, ki hodijo za Kristusom, ki spominjajo nanj in z življenjem pričujejo zanj. Krščanske preobrazbe sveta ni mogoče organizirati s kakšnimi tehničnimi pripomočki, temveč je vprašanje osebnega pričevanja, svobodnega odločanja in zato nenehen življenjski proces. Od tod tudi odgovor na vprašanje, zakaj krščanstvo le počasi in nepopolno preobraža človeštvo. Preobrazba človeštva je božje delo ob človekovem sodelovanju. Kot vedno ni problem v božjem delovanju, ampak v človekovem sodelovanju. Jezus pravi svojim učencem, da brez njega ne morejo ničesar storiti, zagotavlja pa jim tudi: »Kdor ostane v meni in jaz v njem, ta rodi obilo sadu« (Jn 15,5). Kdor resnično živi kot kristjan, obrodi sad v ljubezni« (Šuštar, Na razpotjih časa 1986).

Ko obhajamo 30. obletnico plebiscita pa so pomenljive tudi naslednje njegove besede na dan pred plebiscitom, torej v soboto 22. decembra, ko je bila v ljubljanski stolnici sveta maša za domovino. Med drugim je dejal:

»Zakaj se kristjani zbiramo k molitvi za domovino? Iz katerega prepričanja prihaja naša molitev? Najprej iz vere v Boga, ki je stvarnik in gospodar vesoljstva in zgodovine, kajti njegovi so časi in vekovi. On je edini gospodar narodov in ljudstev, kot tako zelo poudarjajo psalmi. [...] Ta predvečer opravljamo mašno daritev in molimo za odgovorne v političnem življenju, da bi pametno, pošteno in nesebično odločali in oblikovali prihodnost slovenskega naroda. Potrebna jim je človeška modrost, a potrebna je še posebej luč in moč Svetega Duha, da bi v njegovi resnici in ljubezni vztrajno in odločno opravljali svoje delo. Vendar nocoj ne molimo samo za javne delavce, ampak za vse člane slovenskega naroda in za vse prebivalce na naši slovenski zemlji, da bi se zavedali svoje odgovornosti in izpolnili svojo zgodovinsko nalogo. Vse bi radi zbudili iz njihovega nezanimanja, malodušnosti, prestrašenosti in zmedenosti in jih povabili, naj se z molitvijo obračajo na Boga zase, za vse ljudi in za vse narode in se med seboj potrjujejo v močnem zaupanju. Nikogar ne izključujemo iz svoje molitve.« (NŠAL 336, Š. 84. Maša za domovino pred plebiscitom, 22. 12. 1990)

Nagovor potem zaključi z zelo pomenljivim sporočilom in povabilom iz pisma apostola Pavla Filipljanom:

»Vaša dobrota bodi znana vsem ljudem. Sicer pa, bratje, vse, kar je resnično, kar je plemenito, kar je pravično, kar je čisto, kar je ljubeznivo, kar je častno, kar je količkaj krepostno in ugledno, vse to imejte v mislih. In Bog miru bo z vami« (Flp 4,5-9). Bog daj, da bi bilo tako!« (NŠAL 336, Š. 84. Maša za domovino pred plebiscitom, 22. 12. 1990).

Dragi bratje in sestre, jutri začenjamo adventni čas, čas pričakovanja in upanja. Edino pristno veselje na tem svetu veselje pričakovanja, veselje »sobote« pred veliko nedeljo. Najbrž bi mogel to vsakdo potrditi iz lastnega izkustva. Mar ni bilo najlepše takrat, ko smo kot otroci nekaj pričakovali? Morda darila za Miklavža ali Božič, prvo obhajilo ali birmo. Ste kdaj opazovali sijoče otroške oči, ki pričakujejo kaj lepega? Človek v vsakem obdobju nekaj pričakuje. Otrok težko čaka, da odraste, mlad človek, da dokonča študi, odrasli, da napreduje in doživi uspeh, bolnik hrepeneče čaka, da okreva, nazadnje pa si vsakdo želi počitka in miru.  Pogosto pa spozna, da je bilo vse tisto, kar je pričakoval in dosegel – poklic, položaj v družbi, ugled – premalo. Ni ga potešilo, kajti nobena končna dobrina tega ne more. Sveti Avguštin je to zakonitost izrazil v genialnem stavku: »Vse, kar mine, je prekratko!«

Toda adventno pričakovanje ima še neko posebnost: To, kar upamo, je nekako že tu. Božji darovi niso zgolj prihodnost. Segajo v našo sedanjost in ji dajejo smisel, polnost in lepoto. Bog je skrivnostno že navzoč in nas nagovarja. Lahko se obrnemo nanj in vemo, da nas sliši. Zato ni več praznega in nesmislelnega časa, ampak je vsak trenutek dragocen, vsak ima neprecenljivo vrednost. Tudi takrat, kadar ne moremo storiti nič drugega več kot nemo prenašati svojo bolezen in nebogljenost. Advent pomeni, da nad človeštvom, ki je v temi, že vzhaja Božja luč. Tako kot Božja in naša Mati Marija, tudi mi sprejmimo ta dar Luči v svoje življenje, ter jo izžarevajmo v okolju kjer živimo, kajti Luč ni odrečena tistemu, ki jo z iskrenim srcem išče!  

Msgr. dr. Anton Jamnik
Ljubljanski pomožni škof