Uvod

Z nocojšnjim bogoslužjem vstopamo v velikonočno tridnevje, ki je višek bogoslužnega leta. Nocoj se spominjamo rojstnega dne evharistije in mašniškega posvečenja, o njem razmišljamo in se Bogu zahvaljujemo za ta dva darova, ki sta med seboj najtesneje povezana. Hkrati molimo, da ne bi nikoli presahnil izvir služabnikov velike skrivnosti brezmejne Božje ljubezni. Nocoj se potrudimo in skušajmo ob evharistični mizi doživeti vsaj nekaj tega, kar so doživeli apostoli na prvi veliki četrtek.

Danes dopoldne pri krizmeni maši, ko smo se zbrali skoraj vsi duhovniki iz naše škofije in smo blagoslovili oz. posvetili sveta olja, smo obnovili duhovniške obljube in molili za vse, ki so s svetim redom postali priče in služabniki teh zveličavnih studencev.

Nocoj pa molimo zaupno, da bo v naši novomeški škofiji in v vsej Sloveniji vedno dovolj tistih, ki bodo delili svete skrivnosti in obhajali evharistijo in nas usmerjali na pravo pot zveličanja.

Homilija

Dragi bratje in sestre! Tako kot starši, ko čutijo, da se bodo poslovili, opozarjajo na to, kar jim je v življenju veliko pomenilo, tako je tudi Jezus pred smrtjo učencem zaupal to, kar bo za učence najvažnejše. Dal jim je evharistijo, v moči katere naj bi živeli njegovo novo zapoved, ki naj bi bila razpoznavno znamenje njegovih učencev. A doživel je razočaranje. Apostoli so se še zadnji dan prepirali za sedeže pri mizi. Jezusu ni ostalo drugega, kot da je storil nekaj, kar jih je šokiralo in globoko pretreslo in je prekosilo vsako pridigo. Začudenim učencem je začel umivati noge. To je bilo opravilo najnižjih – tujih sužnjev. Tega niso delali niti služabniki, če so bili judovskega rodu, ampak samo tuji sužnji.

Zgled sem vam dal, je bil odgovor tem, ki so začudeno in osupli strmeli, kaj dela njihov ljubljeni učitelj. Najbrž ni bilo dovolj, da jim je prej že nekajkrat govoril o ponižnosti. Ko je mati Zebedejevih sinov prosila za Jakoba in Janeza, da bi v Gospodovem kraljestvu sedela eden na desnici in eden na levici, je Jezus poučil učence: »Veste, da vladarji gospodujejo nad narodi in da jim velikaši vladajo. Med vami pa naj ne bo tako, ampak kdor hoče postati velik, naj bo vaš strežnik in kdor hoče biti med vami prvi, naj bo vaš služabnik …« (Mt 20, 20-27). Že prej v Kafarnaumu pa jim je rekel: »Če kdo hoče biti prvi, naj bo izmed vseh zadnji in vsem služabnik.« (Mr 9, 35). In vzel je otroka in jim ga dal za zgled. Vir moči za to ponižnost pa je evharistija. Zato moramo vedno prositi: Jezus krotki in iz srca ponižni, upodobi naše srce po svojem ponižnem srcu.

Velik dar sv. evharistije pa mora biti tudi predmet našega zahvaljevanja, češčenja in prejemanja.

Dragi bratje in sestre! V zadnjem času se v vesoljni Cerkvi veliko govori o spoštljivem in nespoštljivem prejemanju obhajila. Zagledani v preteklost bi eni najraje spet uvedli prejemanje obhajila kleče. Treba je reči, da ta spoštljivost zadeva najprej čisto srce. Srce nam očiščuje božja milost, zlasti pri spovedi. Še v mojem otroštvu je bila praksa: 1-krat k spovedi in 1-krat k obhajilu, zlasti ob tako imenovanih stanovskih nedeljah. Danes se uvaja druga neprimerna skrajnost – obhajilo brez spovedi, ki jo nekateri zelo zelo redko prejemajo.

Predmet razprave je tudi obhajilo na jezik ali na roke. Načelno niso roke nič manj vredne kot jezik. Pomislimo na veliko grdih in neprimernih besed, ki stalno maže jezi. Gotovo pa je pri obhajilu na roke tudi treba paziti na spoštljivost. Iz te spoštljivosti se vidi in čuti tudi vera. Spoštljivo gremo k obhajilu na roke tako, da stegnemo obe roki, podloženi drugo z drugo. Gotovo ni primerno, če stegnemo le eno roko in zabašemo hostijo v usta. Če slučajno nimaš obeh rok prostih, je bolje, da prejmeš obhajilo na jezik.

Drugo znamenje spoštljivosti do Jezusa v najsvetejšem zakramentu je poklekovanje ob prihodu v cerkev. To je pozdrav Jezusa v tabernaklju. Že po pokleku ali globokem priklonu se pozna in kaže vera v resnično Jezusovo navzočnost pod podobo kruha bodisi, da je izpostavljeno na oltarju ali pa nam le večna luč pove, da je to shranjeno v tabernaklju.

Obudimo nocoj vero, globoko hvaležnost in spoštljivost za darove, ki nam jih je zapustil Jezus na veliki četrtek pri zadnji večerji. Celotno velikonočno tridnevje pa naj nas pripravi, da bomo postali še bolj velikonočni kristjani, ki živijo iz vere v živega in med nami živečega Gospoda, ki ni ostal med nami prvenstveno, da bi ga častili, ampak da bi ga hvaležno prejemali in po njem živeli v medsebojni ljubezni.

Amen.

Msgr. Andrej Glavan
Novomeški škof